Istanbul je mesto z izjemno bogato in razburkano zgodovino, kar je moč čutiti še danes po kulinariki, kulturi in znamenitostih. Največ si je mogoče ogledati v starem mestnem jedru Sultanahmet, kjer smo bili tudi nastanjeni, zelo zanimiv je tudi novi del Istanbula in azijski del Istanbula, ki se nahaja na drugi strani bosporske ožine.

Potovanje v Istanbul je izjemno enostavno in hitro saj iz Slovenije potrebujete le 2,5 h. Veliko ljudi se za potovanje odloči z namenom nakupovanja in ogleda znamenitosti, določeni popotniki pa se v Istanbulu ustavijo za nekaj dni in nato nadaljujejo svojo pot v druge predele Turčije, najpogosteje v Antalijo, ki je z Istanbulu izjemno dobro povezana.

V prispevku Istanbul potovanje bom napisala kako najlažje v Istanbul, kako se premikati po Istanbulu, kaj je tisto kar si morate ogledati, kje dobro jesti in še številne druge napotke/informacije, ki vam bodo v pomoč pri vašem potovanju.

V samostojenem prispevku Istanbul znamenitosti pa je našetetih 10 znamenitosti Istanbula, ki jih nikakor ne smete izpustiti.

Istanbul potovanje: Kako v Istanbul?

Slovenija nudi zelo dobre in ugodne povezave z Istanbulom. Najlažje je leteti s Turkish Airlines direktno v Istanbul, let traja 2 h in 30 min. Cene vozovnic pa se gibljejo od 100 do 300 € z vključeno ročno prtljago.

Če se boste odločili za nakupovanje v Istanbulu si vsaj v povratno smer doplačajte veliki kovček. Mi smo za letalsko karto odšteli 215 € na osebo vključeno z ročno prtljago in veliko prtljago za oddat.

Letalske karte sem našla na iskalniku Skyscanner, ki mi je ponudil datume z najnižjo ceno. Let smo imeli zjutraj ob 9:15 in v Istanbul prispeli ob 13:45. Let traja cca 2h in 30 min, 2h pa je še potem časovna razlika med Slovenijo in Turčijo.

Istanbul: Kako iz letališča do hotela?

Center Istanbula je od letališča Istanbul Airport (novo letališče) oddaljen 50 km, kar se morda ne sliši veliko, ampak ne pozabimo, da je promet v Istanbulu katastrofa in, da lahko za takšno radzaljo porabite tudi več kot 2 h.

Iz letališča lahko pridete direktno s taxijem. Najboljše se je za ceno zmeniti v naprej, ampak v primeru zastojev, se zna ta cena spremeniti. Cene taksijev so na spletu zelo različne; od 40 do 90 €. Meni ideja taxija ni bila privlačna in sem iskala druge rešitve.

Možnost je tudi javni prevoz, ampak žal ni direktne linije in bi morali prestopati. Prav tako vozi od letališča do centra mesta avtobus Havaist, ki potrebuje 1h in 30 min (seveda, če ni zastojev): https://istanbul-international-airport.com/transportation/bus/

Meni najboljša rešitev se je zdela, najti hotel, ki ponuja prevoz iz letališča do hotela in obratno. Ugotovila sem, da večina hotelov, ki sem jih pregledala ponuja to možnost. Naš hotel v starem mestnem jedru Aprilis Deluxe hotel je ponujal privat transfer za 90 € v obe smeri. Bili smo 4, zato se mi je ta možnost zdela najbolj enostavna, hitra in tudi ugodna.

Kako se premikati po mestu Istanbul?

Najprej naj povem,  da je Istanbul izjemno hribovit. Tako da se kar pripravite na malo bolj naporno hojo. Javni prevoz v Istanbulu je dobro organiziran, tako da smo uporabljali javni prevoz.

V starem mestnem jedru Sultanahmet je večina znamenitosti tako blizu, da se lahko do njih odpravite peš, tudi do novega dela Istanbula (čez most Galata) lahko greste peš, če se radi sprehajate, drugače pa je mogoče tudi z javnim prevozom. Most Galata poteka čez Zlati rok, ki loči stari del Istanbula od novega dela.

Istanbulkart

Istanbulkart je kartica, ki vam omogoča uporabi vseh javnih prevozov v Istanbulu. Cena karte je 70 TL (2,12 €), nato pa si gor nalagate število voženj. Avtomati za nakup karte in za nalaganje voženj so pri vsak postaji in so v angleščini. Mi smo lahko vsi 4 uporabljali eno kartico, tako da smo si jo podajali in je to popolnoma dovoljeno. 70 TL je strošek, ki ga ne dobite nazaj, saj kartice ne morete vrniti.

Vožnja za tramvaj stane 17 TL, vožnja za podzemno pa 35 TL. Istanbulkart vedno kupite izključno na avtomatih in nikoli do kakšnega človeka ali otroka na ulici, ker vam jo bo želel prodati za več denarja. Istanbul kart vedno stane le 70 TL, če pa se bo cena spremenila, preverite na avtomatu, ker vam tam piše.

Mi smo edino težavo imeli na določenih avtomatih, ker včasih niso želeli sprejeti denarja, ko smo kartico polnili. Prav tako lahko date v avtomat samo po en bankovec (ne moreta dati npr. 5x po 20 TL bankovcev, ampka avtomat sprejme samo po en bankovec in potem morate postopek ponoviti 5x, da lahko naložite 100 TL).

Hotel Istanbul

Istanbul ima ogromno hotelov vseh rangov, od izjemno poceni do luksuznih s cenami v nebo. Mi smo si želeli dober hotel, ki je lepo urejen in čist. Najbolj pomembna nam je bila lokacija, saj smo želeli biti v starem mestnem jedru Istanbula Sultanahmet.

V starem mestnem jedru so manjši hoteli, ki običajno nimajo bazenov in niso del večjih verig. Skoraj vse prestižne hotelske verige se nahajajo v novem delu Istanbula in so seveda precej oddaljene od centra mesta.

Glede na to kaj smo si želeli, smo na koncu izbrali hotel Aprilis Deluxe hotel ****, ki je v določenih pogledih celo presegel naša pričakovanja.

Lokacija je bila najboljša možna, saj smo imeli vse znamenitosti in tudi Grand Bazaar 5 – 10 min hoje od hotela. Soba je bila zelo prostorna, moderno opremljena in zelo čista. Za 6x nočitev z zajtrkom v izjemno lepo opremljeni sobi smo plačali 525€.

Pogled iz sobe smo imeli na glavno ulico, ki je bila polna restavracij. Soba je imela tudi francoski balkon. Najbolj nas je presenetilo resnično prijazno osebje. Že ko smo prišli v hotel, so nam postregli turški čaj in nam na zemljevidu pokazali vse znamenitosti. Dali so nam tudi nekaj splošnih nasvetov za lažje raziskovanje Istanbula.

Hotel ponuja tudi različne izlete, mi smo se odločili za vožnjo z ladjico po bosporski ožini z večerjo. Več o izletu napišem spodaj. Mogoče edina pomanjkljivost v hotelu je bil zajtrk. Zajtrk sicer ni bil napačen in je bilo dovolj izbire za vse okuse, ampak je bil vseh 6 dni skoraj identičen.

Smo pa se na samem začetku odločali med naslednjimi hoteli, vsi z lokacijo v starem mestnem jedru. Gledala sem hotele, ki so imeli oceno na Bookingu 9 +, saj po prebiranju komentarjev so imeli gostje v hotelih z manjšo oceno zelo slabe izkušnje. Za Aprilis Deluxe hotel smo se potem odločili zaradi cene (ravno smo naleteli na akcijo), slik na Bookingu in komentarjev.

Ostali hoteli v Istanbulu, ki so nam bili všeč: 

Carina Gold Hotel – ta je bil največji konkurent Aprilis Deluxe hotelu, ampak je bila za naš termin cena precej višja, ker sem žal zamudila akcijo. Ta hotel smo dejansko videli v živo, saj smo se sprehodili mimo njega in je izgledal zelo lepo.

Hotel Saint Sophia – ta hotel od zunaj izgleda nekoliko starejši (spominja me na nekakšen avstrijski hotel), ampak so sobe izjemno lepo urejene. Tudi ta hotel smo videli od zunaj in je izgledal ohranjen in lep.

Ogled starega mestnega jedra Sultanahmet (28.1.2024)

To je bil naš prvi dan v Istanbulu, zato smo se naključno sprehodili po mestu in uživali v samem mestnem utripu, številnih mošejah in dobri hrani. Sprehodili smo se po izjemno živahni ulici, polni restavracij in trgovin Yeniceriler Cd., kjer vozi tudi tramvaj. Po tej ulici smo pot nadaljevali po drugih barvitih in lepih ulicah vse dokler nismo dosegli bosporske ožine.

Sprehodili smo se tudi čez Sultan Ahmet Park, ki nekako povezuje Hagio Sofijo in Modro mošejo. V večernih urah smo si ogledali tudi Hipodrome of Constantinople – hipodrom, ki je ostanek bizantinskega cesarstva, tukaj so nekoč dirkali s kočijami, danes je to čudovit in lepo urejen park.

Nekaj časa smo preživeli tudi na Arasta bazarju – ki je sicer majhen ampak izjemno lepo urejen bazar poln manjših prodajaln s spominki in oblačili. Vse trgovinice so v istem stilu v lesu, kar celotno ulico naredi res čarobno.

Imeli pa smo tudi prvo in nepozabno kosilo v preprosti in tradicionalni turški restavraciji Sultanbahti Köfteci. Restavracija ponuja malo jedi in je znana po Sultanbahti köftesi – podobni naši čevapčičem, servirani s pekočim feferonom.

Zraven smo si potem naročili še krompirček, riž z maslom in solato iz fižola. Cene so razmeroma nizke, glede na to da se restavracija nahaja na eni izmed glavnih ulic.

Preden smo se vrnili zvečer v hotel pa smo se ustavili še v slaščičarni in kavarni Grande, kjer smo uživali v degustaciji različnih turških sladic lokum.

Istanbul nakupovanje: Grand Baazar (29.1.2024)

Grand Baazar je res ogromen tako kot pove že ime. Če ga želite res samo preleteti je dovolj 2h, če pa ga želite doživeti pa verjetno ni dovolj cel teden. Še posebaj, če boste na Grand bazarju nakupovali, si morate vzeti več dni, saj je barantanje ključni del, da lahko kupite dobre stvari po ugodnih cenah.

Prebrali smo tudi, da je na bazar smiselno iti zgodaj zjutraj in v dopoldanskem času, saj prodajalci običajno dajo nižje cene za »first costumer« (prva stranka v dnevu), prav tako v dopoldanskem času še niso prodali svojih kvot, ki jih imajo zastavljene, zato veliko bolj spustijo ceno izdelkom, samo da jih prodajo.

V popoldanskem času pa boste sami ugotovili, da so že malo naveličani prodaje in, da je določenim prodajalcem že malo vseeno, če bodo prodali.

Mi smo na Grand bazarju preživeli cel dan, saj je bil naš namen tudi nakupovanje v Istanbulu. Na bazarju (ogromna pokrita tržnica) prodajajo vse od sladkarij, nakita, ur in oblačil. Glede pogajanja sva pred odhodom v Istanbul prebrala ogromno, ampak ne obstaja nobenega pravila za koliko procentov bodo na koncu izdelek znižali.

Turki so dobri prodajalci in pogajalci, ampak niso nasilni in razumejo, če odločno rečeš ne. Tudi če grete z njimi od zadaj v njihovo trgovino (showroom), če ne kupite nič, lahko preprosto zaupstite trgovino, čeprav ste izdelke že pomerili. So pa seveda vztrajni saj si želijo čim več prodati.

Ko vas povabijo v showroom, to ne pomeni nič strašnega ali, da bi bili potem prisiljeni kaj kupiti. Vsi prodajalci imamo res izjemno male prostore, ki so nam obiskovalcem vidni, od zadaj za temi prostori pa so še pravi labirinti, kjer imajo prodajalci razstavljenih več izdelkov in običajno bolj kakovostne izdelke. Ti showroomi so lahko na popolnoma drugi lokaciji kot prvotna prodajalna (npr. oddaljeni 300 m) ali pa so showroomi znotraj prodajalne v prvem nadstropju ali v kleti.

Morate pa se zavedati, da je barantanje del turške kulture in, da vsi na začetku postavijo visoko ceno, saj pričakujejo barantanje. Barantanje v Istanbulu je bilo izjemno zabavno in prav posebna izkušnja za nas, ki tega pogosto nismo navajeni.

Mi smo barantali na naslednji način: trudili smo se, da nismo pokazali pretiranega navdušenja nad izdelkom, pogovarjali pa smo se v šifrah, saj Turki razumejo določene slovenske besede in točno vedo, če boste kak izdelek preveč pohvalili. Potem smo vprašali za ceno in je bila običajno vedno visoka.

Določene trgovine na bazarju imajo že napisane cene – to še ne pomeni, da ne morete barantati, ampak pomeni, da zagotovo ne boste uspeli tako veliko zbiti cene kot izdelku, ki nima cene.

Bazar je zelo lepo urejen, dejansko ne gre za štante, ampak imajo prodajalci svoje lepo urejene trgovine. Celoten bazar deluje kot labirint in se moraš res potruditi, da lahko prehodiš vse ulice in preveriš celotno ponudbo.

Grand Baazar je vsekekaor posebno doživetje Istanbula, ki ga nikakor ne smete izpustiti. Vse te živahne ulice in glasni Turki dajajo bazarju prav poseben utrip. Prav tako samo barantanje (čeprav ga morda niste vajeni) v Istanbulu dobi čisto svoj pomen.

Istanbul nakupovanje: Ulica Çadırcılar

Zraven Grand Baazarja pa se nahaja še ulica Çadırcılar Cd. Ta ulica je nakupovalna z res bogato ponudbo oblačil. Začetne cene pa so tukaj nižje kot na Grand Bazarju, ampak pri določenih izdelkih smo imeli občutek, da je tudi kvaliteta nekoliko nižja. Ta ulica ni pokrita tako kot Grand bazar, je pa dolga vsaj 1 km s trgovinami na obeh straneh.

Ulica je izjemno živahna s številnimi prodajalci, ki vabijo v svoje trgovine, domačini in turisti. Kljub vrvežu in gneči gre za varno ulico, kjer lahko uživate v nakupovanju.

Večer smo zaključili v prijetni restavraciji Mitani na ulici Akbıyık Cd., ki je v 100% turškem slogu z rdečimi preprogami na mizah, stolih in tleh. Hrana tukaj je bila odlična, cene pa so zmerne. Celotna ulica je polna restavracij, lokalov in pubov, tako da je to zagotovo predel Istanbula, kamor se lahko odpravite zvečer.

Hagia Sofija, Modra mošeja in Bazilika Cisterna (30.1.2024)

Ta dan smo najprej obiskali Bazilika Cisterna, ki je eden najbolj skrivnostnih krajev v Istanbulu. Bazilika Cisterna je 1500 let star podzemni zbiralnik vode, ki ga je zgradil najslavnejši vladar Bizanca, cesar Justinijan. Vstopnina je 600 lir (cca. 18€).

Basilica Cistern je danes eden najboljših krajev za obisk v Istanbulu. Nekateri prizori hollywoodskih filmov, kot sta James Bond in Inferno, so bili posneti v cisterni. Tudi nam je bil obisk cisterne izjemno všeč, sprehod med rimskimi stebri in plitvo vodo v različnih barvah je nakaj kaj nam bo za vedno ostalo v spominu.

Nato smo obiskali modro mošejo, ki je od zunaj izjemno veličastna, še posebej v večernih urah, ko je v celoti v lučkam. Vstop v mošeju je brezplačen. Notranjost nam ni bila preveč posebna, gre za ogromen osrednji prostor, kjer je en del namenjen molitvi.

Vsak dan so ob določenih urah v mošeji motlitve in takrat v mošejo ne morete vstopiti. Pred mošeju je vedno tabla in piše ob katerih urah bo zaprta. Za vstop v mošejo moramo ženske imeti pokrite lase, prav tako pa lahko v mošejo vstopite le bosi. Na začetku se sezujete in potem na polički pustite svoje čevlje.

Zadnjo v tem dnevu smo obiskali Hagio Sofijo, ki nam je bila najmanj všeč, še posebej za ceno, ki jo je treba plačati. Vstop v mošejo znaša 25 € (kar mi ni logično, saj bi mošeje morale biti brezplačne), ampak ker so naredili v ločeni stavbi še muzej, ki ga je potrebno posebej plačati še 22,5 €, zdaj zaračunavajo še vstopnino za mošejo, ki je resnično povedano zasoljena.

Notranjost mošeje je preplet krščanstva in islama, saj je bila nekoč to cerkev, danes je mošeja. Zgrajena je bila pred 1500 leti v bizantinskem cesrstvu. Od 6. do 15. stoletja je bila cerkev. Leta 1453, ko je Osmansko cesarstvo prevzelo Konstantinopel pa je postala mošeja. Zatem je 90 let bila muzej, leta 2020 pa ponovno postala mošeja.

Dan smo zaključili v res dobri in precej ugodni restavraciji Ortaklar restaurant, kjer smo jedli izključno turške tradicionalne jedi, od različnih mesnih kroglic in kebabov. Smo pa tukaj poskusili tudi njihovo tradicionalno jed v lončeni posodi Testi kebab s piščancem.

Jed je bila ena boljših, ki smo jih poskusili v Istanbulu, najboljše pa je bilo ker pride skupaj s predstavo. To lončeno posodo pripeljejo na vozičku, posoda je v nekakšni soli, ki gori. Natakar potem to gorečo sol daje na posodo in udarja po vozičku, drugi natakarji pa ploskajo. Na koncu z nekakšnim nožem udari po lončeni posobi in servira jed na krožnik.

Za sladico pa smo tukaj prvič poskusili rižev puding, piščančji puding in künefe (topla sladica in testa in sira). Najbolj všeč nam je bil rižev puding.

Nakupovalna ulica Mahmutpasa, bazar z začimbami in vožnja z ladjo po Bosporju (31.1.2024)

Ta dan smo bili čez dan nekoliko manj aktivni, saj smo imeli zvečer ob 19h rezerviran izlet: vožnja z ladjico po Bosporski ožini. Zjutraj smo se sprehodili po nakupovalni ulici Mahmutpaşa Ykş., kjer ponujajo ponovno ogromno različnih oblačil, čevljev, torbic, brisač, posteljnin, zaves in preprog. Za razliko od Grand bazarja ta ulica ni tako polna turistov in je mogoče srečati več domačinov.

Ta ulica vodi tudi do čudovitega bazarja začimb – Egyptian Bazaar. To je pokrita tržnica, ki je izjemno lepo urejena v orientalskih slogih. Tukaj skoraj vsi prodajajo začimbe, čaje, čokolade in vse kar je povezano s temi izdelki.

Tržnica je zelo živahna, polna turških prodajalcev, ki vabijo v svoje mini prodajalne. Ogromno je tukaj degustacije, kjer prodajalci ponujajo različne sladkarije in suho sadje. Mi smo precej zadev poskusili, na koncu pa se nismo mogli upreti različnim sladkarijam, jasminovemu čaju in začimbam za žar. Tudi na tem bazarju lahko barantate, ampak ne veliko.

Popoldan smo nekaj časa preživeli v hotelu in se zvečer odpravili na izlet po Bosporski ožini. Ogromno je agencij, ko ponujajo te izlete, prav tako si lahko izlet rezervirate sami preko GetyourGuide – tukaj te čaka izlet.

Mi smo si izlet rezervirali kar preko hotela, saj so nam ponudili popust. Ja, prav ste prebrali, v Istanbulu lahko barantate tudi glede cene izletov. Ampak včasih je na GetyourGuide izlet že v osnovi cenejši kot se spogajate, tako da preverite oboje.

Za večerno vožnjo po Bosporju, ki traja 3 h in vključuje ogromno različnih nastopov, večerjo (3 hodni meni) in pijačo smo plačali od 40 do 60 €. Cena 40 € je za neomejeno število brezalkoholnih pijač, 60 € pa za neomejeno število alkoholnih pijač.

Natakar res ves čas prinaša pijačno na mizo. Agencije so imele cene za oboje 10 € dražje, ampak verjetno bi se dalo tudi pri njih barantati, glede na to, da so nam v hotelu sami ponudili popust.

S kombijem so nas prišli pobrati v hotel in nas nato peljali do pristanišča v novem delu Istanbula imenovanega Kabatas. Iz tega pristanišča odhajajo vse večje ladje, ki vozijo turiste po Bosporju. Kakšne pol ure je trajala, da smo se izkrcali, v tem času nas je na mizi že čakala predjed, natakar pa nam je postregel pijačo.

Takoj, ko smo se izkrcali so se začele številne predstave, od tradicionalnih folklornih plesalk in plesalcev. Zelo znan je ples Sufi Whirling Dervishes, ki ga pleše moški in se zelo dolgo vrti v krogu z dolgim belim krilom, ki se v širokem krogu vrti. Na glavi pa nosi klobuček.

Večer, pa kot se spodobi je zaključila trebušna plesalka, ki je naredila pravi šov, saj se je odpravila od mize do mize, da zasluži še kakšno liro. Zelo zanimiva mi je bila tudi predstava z noži, ko so štirje fanti nekako iz ust metali nože na tla v leseno podlogo.

V vsem tem času predstav smo pojedli še glavno jed (lahko izbiraš med 3 različnimi; riba, piščanec, govedina) in sladico. Seveda pa so Turki izjemno podjetni in želijo na ladji zaslužiti maksimalno. Iz tega razloga te slikajo in potem prodajajo slike, prav tako te slikajo s trebušno plesalko, potem nekdo hodi s papigo in te z njo zopet slikajo,… Vse to ti seveda ponudijo, ampak lahko brez težav vljudno zavrneš.

Nov del Istanbula (1.2.2024)

Novi del Istanbula se nahaja severno do starega dela, na drugi strani preliva Golden Horn. V novi del z lahkoto pridete s pomočjo javnega prevoza ali peš (cca. 30 min hoje). Mi smo imeli izjemno lep sončen dan, tako smo se v novi del odpravili peš čez Galata most, ki nudi izjemno lep razgled na stari in novi del Istanbula.

Lahko greste tudi po spodnjem delu mosta, kjer se nahajajo števile restavracije, ki prodajajo pretežno morske jedi. Takšna zelo znana jed je Balık ekmek – v tradicionalnem turškem kruhu popečena riba.

Novi del Istanbula je prepoznaven po Galata Tower – stolpu iz 14. stoletja, ki je postavljen v hribu. Okrog tega stolpa je ogromno simpatičnih lokalov, slaščičarn in restavracij. Mi se na Galata Tower nismo odpravili, saj so ravno najvišje nadstropje renovirali.

Smo se pa odpravili v izjmeno slaščičarno Viyana Kahvesi, kjer smo jedli odličen cheesecake, prelit z božansko čokolado. Po dolgem sprehodu, smo si to več kot zaslužili.

Pot smo nadaljevali po dolgi in čudoviti ulici Rumeli, ki vodi vse do ogromnega trga Taksim Square. Po ulici Rumeli vozi idiličen staromoden tramvaj, ki daje ulici še dodatno vrednost. Na tej ulici je ogromno modernih trgovin, v stranskih ulicah pa se nahajajo številne restavracije.

Taksim trg je ogromen z živahnim dogajanjem in ogromno mošejo. Tukaj se nahaja tudi spomenik republiki iz leta 1928. Beseda Taksim v arabščini pomeni “delitev” ali “razdelitev”. Trg Taksim je bil prvotno točka, kjer so se glavne pomorske linije iz severa Istanbula zbrale in razvejale v druge dele mesta. To uporabo območja je ustanovil sultan Mahmud I.

Od tukaj smo se začeli vračati v stari del Istanbula, na poti smo se še enkrat ustavili na bazarju začimb, nato pa pot nadaljevali do slavne restavracije  Nusr-Et Steakhouse Sandal Bedesteni.

Nusr-Et je znan kuhar, ki je zaslovel s posebnim načinom soljenja hrane. Mi smo v restavraciji jedli odlične hamburgerje in baklavo; ki je bila postrežena z glasbeno in »akrobatsko« predstavo. Na koncu pa smo si privoščili še zlat kapučino.

Azijski del Istanbula (2.1.2024)

Odpravili smo se tudi v azijski del Istanbula. Tja smo odšli s pomočjo javnega prevoza, najprej s tramvajem, nato pa s podzemno železnico pod morjem v azijski del Istanbula. Na prvi vtis je ta del nekoliko manj urejen in skoraj brez turistov.

Odpravili smo se na njihovo tržnico Sali Pazari, ki ne zgleda tako urejana kot Grand Baazar. Sprehodili pa smo se tudi po ulici Üzerlik Sk, ki je bila ponovno polna različnih trgovin z oblačili in obutvijo. Sprehodili smo se tudi mimo manjšega trga Bahariye, kjer se nahaja veličasten kip črnega bika, ki je simbol azijskega dela Istanbula.

Pozno popoldan smo se vrnili v hotel in se zvečer odpravili v čudovito turško restavracijo Tepe Gourme Restaurant. Hrana je bila izjemno dobra, za sladico pa smo si vsi privoščili rižev puding, ker nam je vsem bil tako zelo všeč. Mogoče tukaj eno opozorilo – nam se je v tej restavraciji zgodilo, da so si izmislili, da ne moremo plačati s kartico, ker jim POS terminal ne dela in, da naj gremo denar dvignit na bankomat.

Na bankomatih so provizije na dvig 8%, zato si res nisi želel it dvignit denarja na bankomat, Turki pa tudi pri plačilih s kartico plačajo provizijo, zato jih kartična plačila niso v interesu. Vseeno se mi zdi to grdo in dejansko so si izmislili, ker na koncu sem vztrajala pri kartičnem plačilu in plačala s kartico.

Istanbul potovanje: Pot domov (3.1.2024)

Let iz novega letališča v Istanbulu smo imeli ob 18 h, zato smo hotel zapustili ob 14 h. Dovolili so nam pozen check-out; kar se mi je zdelo res lepo od hotela. Vožnja do letališča je trajala 1h, potem pa smo še skoraj 1 h potrebovali, da smo prišli do gate. Letališče je res ogromno in kar traja, da prideš do pravih vrat. Prevoz do letališča smo imeli organiziran s strani hotela.

Istanbul hrana: Kaj morete poskusiti?

V Istanbulu velik del potovanja predstavlja hrana, ker je praktično na vsakem vogalu. Od pečenih kostanjev, koruze in sveže stisnjenih sokov iz pomaranč in granatnega jabolka do domačih lokalnih restavracij in vse do prestižnih restavracij.

Seznam hrane v Istanbulu se praktično ne konča, mi smo uspelo poskusiti naslednje jedi:

• Köftesi – podobno našim čevapčičom
• Baklava in lokum – dve tipični sladici. Baklava je iz testa, sladkorja, orehov in pistacij.
• Lokum pa so pisane rolice, ki jih boste videli na številnih izložbenih oknih.
• Pide – spominja na pico v obliki ladjice. Izberete lahko različne nadeve, osnova je sir, dodajo pa tudi zelenjavo ali salame
• Kebab na izjemno različne načine; na ulicah je največkrat doner kebab, tega kar mi poznamo v restavracijah pa je zelo dober iskender kebap, ki je serviran na plošči s tanko narezanim meso, popečenim kruhom in omakami.
• Köfte – to so mesne kroglice, ampak mene spo bolj spominjale na mini polpetke
• Testi kebab v lončeni posodi – izjemno dobro meso z zelenjavo kuhano v lončeni posodi, ki jo pred teboj razbijejo
• Pudingi in piščančji puding – nam je bil izjemno dober rižev puding, ki je kat nekakšne mlečni riž. Poskusili pa smo tudi piščančji puding, ki ni bil tako slab, ampak ne preveč dober.
• Yaprak dolma – kuhan riž in zelenjava zavit v vinski list; te zvitke smo običajno dobili kot del kakšne predjedi.
• Künefe – sladica iz nekakšnega naribanega testa in sladkega sira, postrežena topla.
• Balık ekmek – v tradicionalnem turškem kruhu popečena riba.

Nasveti za lažje potovanje po Istanbulu

BARANTANJE

V Istanbulu lahko barantate na vsakem vogalu, edino v restavracijah in pravih v trgovinah s fiksno ceno ne. Pogajanja znajo biti dolgotrajna in včasih tudi naporna. Več o barantanju pa najdete zgoraj pri Grand Baazarju, kjer se tudi najbolj splača barantati.

ČISTILCI ČEVLJEV

Še posebaj v novem delu Istanbula boste srečali kar nekaj čistilcev čevljev, ki hodijo s svojo škatlico pripomočkov. Vsakemu bo pred vami padla na tla krtača. Vsak vljuden človek jo seveda pobere in jo dal čistilcu. Ta se v zamenu ponudi, da vam bo sčistil čevlje in nato od vas vseeno zahteval plačilo. Nasvet: ne pobirajte teh krtač, ker jih odvržejo namenoma.

PRIJAZNOST TURKOV

Turki so izjemno prijazni, ne samo, ko ti hočejo kaj prodati, ampak na splošno je moč čutiti njihovo iskrenost in prijaznost. Pripravljeni so vedno priskočiti na pomoč in se res posvetiti temu, da vam pomagajo.

NAPITNINE

Napitnin so vsepovsod izjemno veseli, v restavracijiah sem dobila občutek, da jih pričakujejo. Nikakor ni z napitninami potrebno pretiravati in ne pričakujejo vsaj 10%, ampak nekaj malega, še posebej v restavracijah.

DVIGI NA BANKOMATIH

Skoraj vsi bankomati (res jih je po Istanbulu ogromno, postavljenih kar v vrstah) zaračunanjo 8% provizije na dvig, kar je res ogromno. Našli smo potem bankomat HSBC, ki pa nima provizije, tako da priporočam dvig na tem bankumatu. Mi smo našli ta bankomat le na enem mestu v centru in sicer na lokaciji: Mollafenari, Türbedar Sk. No:9/A, 34120 Fatih/İstanbul.

SIM KARTICA

Nakup SIM kartice za mobilne podatke je v Istanbulu precejšni strošek. Midva sva plačala 25€ za 15 GB podatkov, pa še to sva komaj našla po taki ceni, saj so večinoma želeli 40€. Matej in Aleksandra pa sta si potem kupila e-sim na strani https://esim.holafly.com/. Na tej strani si lahko za veliko držav kupite e-sim, v Istanbulu sta dala za 6 dni 23 € za neomejeno podatkov.

Enodnevni izleti iz Istanbula

Iz Istanbula se lahko odpravite tudi na več enodnevnih izletov v okolico. Nam žal ni uspelo, saj je zmanjkalo dni, sem pa imela splanirano za vsak slučaj, če bi ostal kak prost dan.

BURSA

Ta izlet zajema res veliko, od vožnje z ladjo, avtobusom in gondolo. Gremo tudi na goro, kjer je sneg in možnost številnih šoprtov. V izlet je vključeno tudi kosilo. Ogledamo si mošeje in znamenite ulice ter barvne hiške. Bursa je bila nekoč glavno mesto Osmanskega cesarstva.

Cel izlet traja 13 h je pa popolnoma vse organizirano, nas pridejo pobrat v hotel. Cena je 37 € na osebo. IZLET BURSA>>>

TROJA

Dejansko naj bi bile te ruševine res ostanki grškega mesta Troja, ampak vojna med Trojo in Šparto pa ni dokazana. Poleg ruševin je tukaj tudi Trojanski konj (replika, ki so jo uporabili v filmu Troja).

Izlet je v celoti organiziran, vključuje avtobus, ladjo in kosilo. Tudi vodiča, ki razlaga o Troji. Je pa drugače mesto zelo zanimivo, saj naj bi bilo 9x porušeno in zgrajeno na novo. Izlet traja 18h, cena je od 115 – 125 €. IZLET TROJA>>>

PRINCESS ISLANDS

Ta izlet se mi zdi super – tukaj bi videli starodavne turške vile, saj so na teh otokih živeli najpremožnejši sloji. Z ladjo bi obiskali 2 otoka, kosilo pa je vključeno v ceno. Na vsakem otoku imamo 1-1,5h prostega časa za samostojno raziskovanje. Izlet traja 8h, cena je 40 € na osebo. PRINCESS ISLANDS>>>

The post ISTANBUL POTOVANJE: Nepozaben izlet v Carigrad appeared first on Strani Sveta.

V nadaljevanju preberi zakaj nama je bil PD všeč in zakaj nama ni bil. Vsekakor pa to ni destinacija, ki bi jo priporočala tistim, ki greste prvič v Malezijo, saj v PD res ni veliko za početi.

Prav tako PD ni prilagojen tujim tursitom, saj sem pretežno hodijo Malezijci in Singapurčani. Torej, če pa si želite avtohotonega malezijskega turizma, skoraj brez pridiha Evrope ali Amerike, pa je PD odlična destinacija.

Port Dickson: Kaj početi/si ogledati v 4 dneh?

Kot sem že zgoraj napisala PD ni destinacija za aktivne počitnice, je pa idelana destinacija za počitek in avtohtono doživejte Malezije. Nama je bilo v PD všeč, saj sva prišla sem z namenom izležavanja.

Lokacija je odlična, saj se mesto nahaja le 1 h in 30 min južno od letališča. Prav tako od PD nisva veliko pričakovala saj so drugi popotniki zelo slabo pisali o samem kraju, zato sva pričakovala, da bo izjemno slabo. Na koncu sva bila pozitivno presenečena.

Zagotovo je del najine pozitivne izkušnje tudi resort Grand Lexis, ki sva si ga izbrala za bivanje. V resortu sva bila izjemno lepo sprejeta in bila vedno znova presenečena nad malezijsko prijaznostjo in ustrežljivostjo.

Resort Grand Lexis

Če se boste odpravili v PD si res izberite dobro namestitev. Ker je PD turistično mesto je možnosti za nastanitev veliko, niso pa vse v redu. Midva sva si izbrala Grand Lexis Port Dickson s 5 zvezdicami in v njem neizmerno uživala.

Celoten resort je sestavljen iz osrednjega hotelskega dela, kjer so tudi restavracije in lokali. Na tleh imajo postavljene Garden Pool Ville (kot nekakšne hiške nanizane v vrsti), v morju na količkih pa so postavljene različne Pooi Ville. Midva sva si enkrat želela biti na morju, zato sva bookirala Executive Pool Villa, ki je bila najcenejša varianta na količkih.

Za sobo s privatnim bazenom (večina vil v resortu ima namreč privatne bazene) in zajtrkom sva plačala 130 € na noč. Že ko sva naredila check-in so nama za isto celo ponudili nekoliko boljšo vilo Premium Pool Villa, ki je enaka Executive Villi, le soba je nekoliko večja. S sobo sva bila izjemno zadovoljna, privat bazen je je bil vsekakor češnjica na tortici.

Na najino nesrečo/srečo pa se je ravno v najini sobi pokvarila klimatska naprava, zato so nama po enem dnevu sobo zamenjali v opravičilo pa ponudili še dodaten upgrade. Na koncu sva pristala v Grand Pool Villa, kjer je bila soba res ogromna, bazen pa še večji. Soba je imela 120 m2 in je vsebovala dve veliki zakonski postelji.

Celoten resort vsebuje še velik skupni zunanji bazen, veliko restavracijo za zajtrk in večerjo in lokal, kjer je ob večerih živa glasba.

Zraven Grand Lexis Resort se nahaja še Lexis Resort, ki je bolj osnoven in starejši. Prav tako pa ponuja hiške na količkih. Najbolj mogočen in posledično tudi najdražji pa je Lexis Hibiscus, ki ima huške zgrajeve v obliki štiri peresne deteljice in je danes resort uporabljen praktično kot znamenitost PD. V času najinega obiska je bila osnovna soba na količkih z zajtrkom cca. 300 € na noč, kar se nama je zdelo malenkost preveč, prav tako pa sodeč po slikah, ponujajo manjše privat bazene.

Tanjung Tuan gozd

Dobrih 20 km južno od mesta PD se nahaja rt, ki ga v celoti porašča gozd. Na koncu tega rta je svetilnik Cape Rachado do katerega sva se tudi midva odpravila. Z avtom (ja, najela sva avto) sva se zapeljala do konca poti, kjer sva parkirala nato pa se odpravila na 15 min sprehod do svetilnika.

Pot do svetilnika je asfaltirana, vendar morate peš, saj je na začetku ograja. V tem gozdu sva videla ogromno opic, od agresivnih makakov, ki so že na začetku ropali smeti in vse do temne lisaste opice, ki so bolj sramežljive in so se skrivale visoko na drevesih.

Iz te asfaltirane poti lahko skrenete tudi na strmo in blatno pot, ki vodi vse do Monkey Beach Bay. Midva se za ta krajši pohod nisva odločila, saj si nisva želela bližjega srečanja z makaki. Na Borneo leta 2019 naju je namreč en trop makakov napadel in od takrat dalje nama ni prijetno, če sva sama v gozdu z opicami.

Port Dickson plaže

Iskreno, Malezija nima najlepših plaž, sva drugje videla že veliko lepše plaže. V Maleziji imajo izredno drobno mivko in, ko se ta meša z valovi voda vedno zgleda kalna. Vseeno pa so me plaže v Port Dickoson pozitivno presenetile.

Vse plaže so peščene in izjemno dolge. Ker je Malezija muslimanska država in se tega mogoče bolj držijo kot druge azijske muslimanske države, na plažah v PD ne boste našli lokalov ali ležalnikov, prav tako se izjemno malo ljudi kopa. Torej alkohola in glasbe na plažah ni, kar je precej slabo. Samo plaže na Langkawi so imele lokale in glasbo, tudi plaže na Borneo so bile brez vsega. Za otok Tioman in Perhentian pa žal ne morem napisati, ker teh plaž nisva obiskala.

Plaže v Port Dickoson, ki sva jih obiskala:

• Plaža Blue Lagoon (Pantai Tanjung Biru) – velja za eno izmed najlepših plaž. Je sicer manjša in lepo zaokrožena. Voda tukaj je zelo dolgo plitva, tako da je plaža idealna tudi za majhne otroke.
• Plaža Teluk Kemang – izjemno dolga peščena plaža z možnostjo različnih vodnih športov. Tukaj je tudi veliko štantov s hrano in brezalkoholno pijačo. Vse je malezijskem stilu, torej plastični stoli, mize in krožniki :).
• Plaža Pantai Saujana – srednje velika peščena plaža, ki nama je bila zelo všeč. Tudi tukaj je ob cesti nekaj štantkov s hrano.
• Glory Beach – manjša peščena plaža zraven hotela Lexis. To plažo sva obiskala v času najinega sprehoda okrog hotela.

Pulau Burong – otok povezan z lesenim mostičkom

Odpravila sva se tudi na mini otoček Pulau Burong. Iz celine do tega otočka vodi lepo urejen lesen most s katerega lahko opazujete okoliške plaže in manjši gozd mangrov. Na otoku pa se nahaja tudi manjši razgledni stolp na katerega se lahko povzpnete.

Uncle Woong

Odličen poldnevni izlet je lahko tudi na kmetijo ob jezeru Uncle Woong. Tukaj ponujajo vožnje z ATV in UTV. Po jezeru pa se potem lahko vozite še s kanujem ali pedolinotom. Vožnja z ATV ali UTV traja približno 40 minut, vozite pa se med nasadi palm. Na dveh točkah se tudi ustavite, kjer je čas za fotografiranje.

Midva sva se odločila za UTV, tako da je Jure vozil, jaz sem pa snemala. Cena za ATM je 80 RM, za UTV (to je za dva, vozi pa samo eden) pa 160 RM. V to ceno je bila potem všteta še brezlačna vožnja po jezeru. Na turistični kmetiji pa ponujajo tudi pijačo in manjše prigrizke.

Nama je bil ta izlet izjemno všeč, prav tako pa so bili vsi zelo ustrežljivi in izjemno prijatni, tako da so izkušnjo naredili res nepozabno.

Sky Ladder Pineapple Farm

Le kilometer vožnje naprej od Uncle Woong se nahaja manjša kmetija, ki se ukvarja s pridelavo ananasa. Pokazali so nama nasade in povedali vse o vzreji in predelavi ananasa. Priznam, da je meni bilo zelo zanimivo in nisem vedela, da je ananas tako poseben in zanimiv sadež.

Na začetku se nakaja tudi manjša restavracija/lokal, kjer lahko naročite svež ananas. Naravni sok iz ananasa pa je že vključen v ceno ogleda plantaže. Vstopnica na osebo stane 23 RM. Tukaj pa potem prodajajo še različne druge proizvode iz ananasa.

Kaj nama ni bilo všeč v Port Dickson

Kar nekaj stvari nama tukaj ni bilo všeč, še bolj pa naju je mogoče to jezilo, ker kraj ponuja ogromno priložnost za razvoj turizma, pa nisva razumela, zakaj se ne bi malo bolj potrudili in morda določene stvari spremenili.

Občutek zapuščenosti in propadajoče zgradbe

Zaradi lepih in dolgih peščenih plaž je PD priljubljena destinacija za domače obiskovalce. Mnogi Singapurčani so vlagali v počitniške domove v Port Dicksonu in okolici. Skozi leta so odprli mnogo hotelov in letovišč, da bi izkoristili turistično privlačnost. V 1990-ih je Port Dickson doživel razcvet z novimi hoteli in letovišči, ki so bili načrtovani in zgrajeni.

Zaradi azijske finančne krize leta 1997 pa so se mnogi od teh projektov ustavili, kar je pustilo mnogo nedokončanih zgradb raztresenih vzdolž obale Port Dicksona. To žal še danes kazi celotno podobo tega obmorskega kraja.

Žal mi je tudi, da samo mesto PD ni lepše urejeno in, da se vmestu praktično nič ne dogaja, saj nima pravega centra. Nekaj je sicer ponudnikov ulične hrane, to pa je praktično vse. Ob morju je narejen napis PD, več pa se niso spomnili. Ob morju poteka čudovita promenada, kjer žal ni niti enega samega lokala.

Velik vpliv muslimanske vere

Malezija je muslimanska država in za muslimane velja, da ne uživajo alkohola in svinjine, prav tako ne poslušajo glasbe (glede tega nisem ziher, ampak tukaj je tako delovalo). V PD se žal niso niti malo prilagodili nemuslimanskim turistom in menim, da je tudi to razlog zakaj turizma ni. Žal tukaj nisem zasledila, da bi lahko na katerikoli izmed dolgih peščenih plaž popil eno pivo. Prav tako je vsepovsod samo tišina kar daje občutek še večje zapuščenosti.

Menim, da bi se morali malo prilagoditi tako kot v drugih azijskih muslimanskih državah ali drugim mestih v Maleziji, kjer ljudje poslušajo glasno na glas in spijejo tudi kakšno pijačo. Npr. še v hotelu Grand Lexis, kjer je bil lokal z živo glasbo; je bil ta lokal tako zvočno izoliran, da se glasba ni slišala ven, ker je v hotelu večina muslimanskih gostov. Lokal je bil seveda prazen, bila sva midva in še dva turista iz Azije.

Neprilagojeni za tuje turiste

To je bila najina največja težava. Ko sem delala plan najinega potovanja, sem preprosto napisala, v Port Dickson najameva skuter in raziščeva okolico. Aa – aa…. ne bo šlo. Nikjer v Port Dickson ne moreš najet skuterja, ker jih nihče ne oddaja. Tukaj so takšni gostje, ki pridejo s svojim avtom, na nas tujce, ki avta nimamo, so pač malo pozabili. Še zdaj ne morem verjet – v Aziji lahko na vsakem vogalu najameš skuter.

V PD sicer obratuje Grab, ampak jih je zelo malo ob določenih urah pa žal nikogar. Zato si nisva upala celotnega območja raziskati z Grabom, da ne bi na koncu nekje obtičala. Potem sva prišla an idejo, da bova pač najela avto, ampak v PD tudi avta nihče ne oddaja.

K sreči so nama v hotelu pomagali in poklicali nekoga, ki oddaja avte v večjem mestu Seremban. Iz tega mesta so nama avto pripeljali do hotela in sva tako imela 1 dan avto, da sva lahko raziskala okolico. Avto sva dobila popoldan in sva ga lahko imela do naslednjega popoldneva. Tako sva se lahko praktično 2 dni vozila naokrog. Ta najem avta pa je potekal čisto kavbojsko, brez papirologije in kartic, šli smo le na zaupanje. Za 24 h najema sva plačala 180 RM + 50 RM za dostavo avta do hotela.

V Maleziji vozijo po levi strani ceste, ampak so precej uvidevni in pazljivi vozniki. Je pa res, da je ogromno prometa in je treba ves čas pazit, prav tako pa je na cestah ogromno lukenj. Ampak se da, krajše razdalje in lepo počasi. Vsekakor pa si ne bi želela celotne Malezije prepotovat z avtom, ker bi bilo to preveč stresno.

V Port Dickson sva tudi zaključila z najinim potovanjem. Z Grabom sva se vrnila na letališče. PD je od letališča oddaljen le 90 km.

The post Port Dickson appeared first on Strani Sveta.

Malacca: kaj si ogledati v 2 dneh?

Dva dni sta ravno dovolj za ogled mesteca Malacca. Če imate možnost se v Malacco odpravite za vikend, saj je čez vikend večji del starega mestnega jedra zaprtega za promet, kar daje mestu res poseben čar.

Iz Kuala Lumpur se lahko v Malacca odpravite tudi na enodnevni izlet in se potem zvečer vrnete v KL. Če res nimate časa je tudi to opcija, vendar mesto Melacca resnično zaživi zvečer, tako da je veliko boljše, ča lahko v mestu prespite. Tukaj najdete enodnevne izlete v Malaca iz Kuala Lumpur.

Jonker street weekend market

Jonker street je izjemno dolga in ozka ulica. Na obeh straneh ulice je polno mini stojnic, ki prodajajo hrano in pijačo. Vmes pa najdete tudi kakšne prodajalce tekstila in podobnega kičeraja. Ulica je izjemno glasna in natrpana iz vseh strani pa se samo kadi. Vonji so tako mešani, da se težko odločiš, ali so prijetni ali neprijetni.

Tukaj pa se odvijajo tudi različne predstave na majhnem odru. Prav tako predstave včasih izvajajo posamezni prodajalci. Midva sva npr. opazovala enega prodajalca kokosa, ki je najprej s kokosi žongliral.

Dutch Square (Red Square) Melaka in Christ Church

Rdeči trg, ki so ga postavili Nizozemci leta 1650. Tukaj se nahaja tudi krščanska rdeča cerkev. Trg je res v celoti obravan v temno rdečo barvo in je nekakšen osrednji prostor starega dela Malacce.

Na trgu se nahaja tudi mestna hiša, ki je zgodovinska struktura. Mestna hiša je znana po svoji rdeči zunanji strani in bližnjem rdečem stolpu z uro. Zgradili so jo Nizozemci leta 1650 kot pisarno nizozemskega guvernerja in namestnika guvernerja. Po prevzemu s strani Britancev je bila še naprej uporabljana kot zakladnica, pošta, vladne pisarne in apartmaji za visoke uradnike.

Ko je Malacca prešla v britanske roke v 19. stoletju, so v bližini mestne hiše leta 1826 odprli Malacca mestno šolo, ki so jo ustanovili misijonarji.

Mestna hiša je domnevno najstarejši ohranjen nizozemski zgodovinski objekt na vzhodu. Danes je tukaj muzej zgodovine in etnografije. Med razstavnimi predmeti v muzeju so tradicionalne obleke in artefakti skozi zgodovino Malacce.

Christ Church v Malacci je anglikanska cerkev (sprva nizozemska reformirana), zgrajena v 18. stoletju. To je najstarejša delujoča protestantska cerkev v Maleziji.

Ulična umetnost v Malacca

Ulična umetnost ali street art se nahaja tudi v Malacci, vendar ni tako razširjena in prepoznavna kot v George Town. Največ ulične umetnost najdete na obeh obrežjih reke Malacca River. Umetnine lahko opazuteje v času sprehoda ob reki, kjer je res lepo urejeno ali pa se odpravite na izlet z ladjico po reki.

Melaka Straits floating mosque

Mošeja v Malacci, ki je postavljena na vodi. Iz starega mestnega jedra je mošeja oddaljena kakšna 2 km. Midva sva do mošeja šla z Grab. Žal je bila v času najinega obiska mošeja v procesu obnove, vendar sva jo vseeno uspela videt od zunaj. Ne pozabite, če želite vstopiti v mošejo, morate imeti dolge roka, dolge hlače, zaprte čevlje in pokrivalo čez glavo.

Razgledni stolpi v Malacca

V Malacca sta 2 razgledna stolpa: Taming Sari Revolving Tower in Shore Sky Tower Melaka. Taming Sari Revolving Tower je tisti stolp, kjer te na ploščadi dvignejo na vrh in je precej nizek. Vstopinna za ta stolp je 25 RM.

Shore Sky Tower Melaka je najvišji stolp v Malacci s steklenim dnom, vstopnina je 25 RM. Midva sva se odpravila na ta stolp, ki nudi res čudovit razgled na celotno Malacco.

Vožnja z ladjico po reki

Vožnja z ladjico po reki je zagotove nekaj kar ne smete izpustiti. Vstopnice prodajajo zraven Malacca Tourist Information Center ali direktno preden se vkrcate na ladjico. Vstopnina za vožnjo je 30 RM (5,89€). Vožna traja cca. 45 min.

Ladjica vas pelje po večjem delu kanala, kjer lahko opazujete obrežje reke na obeh strane. Meni se je to zdel izjemno lep način kako spoznati mestece.

A Famosa (Porta de Santiago)

Ogled ruševin iz časov portugalcev. Porta de Santiago so vrata, ki se nahajajo ob vznožju hriba sv. Pavla in je vse, kar je ostalo od nekoč mogočne portugalske trdnjave. Vrata so ena izmed štirih glavnih vrat večje trdnjave A’ Famosa (‘Slavna’ v portugalščini), ki se je razširila in vključevala okoliške hribe.

Skoraj 150 let je ta mogočna trdnjava uspešno ščitila portugalski položaj v Melaki, dokler je niso leta 1641 preplavili Nizozemci. Med napadom je bila poškodovana, vendar so Nizozemci obnovili in razširili obrambne naprave ter jo preimenovali v VOC.

Pomen trdnjave je začel bledeti, ko so Britanci prevzeli oblast hkrati pa uničili skoraj celoten kompleks. Na žalost je vse, kar danes vidimo, le delček nekdanje veličine.

Church of Saint Paul

Na vrhu hriba sv. Pavla stoji cerkev sv. Pavla, ki so jo zgodnji Portugalci poznali kot kapelo Matere božje ali Naše Gospe na hribu. Po tem, ko so Nizozemci leta 1641 odvzeli Melako Portugalcem, so cerkev popravili in predelali v nizozemsko reformirano cerkev.

Cerkev sv. Pavla so Nizozemci uporabljali za svoje bogoslužje naslednjih 112 let, dokler niso dokončali gradnje svoje lastne cerkve – Christ Church. Zaradi strateške lege cerkve so jo Nizozemci spremenili v razširitev trdnjave A’ Famosa. Na strehi so namestili topovske odprtine. Kasneje, ko je bila ustanovljena Christ Church, so Nizozemci hrib sv. Pavla spremenili v pokopališče za svoje plemenitaše.

Danes v cerkvi sv. Pavla še vedno stojijo velike granitne nagrobne plošče. Med nizozemskimi grobovi na pokopališču hriba sv. Pavla leži grob Jana Van Riebeecka, ki je bil ustanovitelj nizozemskega naselja na Rtu dobrega upanja v Južni Afriki.

Z začetkom britanske okupacije Melake je cerkev nato služila kot skladišče za prašne magazine in od takrat naprej je ostala v razvalinah.

Chinatown Malacca

Sprehodila sva se po ulici Jalan Tun Tan Cheng Lock in ulici Jalan Hang Jebat, ki predstavlja središče Chinatowna. Ulica se nadaljuje v Jonker Walk Melaka, kjer je čez vikend market poln štantkov. Sprehodila pa sva se tudi po ulici Jalan Tukang Besi, ki vodi do templja.

Vožnja s kitsch trishaw

Otročje vendar posebno doživetje. To so nekakšni predelani tricikli namenjeni transportu krajših relacij. Na eni strani je kolo, ki ima zraven pritrjen potem še dvosed. V Malacci so bili izjemno inovativni in se ta vozila okrasili s plišastimi risanimi junaki, Marvel junaki in junaki iz različnih serij. Tako najdete Captain Amerika kitsch trishaw, Pokemon kitsch trishaw, Hello Kitty kitsch trishaw,…

Da pa zadevo popestrijo imajo od zadaj še ogromen zvočnik. Ko vas vozijo, seveda ta zvočnik vklopijo, kar naredijo tudi vsi ostali vozniki kitsch trishaw. Tudi če si boste želeli ta vozila spregledati, vam to ne bo uspelo.

Kako v Malacco?

Najlažje pridete v Malacco iz Kuala Lumpur z avtobusom. Vsi ekspres avtobusi vozijo v Malacco iz postaje Terminal Bersepadu Selatan, ki je južno od centra KL. Do postaje sva šla z Grab. Avtobus iz KL v Malacca vozi med 2 – 2,5 h.

Vozovnico sva kupila direktno na terminalu, saj vam tako prodajo vozovnico pri tisti družbi, ki prva pelej v Malacco. Avtobusi pa vozijo na vsake pol ure, če ne še pogosteje. Vozovnica naju je stala 12 RM (2,36€).

V Malacco sva prispela na avtobusno postajo, ki je cca. 5 km oddaljena iz centra mesta – Malacca Sentral Bus. Iz postaje do hotela v centru mesta sva šla z Grab.

Kulinarika v Malacci

Mesto je izjemno znano tudi po dobri kulinariki, imenovani tudi Nyonya cuisine, ki je mešanica kitajske, malezijske in kombinacije drugih azijskih kuhinj. Poskusite lahko naslednje jedi: Chicken Rice Ball (piščanec in riževe kroglice) in Nyonya Laksa – rezanci s škampi in piščancem na kokosovi osnovi.

Malacca hotel

NOČITEV MALACCA: The Sterling Boutique Hotel Melaka. Za 2x nočitev v hotelu s **** zvezdicami z zajtrkom sva plačala 98€. Hotel ima res odlično lokacijo in so vse glavne znamenitosti prav tako reka oddaljene manj kot 5 min hoje.

Hotel je starejši, soba je bila čisto povprečna (nikakor primerna za hotel s 4*). Najbolj grozen je zajtrk, kjer niti ni dovolj hrane za vse goste. Boljše bi bilo, da zajtrka ne bi nudili. Prav tako je osebje zelo neizobraženo in se ne obnaša primerno za hotel.

Iz Malacce sva potem pot nadaljevala v Port Dickson. Potovala sva z Grab. Več o samem potovanju tja in o tem kaj sva počela v Port Dickson te čaka v prispevku PORT DICKSON.

The post Malacca (Melaka) appeared first on Strani Sveta.

Ta prispevek bo vključeval pot potovanja po Malezijskem polotoku s tridnevnim skokom v Singapore. Obiskala bova naslednje kraje: Kaula Lumpur, Singapore, Penang (otok), Cameron Highlands, Taman Negara deževni gozd, Melaka in Port Dickson.

Malezija potovanje: Plan potovanja po dnevih v 3 tednih

PLAN POTOVANJA: 

1. KUALA LUMPUR
2. SINGAPORE
3. PENANG
4. CAMERON HIGHLANDS
5. TAMAN NEGARA
6. KUALA LUMPUR
7. MELEKA (MALACCA)
8. PORT DICKSON

Kuala Lumpur

Prvi dan sva prispela v Kuala Lumpur in preprosto uživala v mestnem ritmu. V Kuala Lumpur si tokrat nisva ogledala največjih znamenitosti in se nisva povzpela na Petronasova stolpa, saj sva to naredila že leta 2019. Namesto tega sva se sprehajala v predelu Bukit Bintang, kjer sva si izbrala tudi nočitev. V tem predelu so najboljše naslednje ulice:

• Jalan Alor Food Street – ulična hrana s tradicionalnimi štantki in plastičnimi stoli; razmeroma dobra hrana po nizkih cenah
• Changkat Bukit Bintang – tukaj se nahajajo številni lokali in diskoteke, cene so višje, še posebej alkohol je v Maleziji drag (veliko pivo je lahko med 4 – 6€)
• Lot 10 Hutong Food Court – tukaj boste našli dobro azijsko hrano, gre pa praktično za portugalski model Time Out food courta.
• Jln Bukit Bintang – glavna ulica v trem predelu, kjer je ogromno prestižnih trgovin, nakupovalnih centrov in izjemno živahno nočno življenje

V istem dnevu sva si privoščila še masažo; 1h masaža stane približno 10 € na osebo. Popoldan pa sva uživala v izbranem hotelu, si malo odpočila in se kopala v čudovitem bazenu na vrhu nebotičnika.

NOČITEV KUALA LUMPUR: izbrala sva si hotel Pavilion Hotel Kuala Lumpur Managed by Banyan Tree v predelu Bukit Bintang. Želela sva si bazen in ta hotel v obliki nebotičnika nudi ogromen bazen na vrhu stavbe. Za 1x nočitev z zajtrkom sva plačala 111 €.

Zajtrk v hotelu ima neomejeno izbiro različnih azijskih in evropskih kuhinj. Hotel je del nakupovalnega centra Pavilion, kar pomeni, da lahko iz hotela direktno dostopate v nakupovalni center Pavilion, ki je povezan z nakupovalnim centrom Fahrenheit. To je še izjemno priročno, v primeru če dežuje. V nakupovalnem centru pa sva midva našla tudi kotiček z restavracijami v 4 nadstropjih, kjer sva potem šla na večerjo.

Singapore: 3 dni za raziskovanje mesta

Naslednji dan sva zapustila hotel v KL in se z Grab odpeljala nazaj na letališče v KL (oddaljeno kakšno 1h vožne iz centra mesta). Z Air Asia sva letela v Singapore, let je trajal 1 h. Za vstop v Singapore sva potrebovala SINGAPORE ARIVAL CARD, ki sva jo izpolnila en dan pred odhodom. Katrica je v obliki pdf obrazca in je brezplačna.

NOČITEV SINGAPORE: izbrala sva hotel Dorsett Singapore ****, ki se nahaja v kitalski četrti, ki vejla za nekakšno središčno lokacijo Singapore. Hotel ima tudi bazen, kar sva si najbolj želela. Za 3x nočitev brez zajtrka (19.10 – 22.10.2023) v Dorsett Singapora sva plačala 472,12 €. 

So pa nočitve v Singapore izjemno drage, veliko imajo ted “pod” hotelov, kje spiš v nekakšni kapsuli in pa veliko hotelov, kjer sobe nimajo okna. Te namestitve so nekoliko cenejše, vendar pod 70€ na noč sama nisem našla nastanitve za obdobje iskanja.

V Singapurju sva si ogledala precej znamenitosti:

• Predele Chinatown, Little India in predel Kampong Glam (arabski predel mesta) – vsak predel je izjemno zanimiv z različnimi templji in živahnimi ulicami
• Gardens by the Bay – čudovit park s super drevesi, razstavo tropskega rastja in nočnim spetaklom lučk in glasbe
• Ogled Marina Bay s prestižnimi nebotičniki, muzeji in hotelom v obliki ladje
• Vožnja s Singapore Flyer (65 m visoko vrtečo kolo)
• Sprehod po Henderson Waves – 75 m visok viseč most v parku

PENANG: 5 dni za raziskovanje George Town in otoka Penang

Iz hotela Dorsett Singapore sva šla na letališče Singapore z Grab. Letela sva z AirAsia direktno na letališče na Penangu. Let je trajal 1h in 15 min. Iz letališča v Penangu vzameva ponovno Grab do George Towna, kjer imava hotel. 

Na Penangu sva si ogledana naslednje zadeve:

• GEORGE TOWN: glavno mesto Penanga, ki spada pod UNESCO kulturno dediščino. Mesto, ki je prepoznavno po izjemni kulinariki, bogatih uličnih umetninah (Street Art), prepletajočih se kulturah (kolonialne, kitajske, indijske in islamske)
• PENANG HILL: hribovito območje, ki obdaja George Town. Vrhovi nudijo čudovite razglede na George Town in omogočajo stik z naravo
• TEMPELJ Kek Lok Si Temple: največji budistični tempelj v Maleziji.
• PLAŽE NA SEVERNI STRANI OTOKA: sever otoka je izjemno bogat z dolgimi peščenimi plažami. Najdaljša je plaža Batu Ferringhi Beach.

NOČITEV PENANG: OZO George Town Penang. Za 5x nočitev (22 – 27.10.2023) z zajtrkom na odlični lokaciji sva plačala 334,05 €. Soba je bila izjemno velika in res lepo urejena. Zajtrk je povprečen in za nas evropejce ni velike izbire, se pa najdejo jajčka in rogljički. Hotel pa naju je navdušil z ogromnim roof top bazenom v 22 nadstropju. 

Cameron Highlands: plantaže čaja in jagod

Z avtobusom sva potovala iz Penanga proti Cameron Highlands. Pot nama je vzela 4,5 h. V CH sva prispela popoldan in se najprej odpravila na 30 min pohod do slapov Robinson Falls. Naslednji dan sva se odpravila na organiziran izlet in si tako ogledala BOH plantaže čaja in BOH Tea Centre.

Odšla sva tudi v Mossy Forest (celoten gozd je dejansko preraščen z mahom), kjer sva se sprehodila po urejenih poteh med gozdom. Ustavili smo se še na Butterfly Farm, kjer smo si ogledali metulje in druge zanimive živali, naša zadnja postojanka pa je bila Strawberry Farm (pridelovalnica jagod), kjer sva tudi degustirala jagode.

NOČITEV CAMERON HIGHLANDS: Century Pines Resort Cameron Highlands. Za 2x nočitev v velikem hotelu**** z zajtrkom na odlični lokaciji za 115 € za dve noči. Soba je bila izjemno velika z balkonom. Z izbiro hotela sva bila zadovoljna, morda je nekoliko starejši, vendar vseeko dobro vzdrževan. Ponovno sva imela težavo pri zajtrku in imela na izbiro le jajčka. 

Taman Negara

Taman Negara pokriva območje 4.343 km² in je eden najstarejših deževnih gozdov na svetu, ocenjen na več kot 130 milijonov let starosti. Pot do tja je izjemno dolgotrajna, zajema mini kombi in čoln, ampak se splača. Če se boste odločili za obisk Taman Negara svetujem, da tam preživite vsaj 2 cela dni.

Iztočnica za obisk nacionalnega parka Taman Negara je vasica Kuala Tahan, kjer je nekaj nastanitev in turističnih agencij. Po gozdu se lahko sprehajate sami samo po označenih in lesenih poteh. Vsi ostali pohodi zahtevajo vodiča.

Midva sva se odpravila na en celodnevni pohod po tropskem deževnem gozdu, na 4×4 nočno turo in ogled živali in na nočni voden ogled žuželk in insektov. Odpravila pa sva se tudi na razgledno točko Bukit Terisek in Bukit Indah. Vsekakor pa vas ne bo postil ravnodušne najdaljši viseči most med krošnjami Canopy Walkway.

NOČITEV KUALA TAHAN: Tebing Guest House Taman Negara. Za 3x nočitev v sobi z balkonom in lastno kopalnico sva plačala 75 €. Zajtrk pa je bil na osebo 3€. Imela sva solidno sobo, ki je bila izjemno čista s svojim balkonom. Dejstvo je, da so vse namestitve v Kuala Tahan bolj preproste, tudi resorti praktično niso resorti in ne dosegajo standardov resorta.

Kuala Lumpur Chinatown

Iz Taman Negara sva se vrnila nazaj v Kuala Lumpur, tokrat v predel kitajske četrti Chinatown. V Chinatown sva bila že leta 2019, ampak je bilo zopet lepo podoživet to pisano in živahno četrt.

Najbolj doživet je zagotovo sprehod po znameniti nakupovalni ulici Jalan Petaling. Ta ulica je izjemno dolga, na obeh straneh pa so ulični prodajalci, ki prodajajo tekstil, torbice, ure in nakit. Med njimi pa so tudi prodajalci hrane. Ulica je živahna že čez dan, ampak zvečer pa dobi svojo pravo moč.

Odpravila sva se tudi do Masjid Jamek Lookout Point – razgled na mošejo in ulične poslikave. Tukaj sva se sprehodila ob reki Gombak (River of Life) proti predelu Little India. Ta predel je res lepo urejen in nudi naravno senco.

Sva si pa ta 1 dan in pol vzela čas tudi za počitek, tako da sva nekaj časa preživela tudi v hotelu in se namakala v njihovem ogromnem bazenu.

NOČITEV KUALA LUMPUR: Four Points by Sheraton Kuala Lumpur, Chinatown. Za 2x nočitev (1.11. – 3.11.2023) z zajtrkom sva plačala 175 €. Najina soba je bila čudovita, bila sva v 14 nadstropju in imela prečudovit razgled na nebotičnike Kuala Lumpur. Direktno sva gledala na 2. najvišjo zgradbo na svetu: Merdeka 118. 

Hotel ima tudi prečudovit bazen v 7 nadstropju, ki je izjemno velik. Del bazena je pod streho, del pa odprt. Ob bazenu je tudi bar. Zajtrk pa je bil božanski, ogromna izbira izjemno okusnih jedi za vse okuse. Osebje je bilo zelo prijazno in ravno prav domače. Z zagotovostjo lahko napišem, da nama je bil ta hotel od vhen najbolj všeč.

Malacca (Melaka)

Iz Kuala Lumpur sva pot z avtobusom nadaljevala v simpatično in ljubko mestece Malacca. Mesto je pod UNESCO kulturno dediščino, saj ima izjemno bogato zgodovino še iz kolonialnih časov. Midva sva si v Malacca pogledala zgodovinske stavbe, se odpravila na izlet z ladjico po reki in uživala na ulici Jonker. Ta ulica je polna uličnih prodajalcev hrane in kičeraja. Vsak vikend jo zaprejo za promet in daje res živahen utrip mestu.

Malacca je zelo lepo urejena tudi na obeh obrežjih reke, kjer so številne manjše restavracije in lokali. Mesto ima res dušo in dobro vzdušje, nekaj kar sem npr. pogrešala v George Town (Penang). Pravo doživejte v Melaki je tudi vožnja z kitsch trishaw (nekakšen tricikel), ki pa so ga tukaj predelali v pisane medvedke, miške, Marvel junake, Pokemone,… res so izlejno domiselni z vzorci.

NOČITEV MALACCA: The Sterling Boutique Hotel Melaka. Za 2x nočitev v hotelu s **** zvezdicami z zajtrkom sva plačala 98€. Hotel ima res odlično lokacijo in so vse glavne znamenitosti prav tako reka oddaljene manj kot 5 min hoje. To je pa tudi vse, kar lahko napišem pozitivnega o tem hotelu.

Hotel je starejši, soba je bila čisto povprečna (nikakor primerna za hotel s 4*). Najbolj grozen je zajtrk, kjer niti ni dovolj hrane za vse goste. Boljše bi bilo, da zajtrka ne bi nudili. Prav tako je osebje zelo neizobraženo in se ne obnaša primerno za hotel.

VEČ O MALACCA

Port Dickson

Zadnje dni sva namenila počitku. Izbrala sva si destinacijo Port Dickson, ki se nahaja je 90 km južno od letališča. Sva razmišljala tudi o otoku Tioman ali Perhentian otokih kot o nekakšenm oddihu, ampak zaradi slabega vremena na vzhodni strani Malezije tja nisva mogla. Na zahodni strani je ostal še otok Langkawi, ki sva pa ga obiskala že leta 2019.

Tako sva pristala v PD, ki ravno ni imel najboljših komentarjev drugih popotnikov, vendar se pri nama sploh ni izkazal za tako napačko izbiro. Izjemno sva uživala v izbranem resortu s privat bazenom Grand Lexis Port Dickson.

Za 2 dni pa sva tudi najela avto in obiskala nekakšen rt poraščen z gozdom Tanjung Tuan, kjer sva opazovala opice. Zapeljala sva se tudi do različnih peščenih plaž, uživala na kmetiji Uncle Woong v vožnji z UTV štirikolesnikom in se odpravila tudi na kmetijo, kjer vzrejajo ananase. Tukaj sva jedla tudi najbolj sočen ananas na celem svetu.

NOČITEV PORT DICKSON: Grand Lexis Port Dickson. Za 4x nočitev (5.11. – 9.11.2023) v Port Dickson v hišici na vodi s privat bazenom in zajtrkom sva plačala 520 €. Z hiško na količkih in na vodi sva bila izjemno zadovoljna. Hiška je imela vsega skupaj 120 m2, bazen je bil privat in za 2 čisto prevelik. Soba je bila lepo opremljena in ogromna, z 2 zakonskima posteljema. Tudi v zajtrku sva zelo uživala, saj je bila ponudba izjemno pestra. 

VEČ O PORT DICKSON

---

Kako v Malezijo?

Letela sva iz Ljubljana v Istanbul in nato iz Istanbula v Kuala Lumpur (Malezija). Letela sva z letalsko družbo Turkish Airlines, ki ima pogosto izjemno ugodne letalske karte za Malezijo in druge Azijske države.

Let sva imle 17.10.2023 ob 8:55, v Kuala Lumpur pa sva prispela 18.10 ob 7:10h. V Istanbulu sva imela prestop, ki je trajal 3 h. Za eno letalsko karto sva odštela 600€, karte pa sva kupila vsaj 6 mesecev prej. To vsekakor ni najbolj ugodna varianta, ampak nekakšna srednja cenovna rešitev. Letalske karte iščeva preko portala Skyscanner, karto pa nato kupila direktno pri Turkish Airlines.

Kako po Maleziji in kako v Singapore?

Malezija je izjemno dobro povezana z javnim prometom. Daljše razdalje lahko premagujete z avtobusi, vlaki ali notranjimi leti. V večjih mestih pa vam je na voljo Grab. Potrebno je le, da si kupite malezijsko sim kartico, naložite aplikacijo Grab in se že ugodno premikate po mestih.

Midva sva si SIM kartico kupila že na letališču v Kuala Lumpur, pri ponudniki Celcom, kjer sva za neomejeno mobilnih podatkov plačala 50 RM (10 €).

Midva sva se po Kuala Lumpur, Penangu, Melaki in Port Dickons premikala s pomočjo Graba. Prav tako sva Grab uporabljala v Singapore. Grab iz letališča v KL stane 65 RM + 9 RM so cestnine.

Notranje lete sva imela iz Kuala Lumpur v Singapore in nato iz Singapore na Penang z letalsko družbo Air Asia. Za takšno multicity letalsko karto sva plačala 150 € za oba. To letalsko karto pa sva kupila dva dni pred odhodom.

Avtobusne prevoze sva kupovala sproti, kar na avtobusni postaji. Obstaja pa spletna stran: https://www.busonlineticket.com/, ampak se mi zdi, da niso navedeni vsi možni odhodi. Prav tako pa obstaja aplikacija (midva je nisva uporabljala) easybook.com, kjer kupite karto in dobite QR kodo, ki jo pokažete šoferju.

Denar: Valuta, kartica ali gotovina?

Leta 2023 je 1 € enako 5 RM (malezijski ringgit). Nikakor evrov ne zamenjajte na letališču, ker je izjemno slab pretvornik. V Kuala Lumpur sva midva potem € zamenjala za 4.96 RM (na letališču so menjavali za 4.46).

V večjih mestih lahko večino stravi plačujete s kartico, ampak še vedno pa so kakšne masaže ali ulična hrana, kjer je možno le plačilo z gotovino. Midva sva več ali manj vso hrano in vstopnine plačevala z gotovino. Hotele sva plačevala s kartico.

Kdaj v Malezijo?

Vreme v Maleziji je izjemno zabavno, saj je skozi skoraj celotno leto monsun vsaj na eni strani države. Sodeč po zapisih drugih pa je nasplošno najboljši čas za obisk Malezije med decembrom in februarjem.

Midva sva Malezijo obiskala prvič leta 2019, meseca februarja in je bilo vreme odlično. Obiskala pa sva Kuala Lumpur, večji del Borneo in otok Langkawi. Letos pa sva Malezijo obiskala oktobra/novembra, ko je tukaj monsun pretežno na vzhodnem delu države, tako da tega nisva obiskala zaradi slabih vremenskih napovedi.

Najin plan sva prilagodila tako, da se večinoma zadržujema na zahodnji strani otoka in je tudi oktobra vreme čisto super. Padavine so prisotne, vendar ne čez celoten dan, v povprečju 1 – 2h.

Iz razloga slabega vremena tako nisva mogla na Perhentian otoke ali otok Tioman. Oktobra/novembra so bili Perhentian otoki zaprti, otok Tioman je bil sicer odprt, ampak je odvisno od vremena, če ladja/čoln pelje na otok oziroma kako pogosto vozi.

Napoti za lažje potovanje po Maleziji

• Izjemno prijazni ljudje: Malezijci veljajo za izjemno prijazne in nekoliko sramežljive ljudi. Na prvo žogo delujejo zelo nedostopno, ampak ko spregovorijo so vsi izjemno prijazni in ustrežljivi. Mogoče bi lahko napisala celo, da so premalo “vsiljivi” iz vidika storitev in prodaje. Včasih, ko sva prišla do kakšne zmanenitosti ali restavracije niti nisva vedela, če so odprti, ker pač čakajo, da ti pristopiš do njih in vprašaš, ne bodo ti kar sami ponudili.
• Večinoma enotne cene izletov: po celotni Maleziji sva imela občutek, da imajo ponudniki enotne cene izletov in storitev (prevozi, masaže). Prav tako imajo večinoma vsi napisane cene.
• Napitnine: napitnin ne pričakujejo, se pa vsekakor zelo veseli, če jim boste pustili kak RM več.
• Postrežnina in davek: veliko restavracij ima cene v menijih napisane brez davka in brez postrežnine. To velja še posebej za večja mesta, ki sva jih obiskala. Na računu vam tako avtomatsko zakasirajo še 6% davek in 10% postrežnino. V restavracijah, kjer so si postrežnino že zaračunali, nisva nikoli puščala še dodatne napitnine.
• Prehod za pešce: ne pričakujte, da vam bo kdo kdaj ustavil. Sploh ne vem zakaj imajo prehode, ker se avti obnašajo enako, kot če bi prečkali cesto tam kjer ni prehoda. Nihče ne ustavi, in tudi ko si že na prehodu, ne čakajo, ampak te obvozijo.

Hrana v Maleziji

O hrani v Maleziji bi lahko napisala čisto samostojen prispevek, ki se nikoli ne bi končal, saj je ponudba hrane tako pestra in bogata. V Maleziji se poznam močna mešenica kultur in verstev, pozna se vpliv kolonialnih časov in priseljevanje Kitajcev, Arabcev in Indijcev. Vsa ta ljudstva so prinesla tudi svojo kulinariko. Tako da prepustite se in poskusite vse, kar vam zgleda užitno, saj je hrana običajno zelo poceni.

Želela bi izpostaviti naslednje: restavracije bi lahko v Maleziji razdelila na dva dela: eno so street food in Hawkers marketi, kjer je hrana izjemno poceni (od 10 do 20 RM na jed). Takšne restavracije nudijo plastične (in izjemno dotrajane) stole in mize in tiste predpotopne plastične prte. Tudi krožniki in pribor so plastični, za higieno pa je poskrbljeno na približno. Street food marketi in Hawkers market nudijo tudi najbolj avtentične malezijske jedi.

Na drugi strani pa so normalne in lepo urejene restavracije, kjer pa je posledično hrana tudi dražja (30 – 50 RM na jed). Takšne restavracije ponujajo malezijske jedi in tudi druge azijske jedi, na menijoh pa imajo tudi hamburgerje, pice, testenine in solate, hrano ki je bolj prilagojena evropskim želodčkom.

Tipične malezijske jedi:

• Mee goreng – nudelci s sojino omako in mesom ali škampi. Nama je bila ta jed všeč, večinoma sva jedla s piščancem ali škampi.
• Nasi lemak – riž in pečen piščanec (običajno gre za celotno nogo). Ta jed nastopa v zelo različnih oblikah, lahko dobite tudi kak drug del piščanca.
• Laksa – nekakšna pekoča juha z ribo ali morskimi radeži in currijem. Midva tega nisva poskusila.
• Satay – mini piščančja nabodalca namazana s curry omako. Za moje pojme najboljša jed, ki jo lahko kupiš na vsakem vogalu.
• Roti canai – nekakšen kruh narejen iz moke, vode in masla.

Seveda je tipičnih jedi še oh in sploh, ampak te so meni najbolj padle v oči, saj so se najpogosteje pojavljale na menijih.

Malezija potovanje: Zemljevid najine poti

In za na konec še slikovni prikaz najine poti in vrste prevozov, ki sva jih uporabljala.

The post Malezija potovanje: 3 tedenski plan in nasveti appeared first on Strani Sveta.

Taman Negara je nacionalni park, ki je bil ustanovljen leta 1938/1939. Taman Negara je še danes dom nekaterim redkim sesalcem, kot so malajski tiger, malajski gaur (indijski bizon) in azijski slon. Prav tako tukaj živijo izjemno redke ptice. V parku danes najdemo 10.000 rastlin, 150.000 žuželk, 25.000 nevretenčarjev, 675 ptic, 270 plazilcev, 250 sladkovodnih rib in 200 sesalcev.

Taman Negara: Vse kaj moraš vedeti

Kako v Taman Negara?

V Taman Negara boste najlažje vstopali iz izhodiščne točke Kuala Tahan. To je izjemno majhna vasica, ki nudi nekaj manjših hostlov in nastanitev. Tukaj se najajajo tudi manjše trgovine in restavracije. Kuala Tahan vam je izhodiščna točka za vstop v Taman Negara.

Da pridete iz Kuala Tahan v deževni gozd morate prečkati le reko. Ob reki je polno plavajočih restavracij in domačinov s čolni, ki vas za 1 RM peljejo na drugo stran reke. Ta del je izjemno enastaven, bolj zakompliciramo in dolgotrajno je priti do Kuala Tahan.

V Kuala Tahan lahko pridete iz različnih večjih mest. Iz Kuala Lumpur in Cameron Highlands zagotovo. Midva sva prišla iz Cameron Highlands. V samostojnem članku: Cameron Highlands si preberi več.

Potovala sva z mini kombijem in čolnom. Vozovnico sva kupila v CH v turistični agenciji in je stala 140 RM na osebo. Najprej sva se z mini kombijem vozila 3 h, da sva prišla v kraj Jerantut. Če bi želela potovati le z mini kombijem bi vozovnica stala 95 RM.

V Jerantut sva se morala “registrirat”, kjer so nama dali tudi zemljevid nacionalnega parka in nama želeli prodati izlete. Morala pa sva tudi čakati 2 h, saj nas je šele ob 13h mini kombi peljal naprej do reke, kjer smo nadaljevali pot s čolnom. V Jerantut praktično ni nič za počet, midva sva po naključju našla zelo lepo cigansko restavracijo, kjer sva šla na kosilo: Gypsy Garden Jerantut Cafe.

Naslednji del poti je potekal po reki Tembeling. Rekli so nama, da bo vožnja trajala 3 h, ampak je na koncu le 2h. Vožnja z nekakšnih ugreznjenim dolgim in ozkim čolnom je res izjemno doživetje in nama je bilo zelo všeč, da sva na tak način prišla v Kuala Tahan. Že tukaj je možnost, da opazite kakšno žival, saj so bregovi reke porasli z gozdom. Mi smo videli ogromne črede vodnih bivolov, ki so se v reki hladili.

Druga možnost pa je, da greste tudi drugi del z mini busom, ampak večinoma se vsi odločijo za čoln.

Kuala Tahan

V vasi Kuala Tahan ni za početi popolnoma nič. Vas je nastala izključno iz razloga, da nudi prenočišča in hrano za vse ljudi, ki obiščejo nacionalni park. Naj povem, da neke gužve ravno ni in, da vas ostaja izjemno mirna. Prav tako v nacionalnem parku srečate le redke turiste. Tukaj vse poteka v izjemno majhnih in omejenih skupinah.

Precej je plavajočih restavracij, nama je bila najbolj všeč Moma Chop Floating Restaurant. Zelo všeč pa nama je bila tudi Anne Restaurant, ki se nahaja v centru vasi. Kar se nastanitev tiče je tukaj največ guesthousov, midva sva si izbrala Tebing Guest House Taman Negara in bila z izbiro izjemno zadovoljna (več napišem spodaj).

Se pa tukaj nahajata tudi dva resorta, ki sicer takšnega imena ne bi smela imeti, pa vendar; eden se imenuje Tekoma Resort Taman Negara, drugi pa Mutiara Taman Negara. To je edina nastanitev, ki se nahaja direktno v deževnem gozdu (torej na drugi strani reke, kot vasica Kuala Tahan). Nočite tukaj + vse ostale storitve so neprimerljivo dražje, ste pa nastanjeni dobesedno v džungli. Imajo veliko število hišic, izjemno lepo urejeno okolico, svojo restavracijo in mini trgovino.

Kako vstopiti v nacionalni park Taman Negara?

Iz Kuala Tahan vstopite v nacionalni park izjemno enostavno. Greste do reke, kjer vas peljejo čez reko (vožna traja manj kot 1 minuto). Ko ste na drugi strani, greste do ranger office, kjer se ponovno registrirate in plačate 1 RM, da pridobite dovolilnico za vstop v nacionalni park. Dovolilnica vam velja 1 mesec. Tukaj plačate tudi za kamero/fotoaparat, kar stane 5 RM na posamezen kos opreme. Prav tako lahko tukaj kupite vstopnico za Canopy Walkway, ki stane 5 RM na osebo.

V nacionalnem parku je zgrajena dolga lesena pot, po kateri hodite. Tam kjer je ta lesena pot, lahko hodite sami brez vodiča. Za daljše pohode po džungli (kjer te poti ni), pa je potreben najem vodiča. Pred letom 2019 je bilo dovoljeno hoditi vsepovsod samostojno, vendar ker je bilo preveč nesreč in ker so se ljudje izgubili, so to prepovedali.

Za koliko dni v Taman Negara?

Idealno je, da se v Taman Negara odpravite za 3 noči/2 dni, tako se lahko odpravite na en organiziran celodnevni pohod po džungli, prav tako pa imate čas za kak nočni izlet in samostojno raziskovanje tropskega deževnega godza.

Če se boste odpravili za kak dan več, lahko potem v Kuala Tahan vzamete tudi izlet, ki omogoča, da v gozdu taborite. V primeru, da nimate časa, zadostuje tudi en dan, da se sami sprehodite po delu gozda, kjer je lesena pot. Prav tako se lahko odpravite v Taman Negara za en dan iz Kuala Lumpurja. Tukaj najdeš organiziran enodnevni izlet: Taman Negara iz Kuala Lumpur.

Taman Negara kaj si ogledati?

Tukaj bom napisala, kaj vse si lahko ogledate sami. Dovoljena je hoja po leseni potki, ki je speljana po nacionalnem parku. Midva sva se najprej odpravila do Canopy Walkway. Pot do tja je bila izjemno zanimiva, saj sva videla veliko živali. Pomembno je, da hodite počasi, poslušate in opazujete. Midva sva opazila ogromno veveric (ki so veliko večje od naših), videla sva tudi opice (očalasta listnata opica in belonogi surili). Opazila sva tudi mišjega jelena, ki je kot strela priskakljal iz grma, tako da sva se kar malo ustrašila.

Opazila sva tudi ogromno pisanih ptic, še posebaj dolga sva opazovala eno vrsto širokokljuna. Videla pa sva tudi nekaj podobnega divjemu petelinu, ampak nisem prepoznala vrste.

Canopy Walkway je dolg 450 m in je na višini 50 m kar ga naredi za najdaljši viseči most na svetu. Hoja med krošnjami pragozda je res nepozabno doživetje, hkrati pa je poskrbljeno tudi za pravo mero adrenalina, saj se most ves čas maje. Hodite dejansko po leseni deski, ki jo na vsaki strani obdaja mreža. Proti koncu poti pa greste še po lestvi, da se spustite nazaj na trdna tla.

Potem vam toplo priporočam, da se odpravite na Tahan Hide, kjer sva midva videla dve različni vrsti jelenov, lahko pa tukaj vidite tudi tapirja. Pomemno je, da ste tiho in, da počakate nekaj časa.

Sprehodila sva se tudi po leseni poti Swamp Loop, ki je nekoliko zapuščena, ampak toliko boljša za opazovanje živali. Pomembno je, da greste počasi in tiho. Odpravila pa sva se tudi le na 344 m visok vrh z manjšim razgledom Bukit Terisek. Pot do tja je nekoliko zahtevna, razgled pa nič posebnega. Lahko pa na tej poti ponovno srečate nekaj živali, midva sva opazila dve vrsti različnih opic.

Vodeni trekingi po Taman Negara

V Taman Negara je ogromno turističnih agencij, prav tako pa vsak guesthouse ponuja svoje izlete. Kaj je super je to, da imajo vsi enake cene in izjemno podobne izlete. Midva sva vzela dva izleta kar v Tebing Guest House, enega pa pri agenciji CS Travel.

Nočna tura s 4×4

Za ta izlet sva plačala 40 RM na osebo, trajal pa je 1,5h. Odpravili smo se na nočno opazovanje živali. Že sama vožnja je bila pravo doživetje, saj so nas prišli pobrati s pick-upom, ki je imel keson predelan v dve klopci. Ker nas je bilo 6, sva lahko midva sedela na strehi, ki je bila tudi predelana v nekakšno mini klop. Ta izkušnja je bila res svetovna.

Na poti žal nismo videli veliko živali, so pa kak teden nazaj tukaj videli slone (mi smo žal videli samo njihove iztrebke). Mi smo uspeli videti ogromno sovo in pa leopardjo mačko.

Nočni pohod z vodičem

Naslednji dan sva se odpravila na nočni 1,5h dolg pohod po pragozdu. Ta pohod je bil namenjen opazovanju insektov, tako da smo videli ogromno škorpijonov in gromozanskih pajkov. Pohod poteka po lesenih urejenih poteh. Najbolj zanimivi so škorpijoni, ki jih s prostim očesom skoraj ne vidite, zato jih posvetijo z UV lučko, da se zasvetijo.

Celodnevni pohod v džunglo do slapov

En dan sva vzela celodnevni izlet za katerega sva plačala 150 RM na osebo. Prvi del poti je potekal po urejeni leseni poti, potem sva šla še enkrat na Canopy Walkway nato pa se je začela hoja po ozki poti, ki ni bila več lesen podest. Ta pot se je ves čaz vzpenjala in spuščala in če prišteješ še vročino in vlago je bilo precej naporna. Hodili smo 7 km v eno smer. Zadnji del poti je potekal ob reki in na koncu smo prišli do Teras manjšega slapu, kjer smo se lahko kopali.

Nazaj v Kuala Tahan smo se vrnili s čolnom, zmes pa smo doživeli še divjo vožnjo po brzicah, ki jo oni imenujejo Rapid Shooting. To je bilo nadvse zabavno in popolnoma vsi smo prišli v Kuala Tahan mokri. Izlet je zajemal tudi ogled plemena Orang Asli, ki še vedno živijo nomadsko življenje. Ta ogled nam je vodič odsvetoval, saj si tisti ljudje ne želijo in ne sprejemajo turistov.

Ta izlet je imela samo eno pomanjkljivost: hodili smo zelo hitro, v skupini pa nas je bilo 10, kar pomeni, da smo bili tudi glasni in posledično nismo videli nobene živali. Vodiči vedno rečejo, da je tukaj nemogoče karkoli videti, ampak verjamem, če bi bili tiho in opazovali, bi lahko videli ogromno živali.

Druga velika težava pa so pijavke, ki se nahajajo v zemlji. Nama se k sreči ni nobena prijela, se pa to dogaja zelo pogosto. Midva sva si čevlje poškropila z antiparazitikom in oba nosila visoke nogavice, saj je tako manjša možnost za pritrditev pijavke.

Taman Negara nastanitev

Nastanitve v Taman Negara so bolj skromne in izjemno ugodne. Nekaj je hostlov, največ je guesthousov in dva resorta. En resort je prav v Kuala Tahan in se imenuje Tekoma Resort Taman Negara, drugi pa je Mutiara Taman Negara, ki se nahaja na drugi strani reke, tik preden vstopite v nacionalni park. Če si želite biti v džungli, kjer je možnost, da vam na dvorišče pridejo kakšne živali (tapirja in opice so že srečali) je Mutiara prava izbira.

Midva sva si za nastanitev izbrala Tebing Guest House Taman Negara in bila z izbiro več kot zadovoljna. Imela sva solidno sobo, ki je bila izjemno čista s svojim balkonom. Sama nastanitev je zelo lepo urejena in ima skupni prostor z mizicami. Nastanitev se nahaja tik ob reki in tam so naredili takšno teraso z mizami, kjer lahko zajtrkujete. Midva sva imela zajtrk vedno v nastanitvi.

Za 3x nočitev v sobi z balkonom in lastno kopalnico sva plačala 75 €. Zajtrk pa je bil na osebo 3€. Izbira je bila zelo široka, od jajčk, palačink, krofov in različnih namazov.

Pot iz Kuala Tahan sva nadaljevala z mini kombijem v Kuala Lumpur. Vozovnico sva kupila kar v najini nastanitvi, zanjo sva odštela 95 RM na osebo. Mini kombi naju je ponovno peljal do kraja Jerantut. Tukaj sva čakala 1h na drugi mini kombi, ki naju je peljal v Kuala Lumpur.

The post Taman Negara tropski deževni gozd appeared first on Strani Sveta.

Nama je bil obisk CH izjemno všeč, nastanjena sva bila v vasici Tanah Rata, ki me je spominjala na nekakšno azijsko različico gorske vasi. Vse hiše imajo obrobljena okna po fasadah pa imajo še dodatne olepšave. Seveda pa potem ne manjka njihovih reklamnih napisov v 100 različnih barvah

Cameron Highlands: Kaj si ogledati v dveh dneh?

Kako v Cameron Highlands

CH je izjemno dobro povezan z vsemi večjimi mesti, iz KL pa se lahko odpravite tudi na enodnevni organiziran izlet v CH. Torej, če bi želeli videti le plantaže čaja je varianta tudi enodnevni izlet z avtobusom iz Kuala Lumpur. Več informacij o tem izletu najdeš tukaj: Cameron Highlands izlet.

Midva sva v Cameron Highlands prispela iz Penanga z avtobusom. Več o Penangu pa si lahko prebereš v prispevku: Otok Penang in George Town.

Potrebovala sva 4,5h. Naj pa vas opozorim, da v CH vodi le ena gorska cesta, zato je gneča nenormalna. Mi smo čakali v zastoju več kot eno uro in tako je bilo vsaki dan. Nenormalno prometa. Tukaj živi veliko ljudi, veliko pa je tudi delavcev, ki delajo na plantažah. CH pa je priljubljena destinacija tudi za domačine kot tudi za turiste iz okoliških držav.

Po mojem mnenju je boljša izbira da v Camerom Highlands prenočite, saj tako res doživite utrip tega visokega naselja. Seveda pa če nimate dovolj časa, bo tudi izlet iz KL zadostoval.

Prvi dan v Cameron Highlands

V CH sva prispela okrog 15 h popoldan, tako da sva si uspela ogledati vasico Tanah Rata. Vasica je večinoma sestavljena iz ene glavne ceste, kjer je polno lokalov in restavracij, na koncu pa se ta cesta razveji, kjer je še več lokalov in restavracij. Našli boste tudi precej turističnih agencij, ki ponujajo različne izlete za ogled različnih plantaž.

Glavna dejanost v Cameron Highlands je gojenje zelenjave, rastlin in rož (predvsem krizanteme). Vse to gojijo v posebnih plastičnih plantažah, zato pogled velikokrat ni tako pravljičen, saj ne vidite nič drugega kot plastiko.

Ker pa je Cameron Highlands tudi zelo turistično območje, so plantaže čaja ostale neokrnjene, prav tako pa so začeli s pridelavo jagod in sivke, ker to turiste bolj pritegne kot zelenjava.

Prvi dan sva se odpravila tudi do Robinson Falls. Pohod je krajši in poteka en del po cesti, drugi del pa po gozdu, vsega skupaj nama je vzelo v eno smer 20 min časa. Priznam, da nisem pričakovala ne vem kakšnega slapu, zato me je ta slap toliko bolj presenetil, saj je precej visok. Prav tako pa je sredi džungle, kar je še posebej vplivalo na najino doživetje.

Drugi dan v Cameron Highlands

Odpravila sva se na organiziran poldnevni izlet, saj sva ugotovila, da s skuterjem ni več dovoljeno do Mossy Forest, ki pa sva si ga tudi želela videti. V CH je ogromno agencij in vse ponujajo podobne izlete, cene pa so skoraj identične.

Najin izlet je bil sestavljen iz ogleda BOH plantaž čaja in obisk BOH centra čaja. Pot smo nadaljevali do Mossy Forest, nato pa smo si ogledali še Butterfly Farm in Strawberry Farm.

BOH plantaže čaja

Gre za manjše plantaže čaja, ki so res v visokogorju. Pokrajina plantaž zgleda iz tega razloga seveda pravljično. Nama so bile plantaže izjemno všeč, če bi imela lepše vreme (vsako popoldan je namreč močno deževalo) bi jih še enkrat obiskala sama s skuterjem.

BOH plantaže gojijo čaj in proizvajajo izključno črni čaj, ki je v celoti narejen na tem mestu. Njihova prodaja je omejena le na Malezijo in Singapur. Je pa še to danes družinsko podjetje, ki ga je začel Škot J. A. Russell leta 1929.

Po ogledu plantaž smo se ustavili še v BOH centru čaja, kjer je čudovita razgledna ploščad in dva lokala, kjer prodajajo vse svoje čaje in druge slaščice. Imajo pa tudi brezplačno degustacijo njihovih čajev. V centru se nahaja tudi prodajalna, kjer lahko kupite čaj za domov. Midva pa sva se odpravila tudi na voden ogled njihove proizvodnje čaja. Voden ogled poteka vsakih 30 min in traja 10 min.

Mossy Forest

Do Mossy Forest lahko pridete samo z agencijo, sami s skuterjem več ne morete, saj so to prepovedali. Pot do Mossy Forest je izjemno strma, cesta pa takšna, da ji težko rečeš cesta.

Za Mossy Forest je potrebno še dodatno plačilo vstopnine, in sicer 30 RM na osebo, da se lahko sprehodite po leseni potki, ki poteka cca 500 m v gozd. Ker je gozd star in občutljiv, hoja po gozdu več ni dovoljena.

Gozd je ocenjen kot najstarejši gozd v Maleziji (star približno 200 milijonov let), razprostira se na približno 914 hektarjih zelene pokrajine in je lociran v bližini vrha gore Mount Brinchang. Nahaja se na 2.031 metrov nad morsko gladino.

Gozd je res poseben, kar je izjemno prepleten in v celoti poraščen z različnimi vrstami maha. Občutek imaš, da je vsaka rastlina nekako povezana z ostalimi rastlinami v gozdu.

Farma metuljev

Priznam, da me ogled te farme ni zanimal, ampak ker sta dve osebi iz naše skupine želele ne ogled te farme, sva potem šla tudi midva, saj je bila vstopnina le 10 RM. Na koncu sva bila prijetno presenečena, saj nisva videla le metuljev, ampak ogromno drugih živali. Izkazalo se je, da gre v resnici za mini živalski vrt.

Videla sva orjaške metulje, ki so zaprti v nekakšnem ogromnem rastlinjaku. Pot pa sva potem nadaljevala do teratijev, kjer sva videla veliko kač, kuščarjev in žab. Imajo pa tudi zajčke, hrčke in druge glodavce, ki so nam manj poznani.

Farma jagod

Čeprav so začeli gojiti jagode zaradi turistov ne škodi ogled teh plantaž in degustacija jagod, ki so zrasle v Maleziji. Nama so bile jagode izjemno dobre, so manjše, bolj nesimetrične in bolj sočne. Ogledala sva si lahko plantažo, vse jagode namreč gojijo na hidroponičen način v nekakšnih vrečah, kjer so 4 sadike. Po ogledu plantaže pa sva se odpravila v njihovo prodajalno, kjer so prodajali slaščice iz jagod, sveže jagode in različne napitke iz jagod.

Cameron Highlands nočitev

Midva sva v Cameron Highlands prenočila 2 noči, kar se mi je zdelo ravno dovolj, saj sva tako v CH preživela en dan in pol. Izbrala sva si hotel Century Pines Resort Cameron Highlands. Hotel ima sicer 4*, ampak je malo dotrajan in bi bil potreben prenove. Kljub temu pa je hotel dobro vzdrževan, tako da sva bila na koncu z izbiro zadovoljna.

Hotel ima tudi odlično lokacijo in je v centru vasi Tanah Rata. Za 2x nočitev z zajtrkom sva plačala  115 €. Najina soba je bila ogromna, imela pa sva tudi balkon. Zajtrk je bil povprečen, izjemno malo izbire za nas Evropejce. Zopet sva ostala pri umešanih jajčkih. 

Najem skuterja v Cameron Highlands

Najina prvotna ideja je bila najem skuterja s katerim bi sama raziskala različne plantaže in Mossy Forest. Načrt se nama je porušil, ko sva ugotovila, da s skuterjem ne smeva do Mossy Forest. Največja težava pa je bilo slabo vreme. Midva sva bila namreč v CH 2 dni in oba dni je popoldan močno deževalo in tako ni bilo pogojev za vožnjo s skuterjem.

Najem skuterja je za 4 h stal 40 RM. Če boste imeli možnost si najet skuter, si oglejte še plantaže čaja Cameron Valley, ki so prav tako čudovite. Midva sva se peljala le mimo njih. Prav tako se lahko s skuterjem odpravite v sosednjo vasico Brinchang, ki je malenkost večja od Tanah Rata in morda še bolj živahna.

Tretji dan ob 8 h zjutraj pa sva se odpravila na dolgo pot v džunglo Taman Negara. Potovala sva z mini kombijem in čolnom. Vozovnica na osebo je stala 140 RM. Več o poti in o Taman Negara napišem v samostojnem prispevku: Taman Negara tropski deževni gozd.

The post Cameron Highlands: Plantaže čaja in jagod appeared first on Strani Sveta.

Penang ima močno zakoreninjeno kitajsko kulturo, tukaj živi ogromno priseljenih Kitajcev in jih je celo več kot Malezijcev. To seveda vpliva na izgled mesa, kulinariko in kulturo.

Nama sta bila Penang in George Town povprečno všeč in nama je bilo 4 dni preveč. Idealno bi bilo ostati 2-3 dni. Karkoli boste prebrali o Penangu ga tako poveličujejo, da so bila moja pričakovanja izjemno visoka in tako sem verjetno nad njim tudi toliko bolj razočarana.

Mesto nima nobenega pravega utripa, skoraj polovica trgovin/restavracij je ostala zaprtih. Ne vem, ali se čuti še vpliv corona virusa, ali je bilo že prej tako. Hrana ni slaba, ni pa presežek, razen če obožujete kitajsko hrano, ki na Penangu prevladuje.

Ne govorim, da Penang ni vreden ogleda, saj ima George Town svoje čudovite kotičke, Penang Hill je fantastičen prav tako tempelj Kek Lok Si Temple. Ampak ne pričakujte preveč, saj tudi blogi (ne vem zakaj) res poveličujejo ta Penang.

Malezija: otok Penang in George Town v 4 dneh

George Town

George Town ima izjemno bogato zgodovino, zato mestu zasluženo pripada UNESCO zaščita. Mesto je bilo pod muslimansko oblastjo (še vedno je danes najbolj razširjena vera islam, veliko pa je tudi budizma), nato so mesto zavzeli Britanci, ki so tukaj zgradili čudovite zgradbe in obzidje. V času 2. svetovne vojne je bilo mesto pod japonsko oblastjo nato pa pod Malezijsko in tako je še danes.

George Town je mesto, kjer si lahko gledate ogromno znamenitosti, različne zgradbe iz različnih obdobij, nepozabne ulične umetnine (Street Art) po katerih je George Town tudi najbolj prepoznaven in številnih Food Marketih.

Midva sva si izbrala hotel v centru George Town tako, da sva si lahko večino stvari ogledala peš. Izbrala sva hotel OZO George Town Penang s katerim sva bila izjemno zadovoljna.

Street Art

Goerge Town je izjemno znan po uličnih poslikavah. Največ jih je zbranih na ulici Gat Lebuh Armenian in v okoliških ulicah. Nekaj jih je tudi na ulici Lebuh Muntri in vzporedni ulici Lebuh Chulia. Na tej povezavi so na zemljevidu označeni vsi street Arti.

Iskanje uličnih umetnin po mestu je izjemno zabano, saj je kot iskanje izgubljenega zaklada. Umetnine je precej težko najti, saj so določene zelo skrite, na mestih, kjer ne bi nikoli pričakovali, določene pa so tudi majhne in brez pomoči zemljevida, nama ne bi uspelo vseh najti.

Street Art je novejša pogruntavščina in je bila ta umetnost ustvarjena z namenom privabljanja turistov. Želeli so razvoj živega muzeja z ilustracijami, ki odražajo večkulturnost in raznolikost prebivalcev George Towna. S tem je bila ustvarjena galerija na prostem, ki si jo lahko ogledajo obiskovalci, ki raziskujejo območje dediščine. Festival George Town 2012 je za projekt “Mirrors George Town” najel umetnika  Ernesta Zacharevića iz Litve.

Velike stenske poslikave so spremenile dojemanje mesta George Town. Stare ozke ulice so se spremenile v živahna in zanimiva območja. Majhni inovativni eksponati “v živo” so po vsem svetu vzbudili zanimanje za ulično umetnost v Penangu in George Townu.

Clan Jetties

Clan Jetties so leseni pomoli, kjer so hiše iz pločevine in lesa. Gre za revnejši predel Penanga, kjer še danes živijo različna kitajska plemena: Chew, Lim, Tan, Yeoh, Lee in Koay. Teh pomolov je več, midva sva si ogledala Chew, Lim in Tan Jetty.

Kitajski templji in kultura

Ogledala sva si tudi starodavne hiše različnih kitajskih klanov Khoo, ki so nastale pred 600. leti po George Townu: Leong San Tong Khoo Kongsi, Pinang Peranakan Mansion (bogata vila priseljenih Kitajcev; imenovanih Baba), Cheah Kongsi Temple, Yap Kongsi.

sva obiskala tudi v notranjosti. Vstopnina znaša 2 € na osebo. Znotraj templja je narejen mini muzej, ki razkriva zgodovino Penanga, ljudstva in vladarje, ki so se za to ozemlje nenehno bojevali. 

Kolonialna arhitektura

Ogledala sva si tudi kolonialno arhitekturo. Goorge Town so želeli prvi kolonizirati Portugalci, vendar jim ni uspelo in so George Town prevzeli Britanci. Arhitektura, ki je nastala pod tem vplivom: Queen Victoria Memorial Clock Tower, Penang State Museum, City Hall, Town Hall, Georgetown Dispensary, Saint George Church in Francis Light Memorial, Church of the Assumption.

Penang Little India

Ogledala sva si tudi predel Penang Little India; sprehodila sva se po ulici Chulia, Pasar, China, Church, Bishop, King in Queen. Še posebej je ta del zanimiv zvečer, ko se vse ulice spremenijo v nekakšno indijsko nakupovalno središče. Vsaka stojnica predvaja svojo indijsko glasbo, prisoten je vonj kadil, glasni in veseli indijci pa poskrbijo za še bolj doživeto vzdušje. 

Penang Komotar Tower in The TOP Penang

Komotar stolp je bil nekoč najvišji stolp v Maleziji, seveda danes temu ni več tako, saj so ga drugi nebotičniki prerasli. Prva faza gradnje kompleksa se je začela leta 1974 in je bila zaključena leta 1988. Ko je nebotičnik dosegel svojo končno višino leta 1985, je bil dokončan s 65 nadstropji in višino 231,7 metra.

Ob času svojega dokončanja je bil nebotičnik tretji najvišji objekt zunaj zahodne poloble. Zgradba je ohranila svoj status najvišjega nebotičnika v državi še dve leti, preden jo je leta 1988 presegel 243,5 m visok Menara Maybank v Kuala Lumpurju. Je pa še vedno to najvišji nebotičnik na Penangu

Med prenovami leta 2015 so bila nebotičniku dodana še 3 nadstropja, kar je višino povečalo na 248,7 m. Da pridete na vrh (68. nadstropje) je potreben nakup vstopnice za Rainbow Skywalk – polkrožna steklena ploščad po kateri se lahko sprehodite. Vstopnica stane 68 RM.

Je pa na vrhu stolpa pravi zabaviščni park (največji zaprt zabaviščni park), ki je namenjen otrokom. Tukaj je tudi veliko restavracij in razstav. Midva sva šla samo na Skywalk.

Ostale znamenitosti: 

• Sprehod po Esplanade Walkway – promenada ob morju, ki žal ni nič posebnega, vidite zgolj pristanišče
• Ogled templjev: budistični tempelj Goddess Of Mercy Temple, hindujski tempelj Sri Mahamariamman Temple
• Ogled mošeje: Kapitan Keling Mosque
• Sprehoh po ulicah Chulia St, Love Lane in Overhead Umbrellas Alley street art; Chulia ulica je izjemno dolga in prometna na obeh straneh pa je polno barov, restavracij in trgovin. Love Lane ulica je krajša in ima manj barov, ker je nekoliko umaknjena ni toliko prometa in je vzdušje tukaj tudi super. Overhead Umbrellas Alley street art je ulica, ki je pokrita s pisanimi dežniki, tukaj so različne butične trgovine. 

• Hin Bus Depot – nekakšen umetniški center s štantki za hrano v ograjenem parku. Žal je tudi tukaj bilo bolj ko ne vse zaprto, brez turistov. 
• Color Port – nekakšna marina v mestu George Town, ki je zgledala izjemno obetavna; s pogledom na morje, restavracijami in štantki. Vse je bilo sicer odprto, ampak sva bila sama. Brez ljudi in brez glasbe.

Penang Hill

Penang Hill je hribovsko letovišče s skupino vrhov v bližini središča otoka Penang. Nahaja se v predmestju Air Itam, 9 km zahodno od središča mesta George Town.

Najela sva skuter in se zapeljala do Funicular Service Penang Hill, kjer sva šla z gondolo na vrh. Vstopnico sva kupila kar tam, lahko pa se tudi kupi na njihovi uradni spletni strani: Penang Hill. Kupila sva povratno karto, ki je stala 30 RM na osebo.

Na vrhu je ogromno razglednih točk, ponujajo tudi hrano in pijačo, tukaj se nahaja tudi hindujski tempelj in mošeja. Midva sva si za ogled določenih zadev na Penang Hill vzela pol dneva časa. Najprej sva se odpravila na Skydeck (razgledno točko). Na Penang Hillu sta 2 večji razgledni točki, vendar je bila v času najinega obiska ena zaprta.

Zraven razgledne točke se nahaja tudi Penang Hill Love Lock; postavljene konstrukcije v obliki srčka s ključavnicami, za ogled tega je potrebno dodatno plačilo. Midva sva svojo pot nadaljevala do hindujskega templja v bližini katerega se začne tudi Langur Way Canopy Walk. 

Langur Way Canopy Walk je most narejen med krošnjami dreves. Po tem mostu pridete tudi do krožne razgledne točke med krošnjami, imenovane The Habitat Penang Hill. Ta dejavnost zahteva dodatno plačilo in sicer 60 RM na osebo. Nama je bila hoja po tem mostu in vzpon po stopnicah na razgledno točko top doživetje Penang Hilla. 

Iz Penang Hilla sva se ponovno vrnila z gondolo. Gondola se ne ustavlja na vmesnih postajah, tako kot sem sprva mislila, tako da je nemogoče izstopiti nekje vmes na poti. Gondola je izjemno dolga in strma in vožnja sama je doživetje.

Golden Stupa Penang Hill

Posebno doživetje pa je bil tudi pohod pri 35 stopinjah do templja Golden Stupa. Ta tempelj sem si izjemno želela videti, priznam pa, da pot do tja ni enostavna. Gre za tempelj na prostem, kjer so na številnih skalah postavljene različno velike zlate stupe. Midva sva kar nekaj časa iskala pravo pot, nato pa sva s pomočjo zemljevidom in domačinov nekako našla pravo pot.

V glavnem prava pot poteka mimo Jinggangshan Penang Hill Temple, zapeljete se do konca ceste in tam pustite skuter. Nato vas čaka 20 – 30 min hoje v strm hrib pretežno po gozdu (premagali boste 200 m nadmorske višine). Tudi sam tempelj je zgrajen v hribu.

V dolino se vrnete po isti poti in si na poti nazaj lahko ogledate še dva templja: Jinggangshan Penang Hill Temple in Bats Cave Temple. Midva sva si oba templja ogledala le od zunaj.

Kek Lok Si Temple

Tempelj Kek Lok Si je budistični tempelj. Je največji budistični tempelj v Maleziji in je tudi pomembno romarsko središče za budiste iz Hongkonga, Filipinov, Singapurja in drugih držav jugovzhodne Azije. Celoten kompleks templjev je bil zgrajen v obdobju od leta 1890 do 1930. Glavna znamenitost kompleksa je osupljiva sedemnadstropna pagoda pokojnega tajskega kralja Rame VI, katere struktura je znana kot pagoda Deset tisoč Bud.

Nama je bil tempelj izjemno všeč, za ogled templja sva potrebovala 3h. Tempelj je sestavljen iz številnih kompleksov in se nahaja v večih nadstropjih. Med nadstropji poteka tudi gondola, ki vam olajša ogled templja. Vstop v tempelj je brezplačen, potrebno pa je plačilo gondole, če jo boste uporabili, povratna vozovnica stane 2 RM na osebo.

Plaže na Penangu

Midva sva raziskala plaže na severni strani otoka. Od plaže do plaže sva se premikala s skuterjem. Največja in najdaljša je plaža Batu Ferringhi Beach. Prebrala sem, da se na tej plaži ogromno dogaja, da je precej možnosti za vodne športe,… 

Midva sva bila praktično sama tam, vsi lokali so bili zaprti, našla sva le eno restavracijo na plaži, kjer sva se lahko vsedla na pijači. Bilo je izjemno malo ponudnikov za vodne športe, vse skupaj je izgledalo zapuščeno. Ob plaži so tudi ogromni hoteli (nebotičniki), ampak izgledalo je vse izjemno prazno.

Žal Malezija nima turkizne barve vode (je bolj zeleno – rjava), ampak izgled plaž tukaj je vseeno izjemen, saj se na peščenih plažah nahajajo ogromni okrogli kamni, kar jih naredi res posebne.

Obiskala sva še plažo Beach of Moonlight Bay, ki je manjša in zaokrožena z ogromnimi kamni na vsaki strani. Naslednja plaža je bila Tanjung Bungah Beach in mošeja postavljena na vodi Masjid Daerah Timur Laut.

Imela sva željo tudi v nacionalni park, kjer bi se odpravila na 50 min dolg pohod in tako prišla do plaže Monkey Beach. Nazaj pa bi se odpeljala z ladjico. Vendar, ko sva videla kako so plaže zapuščene in, da je vse zaprto, se za obisk Monkey Beach nisva odločila. 

Penang nastanitev

Izbrala sva OZO George Town Penang, velik hotel*** z zajtrkom na odlični lokaciji za 334,05 € za pet noči. Soba je bila velika s pogledom na celoten George Town. Hotel nudi tudi čudovit roof top bazen. Ta hotel bi si po mojem mnenju zagotovo zaslužil 4*, saj je bila soba fantastična (izjemno lepo urejena, velika in z razgledom), prav tako je bil bazen lepo vzdrževan in velik, nahaja pa se v 22. nadstropju.

Edina pomankljivost hotela je mogoče zajtrk, kjer je res veliko poudarek na kitajskih turistih. Ogromna je izbira pohanja, riža in nudlov. Za naju so bila primerna le jajčka in mini rogljički.

Kako na Penag?

Na Penang najlažje pridete z letalom iz Kuala Lumpur ali Singapurja. Prepričana pa sem, da je povezan tudi z drugimi letališči, še posebaj s Tajsko. Ker je otok Penang povezan z 2 mostovoma, lahko potujete do sem tudi z avtobusom.

Midva sva na Penang priletela s Singapurja z AirAsia, let pa je trajal 1 h in 15 min. Več o najinem potovanju po Singapurju najdeš v prispevku: Singapur potovanje.

Kako po Penangu?

Penang lahko raziščete s pomočjo javnega prometa, avtobusne linije so dobro načrtovane ali, kar je še bolj priročno in hitrejše, je Grab. Midva sva na Penangu uporabljala Grab, prav tako pa sva za 3 dni najela skuter (največ ponudnikov skuterjev je na Chulia St) in raziskala Penang.

Penang in kulinarika

Penang je izjemno bogat in kulinarično raznolik. Prav nemogoče je bilo v 5 dneh obiskati vse nijhove Food markete ali poskusiti vse jedi iz seznama.

• China House – nekakšna pokrita hiša s številnimi lokali, restavracijami in živo glasbo.
• Vsak zadnji vikend v mesecu se ulice v George Town zaprejo za promet in so vse ulice en velik Street market. Midva žal tega nisva doživela. Priznam, da me je na Penangu najbolj motilo to, da so bile ulice, kjer so bili zvečer ti štantki s hrano vedno odprte za promet, kar popolnoma uniči vzdušje. 
• George Town’s hawker centers – mini štanti s hrano s skupnimi mizami za sedenje, od zunaj. Midva sva obiskala: Red Garden Food Paradise, The Jetty Food Court, Sri Weld Food Court Car Park in street market na Chulia Street.
• Nočni marketi, ki sva jih obiskala: Kimberley Street Food Night Market in Macallum Street Night Market. Zelo pa nama je bil všeč tudi Shill 90’s sicer s kitajskim pridihom in glasbeno skupino, ki je prepevala kitajske pesmi, ampak je bilo to prav posebno doživetje. 
• Urban Xchange-Karl Addison mural – manjši in izjemno urejen food market, ki sva ga odkrila po naključju. Poudakek je sicer na kitajski hrani, najdete pa tudi korejske in malezijske jedi.

HRANA, KI JO MORAVA POSKUSITI:

• Lok lok – steamboat: dobiš vroče juhe in surovo hrano. To surovo hrano potem sam namakaš v te juhe. Midva tega nisva uspela poskusit, saj priznam, da mi to surovo meso, organi in ribe niso zgledali najbolj užitno. 
• Korean barbecue – v mizi not je že žar in si sam pečeš hrano
• Hrana servirana na banana listu – takšnih jedi je ogromno, večinoma vse jedi iz riža so servirane na banana listu
• Satay – nekakšna piščančja nabodalca, ki so premazana s curry omako. Ta jed je meni bila naravnost fantastična
• Wantan noodles – ozki rezanci v omaki ali juhi
• Char Koay Teow – spominja na pad thai, prav tako je jed izjemno dobra
• Loh Bak – ocvrto meso, ribe in morski sadeži

Iz Penanga sva pot nadaljevala v Cameron Highlangds. Potovala sva z avtobusom in potrebovala 4.5 h. Več o Cameron Highlands si lahko prebereš v samostojnem prispevku: Cameron Highlands.

The post Malezija: otok Penang in George Town appeared first on Strani Sveta.

Singapore so naselili ribiči in pirati, dolgo časa pa je služil kot oporišče Sumatranskega cesarstva. Indijski vladar Rajendra je poimenoval mesto Singapura kar pomeni levje mesto, ki je bilo kasneje prevedeno v Singapur. Eden od ključnih dejavnikov, ki so prispevali k singapurskemu gospodarskemu čudežu, je bila njegova strateška lega, zaradi katere je postal idealno središče za mednarodno trgovino in poslovanje. Glavni izvozni proizvodi države so elektronika, kemikalije in storitve.

Singapur potovanje in znamenitosti: Kaj si ogledat v 3 dneh?

Izbrala sva si hotel v Chinatown – Dorsett Singapore s katerim sva bila izjemno zadovoljna. Dobila sva ga po razmeroma normalni ceni s super lokacijo in bazenom; spodaj napišem več o najini nastanitvi. Hotel je bil najina iztočnica s kjer sva si potem organizirala posamezne izlete.

Ogled predela Marina Bay

Prestižni del Singarurja z visokimi steklenimi stolpnicami in tisočerimi lučkami ob večerih. Tukaj je tudi ogromno nakupovalnih centrov, restavracij in lokalov, cene v tem predelu pa so tudi precej višje. Vsekakor pa je ta del Singapurja vreden ogleda, midva sva si ogledala naslednje znamenitosti:

Merlion

Znameniti 8,5 m visok kip z ribjim telesom in levjo glavo, ki iz ust brizga vodo. Merlion je uradna maskota Singapurja. Upodobljena je kot mitično bitje z glavo leva in telesom ribe.

Merlion je bil prvič uporabljen v Singapurju kot logotip turističnega urada. Njegovo ime je kombinacija besed “mer”, ki pomeni morje, in “lev”. Ribje telo predstavlja izvor Singapurja kot ribiške vasi, ko se je imenoval Temasek, kar v javanščini pomeni “morsko mesto”. Levja glava predstavlja prvotno ime Singapurja – Singapura, ki pomeni “mesto levov”.

Žalostna novica je ta, da tega kipa nisva videla, ker so ga ravno obnavljali. V bližini Merliona se nahaja še manjša replika prvotnega kipa, ki pa sva jo uspela videti. Žal vedno ne gre vse po planih in kot bi si želel.

Esplanade: Theatres on the Bay sva si ogledala le od zunaj. Stavba je res izjemno zanimiva in prispeva k modernemu in futurističnemu videzu Singapurja. 

Sprehod po Marina promenade, ki je  dolga 3,5 km. Čudovita, široka in izjemno urejena promenada ob morskem kanalu, ki nudi čudovit pogled na Gardens by the Bay. Midva sva bila tukaj proti večeru, ko so Singapore že okraševale številne lučke. 

Želela sva si ogledati tudi St Andrew’s Cathedral; ogromna bela cerkev, ampak ne boste verjeli tudi to so prenavljali in tako nisva videla nič. 

Sprehodila sva se tudi  okrog The Promontory@Marina Bay, kjer se nahajajo najbolj prestižne stavbe in stekleni nebotičniki. Večina teh stavb so banke, ampak pogled na te mogočne kreacije vas zagotovo ne bo pustil ravnodušne. 

ArtScience Museum sva si ogledala le od zunaj, saj je to ena izmed najbolj nenavadnih stavb v Singapore. Obliko je težko opisati, ampak mene spominja na nekakšno školjko.

Spectra – A Light & Water Show – šov je od pon. do čet. ob 20 in 21h, ob petkih in sobotah pa ob 20, 21 in 22h. Gre za vodno – svetlobni – glasbeni spetakel, ki je brezplačen. Ustvarili so številne fontane, ki plešejo po glasbi, dodali pa so še laser svetlobo, ki se prav tako prilagaja glasbi. Nama je bil šov izjemno všeč, je pa fajn, če ste vsaj kakšnih 20 min prej, da si zagotovite mesto v prvi vrsti. Razgledna ploščad je v dveh nadstropjih, tako da se bo mesto zagotovo našlo. 

Večer sva preživela v Lau Pa Sat; zgradba s številnimi restavracijami. Izjemno živahen in barvit center s hrano in pijačo. Ponudba hrane je izvrstna, prav tako pa nudijo pijačo (tudi alkohol), mizice pa so v stavbi in tudi zunaj. Vse je lepo okrašeno z lučkami in lokacija kar vabi ljudi, da se tukaj podružijo in preživijo svoj čas. 

Ogled Gardens by the Bay

Gardens by the Bay je izjemno urejen park z različnimi atrakcijami. Vstop v park je brezplačen. Midva sva ga obiskala čez dan, saj sva si ogledala Flower Dome in Clour Forest. V park sva se vrnila še zvečer, da sva ga videla v lučkah. Res je neverjetno kako se umetniško delo človeka prepleta z naravo.

V Gardens By the Bay sva si ogledala:

• Cloud Forest – nekakšen tropski deževni gozd z največjim umetnim slapom na Svetu, ki je zgrajen v zaprtem prostoru. Celoten Cloud Forest se nahaja v zaprti kupoli, kjer je vse umetno, razen rastja in rastlin. Prostor je tudi v celoti klimatiziran. Tukaj so zbrane številne rastline iz celotnega sveta in celo lepo uspevajo. Čez celoten gozd je speljana tlakovana pot. Vstopnina je 53 SD, v katero je vštet tudi obisk Flower Dome. V času najinega obiska je bila v Cloud Forest razstava Avatarja, kar pomeni, da so bili po gozdu skriti liki iz Avatarja, ki so se oglašali in premikali. Ker sem navdušena nad Avatarjem, mi je bila celotna izkušnja izjemno všeč. 

• Flower Dome – ta kupola je namenjena cvetlicam; tukaj so zbrane cvetlice in drevesa iz celotnega sveta. V času najinega obiska je bila tukaj razstava krizantem. Če so vam všeč rože, vam bo tale izkušnja nadvse zanimiva.
• OCBC Skyway – viseč most med dvema nadnaravnima drevesoma, 22 metrov nad tlemi, dolg 128 metrov. Vstopnina za most je 14 SD. Meni je bila hoja po tem mostu najbolj všeč, saj se sprehajaš med temi nadnaravnimi drevesi, iz mostu pa imaš tudi odličen razgled na Marina Bay in najbolj prestižen hotel v Singapurju v obliki ladje.
• Dragonfly Bridge – sprehod čaz most, iz kjer je lep razgled na park
• Supertree Observatory – eno drevo je največje, v notranjosti katerega se nahaja tudi razgledna ploščad. Midva na to nisva šla.

• Razstava živali – v parku pa boste našli tudi razstavo velikih živali nanizanih v vrsti iz nekakšne kovine. Te živali se nahajajo v bližini Chinese Garden in vrsta poteka proti Dragonfly Lake.

Tukaj najdete več informacij: Gardens by the Bay. Za Gardens By the Bay boste potrebovali vsaj pol dneva. Sam vstop v ta park je brezplačen, se pa potem plačuje vstopnina za posamezno atrakcijo.

Zvečer sva se v park odpravila še enkrat, da sva videla nadnaravna drevesa še v lučkah. Vsak večer se tukaj odvija svetlobno glasbena predstava Garden Rhapsody, ki so jo ogleda neverjetno število ljudi. Predstava je brezplačna. V času predstave je zelo živahna glasba in po tej glasbi v različnih ritmih in barvah utripajo lučke. Res nepozabna predstava, ki si jo je vredno ogledati.

Chinatown Singapore

Popoldan v tem dnevu sva si ogledala še Chinatown v Singapurju, ki je neverjetno lepo urejen predel iz pisanih in okrašenih hišk v različnih barvah. Tukaj se nahajata tudi dva templja:

• Thian Hock Keng – najstarejši budistični tempelj v Singapurju
• Buddha Tooth Relic Temple – budistični tempelj in muzej
• Sri Mariamman Temple – najstarejši hindujski tempell

Sprehodite se tudi po Chinatown Street Market, kjer so številni štanti, kjer prodajajo različne spominke, okraske in oblačila po izjemno ugodnih cenah. V tem predelu so vse ulice čudovite, pisane in živahne, ogromno je trgovin in različnih restavracij. 

Clarke Quay

Večer sva preživela v Clarke Quay – nakupovalno središče z restavracijami in nočno zabavo v prenovljenem komercialnem okrožju iz 19. st. ob reki. Izjemno lepo urejeno in čudovito vzdušje, cene pa so razred zase. Tukaj je vse še vsaj 2-4 SD dražje zaradi same lokacije. Midva sva le s težavo našla restavracijo, kjer je bilo pivo 9 SD, večinoma je tukaj cena piva 14 SD, cene navadnih prigrzkov kot so perutničke, mini tortilje in podobno pa se gibljejo nad 20 SD. Tukaj ni toliko kitajskih restavracij, ampak je bolj ameriško – evropski pridih. 

Singapore Flyer, Little India in Kampong Glam

Singapore Flyer je 65 m visoko kolo ob Marina promenadi. Midva sva šla na vožnjo, vstopnica za odraslo osebo stane 40 SGD (27 €), vključena pa je še Time capsule, ki prikazuje preteklost, sedanjost in prihodnost Singapurja. Meni je bila vožna izjemno všeč, traja 30 min in kolo se vrti počasi, nudi pa res prekrasne razglede na celoten Singapur. 

PREDEL KAMPONG GLAM

Arabski predel mesta z mošejo, tukaj sva se sprehodila med pisanimi uličicami in si od zunaj ogledala mošejo Sultan Mosque. 

Najbolj nama je bila všeč ulica Haji Ln. Uličica je izjemno ozka, vendar še toliko bolj barvita in živahna. Tukaj je ogromno butičnih trgovin, restavracij in lokalov. Ker gre za turistično ulico, so seveda cene temu primerne. Me je skoraj kap, ko sem videla, da je pizza (ki je tako sploh ne bi smeli imenovati) 53 SD. 

PREDEL LITTLE INDIA

Ta del Singapurja je najbolj pisan del. Stavbe so starinske, lepo urejene in izjemno pisane. Njihovi hindujski templji so polni pisanih prispodob vernikov in živali. Najbolj zanimiva ulica tukaj je ulica Serangoon Rd, kjer je polno trgovin. Tukaj se nagaja tudi Night Market, kjer je še več trgovin.

Midva sva si ogledala tudi nekatere templje in pisane hiše od zunaj. Prva je bila pisana kitajska hiša in leta 1900 Tan Teng Niah; okrog nje pa je polno luškanih restavracij in lokalov. V tem predelu sva našla tudi najcenejše pivo (5 SD za veliko pivo). Naslednji tempelj je bil direktno na glavni ulici – Sri Veeramakaliamman Temple, ki je čudovit in izjemno pisan. 

Obiskala sva tudi tempelj Sri Srinivasa Perumal Temple, ki je malenkost manjši, prevladujejo pa odtenki modre barve. Naslednji je bil budistični tempelj Sakya Muni Buddha Gaya Temple, ki ni pisan, ampak prevladujejo odtenki zlate barve. V notranjosti templja je velikanski buda.  Zadnji tempelj pa je bil hindujski tempelj Sri Vadapathira Kaliamman Temple. 

Henderson Waves

Dan sva zaključila v čudovitem parku Southern Ridges; več kot 10 km poti po mostovih in čez čudovito naravo. Midva sva prehodila le Henderson Waves, ki je 78 m visok most, ki poteka nad krošnjami dreves. Vstop je brezplačen. 

Ker pa sva imela čas sva se podala še na 15 min sprehod do najvišje točke tega parka na Faber Point, kjer je ogromna razgledna ploščad in replika Merliona.

Singapur nastanitev

Nastanitev v Singapurju je precejšen zalogaj, če hočeš najti nekaj normalnega (beri: čista soba, lastna kopalnica in okno) po realni ceni. Midva sva po dolgem iskanju našla hotel Dorsett Singapore**** z bazenom z odlično lokacijo v Chinatown predelu. Za 3x nočitev z bazenom, brez zajtrka sva plačala 472,12 €. Vsekakor za naju to ni bilo ugodno, ampak sva bila kljub temu zelo zadovoljna. 

Hotel je bil nov, lepo urejen, soba je bila velika in čista, imela pa sva tudi okno. Zakaj to poudarjam? Ker je v Singapurju ogromno hotelskih sob, ki so brez okna. Hotel pa je imel tudi ogromen bazen, kar priznam, da mi je v vročih dneh ogromno pomenilo.

Kako v Singapur?

V Singapur lahko letite direktno, Turkish Airlines in tudi druge letalske družbe ponujajo lete v Singapur. Midva pa sva Singapur obiskala v okviru najinega potovanja po Maleziji. V Singapur sva tako letela z letalsko družbo AirAsia iz Kuala Lumpurja. Let je trajal 1 h. Iz centra KL do letališča KL sva šla z Grab; plačala sva 14 € za 60 km. Iz letališča Singapur sva v center Singapurja prav tako odšla z Grab; plačala pa sva 15 € za 20 km.

Kako po Singapurju?

Javni prevoz v Singapurju je izjemno dobro urejen, uporabljala sva vlak in avtobus. Tukaj je zemljevid linij: SINGAPORE LINIJE. Najin hotel Dorsett je bil najbližje vijolični liniji NE3, zeleni liniji EW16 in rjavi liniji TE17 (postaja Outram Park). 

Kupila sva SINGAPORE TOURIST PASS za 2 dni, za 29 SD (20 €) na osebo. Ta karta se lahko kupi na večini podzemnih postaj na točkah Ticket Offices, ki so navedene na njihovi spletni strani. Nakup kartice je mogoč le z gotovino. Ko kartico vrnete (ponovno na eni izmed teh točk), vam vrnejo 10 SD za posamezno kartico. 

Javni promet res deluje brezhibno, podzemna vozi na nekaj minut, vse je lepo označeno in logično, tako da se res vsak znajde brez težav. Prav tako je urejen avtobusni promet in so avtobusi precej točni. Na večini cest imajo avtobusi svoj pas, tako da vse poteka izredno tekoče.

Kaj potrebujem za vstop v Singapur?

Za vstop v Singapur potrebujete SINGAPORE ARRIVAL CARD. Midva sva jo izpolnila en dan pred vstopom v Singapure. Deluje pa tako, da dobite potrdilo na mail, na letališču pa že vso osebje vidi, da ste že izpolnili podatke za pridobitev kartice. V primeru, da kartice niste pridobili prej, imate to možnost narediti tudi na letališču. 

Singapore Arrival Card je brezplačna, v primeru da boste na spletu naleteli na spletne strani, kjer od vas zahtevajo plačilo. Na tej spletni strani si uredite Singapore Arrival Card: https://eservices.ica.gov.sg/sgarrivalcard/

Ali je Singapur drag?

Ja in ne. Meni najdražje so se zdele nastanitve, kjer pod 130€ na noč ne dobiš normalne sobe s kopalnico in oknom. To se mi zdi za Azijo precej drago, glede na to, da v ostalih Azijskih državal lahko spiš tudi za 20 € v solidni sobi.

Prav tako sta hrana in pijača izjemno dragi. Hrane v normalni restavraciji pod 15 SD sploh ne najdeš, prav tako veliko pivo stane od 9 SD naprej. Da se dva normalno najesta + vsak eno pijačo res težko prideš pod 50 SD (35€). Pa ne govorim o dobri restavraciji, ampak navadni. Hrana je veliko ceneje v Food marketih, ki jih je v Singapurju precej, tukaj dobite dobro hrano od 2 – 9 SD. Več o tem kje jesti, napišem v naslednjem odstavku.

V Singapurju pa se mi ni zdela draga karta za javni prevoz, glede na to kako dobro je vse urejeno in v kakšne širine in globine segajo te njihove podzemne. Mislim, da je potovanje s podzemno po Singapurju prav posebno doživetje in mora biti del vašega potovanja. Prav tako mesto punuja ogromno brezplačnih aktivnosti, kot je vodno – svetlobni šov Spectra in glasbeno – svetlobni spetakel v Gardens by the Bay.

Singapur: Kje jesti?

V Singapurju je neverjetno veliko restavracij s kulinaričnimi dobrotami iz vsega sveta. Največja je ponudba kitajske, korejske, japonske in indijske hrane, veliko pa je tudi turških jedi, ostale ponudbe pa je manj v primerjavi z zgoraj naštetimi. Ampak kot sem napisala, hrana v takšnih restavracijah je draga.

Dobro in ugodno lahko jeste v centrih s hrano. To so pokriti prostori, kjer je ogromno štantov, kjer pripravljajo hrano. Na različnih štantih lahko naročate različno hrano. Mize so potem skupne, izbira hrane v teh prostorih pa neskončna. Cene so ugodne, saj lahko tukaj dobro jeste za manj kot 10 SD. Prav tako je meni bilo všeč vzdušje, saj so ti centri vedno polni ljudi in dobre energije.

Midva sva jedla v naslednjih marketih:

• Lau Pa Sat – ta nama je bil najbolj všeč, saj nudi tudi izjemno dobro vzdušje, zvečer je tukaj izjemno živahno, hrana je odlična, prodajajo pa tudi alkoholne pijače (veliko pivo je 9 SD). Center je v krogu in je okrašen z lučkami. Ob vikendih pa je tukaj tudi živa glasba.
• Maxwell Food Centre – ta center ni nič posebnega, prav tako tukaj ni tako živahnega dogajanja, veliko štantov pa je bilo pozno popoldan že zaprtih.
• Hawker Centre Stand 126 – ta center se nahaja v arabskem predelu Singapurja in ga midva nisva uspela obiskati.
• Suntec City – nakupovalni center v bližini Marina Bay, kjer je znotraj Food Court z ugodno in dobro hrano.

Singapur pravila

Singapur je mesto zakonov in pravil. Če kršiš je že kar na opozorilu napisana kazen in včasih so pravila res banalna. Je pa zaradi pravil in omejitev mesto tudi urejeno in izjemno čisto, saj se vsi bojijo onasnaževat, hupat, glasno govoriti in podobno.

Kot turist se vam s pravili ni potrebno preveč obremenjevati, potrebno si je zapomniti le naslednje: kaditi ne smete vsepovod od zunaj, veliko je oznak, kjer je prepovedano kaditi, na podzemni ne smete jesti in piti; tega se vsi strogo držijo. Cesto prečkajte le pri zeleni luči in na prehodu; razen če prehoda ni v bližini.

V Singapurju so obsedeni z nadzornimi kamerami. Toliko kamer ne boste videli nikjer in res imate občutek, da vas na vsakem koraku lahko nekdo opazuje. Kamere so tudi zunaj na vseh cestah, prehodih in peš poteh.

Meni najbolj smešna stvar je bila mogoče ta: na podzemni te ves čas opozarjajo, da če vidiš kakšno sumljivo osebo, takoj pokliči policijo. Če bi bilo temu res tako in bi se tega vsi držali je lahko vsak takoj sumljiv. V praksi temu ni tako in dejansko nisva videla veliko policajev. Zaradi vsega opisanega pa je Singapur tudi izjemno varno mesto.

Najino potovanje sva nadaljevala na malezijski otok Penang. Več o Penangu si lahko prebereš v samostojnem priskevku: Otok Penang in George Town

The post Singapur potovanje in znamenitosti appeared first on Strani Sveta.

Rio Largotos ponuja izlete vožnje z ladjico med mangrovami in opazovanje flamingov, ker sva flaminge videla že v Celestum in v Las Coloradas se posledično za izlet v Rio Largotos nisva odločila.

Las Coloradas naju je izjemno navdušil, saj še nikoli nisva videla jezer pink barve. Do Las Coloradas sva prišla iz Valladolod, več o Valladolid si preberi v samostojnem prispevku: Majevske piramide: Chichen Itza in Valladolid.

Las Coloradas

Ko prispeva v Las Coloradas greva najprej na ogled pink jezera, ob 12h je najlepša svetloba in takrat je jezero najbolj pink. Da bi prišel brezplačno do tega jezera je skoraj nemogoče, saj so vsepovosd postavili mesta, kjer pobirajo vstopnino in te brez vodiča več ne spustijo do jezera.

Vstopnina je 300 MXN za špansko govorečega vodiče in 330 MXN za angleško govorečega vodiča. Naj povem, da to niso usposobljeni vodiči in dejansko ne vedo kaj točno razlagajo, pač hočejo pobirat vstopnino, ker tukaj vidijo priložnost za zaslužek.

Bistvo vodiča je, da te slika. Celotna pot tja in nazaj traja 45 min, vodič pa pozna mesta, kjer nastanejo čudovite fotke. Ne moreš pa se kar samo sprehajati po jezeru, prav tako ne v jezeru ne smeš kopati. Mogoče 2-3 leta nazaj je bilo to še možno, takrat tudi ni bilo teh vodičev in vstopnin.

Zakaj je Las Coloradas pink barve?

Presenetilo vas bo dejstvo, da je roza jezera postala tako znana na Instagramu in videih zaradi svoje nenavadno žive roza barve. Čisto iskreno: jezero je ob 12 h res pink barve (ni rjavo, ampak pink) ni ta to barbie pink tako kot vidite predelane fotke na Instagramu.

V resnici je to jezero ustvarjeno zgolj z industrijskim namenom, in sicer za predelavo in ekstrakcijo soli iz morja.

Roza jezero Las Coloradas je industrijsko jezero – posel, ki ga je leta 1940 začela vizionarska mehiška družina, ko so odkrili, da ima to območje velik potencial za proizvodnjo morske soli, podjetje pa še vedno uspešno deluje in sodeluje z lokalnimi skupnostmi pri ozaveščanju o okolju prijaznih praksah in pomena spoštovanja naravnega okolja.

Da je jezero pink barve gre pripisati mikroorganizmom “artemia salina” (vrsta slanih kozic), ki služijo izboljšanju kakovosti proizvodnih ribnikov in jezer, saj se hranijo s delci, ki plavajo v vodi, in tako pustijo solne ribnike “čiste”. Te majhne živalce so vzrok za roza barvo Las Coloradas, pa tudi flamingov, ki se hranijo z njimi.

Značilna barva flamingov izhaja iz kombinacije Artemia salina in Dunaliella salina, planktonske alge, ki ribnikom daje rdečkast odtenek. Artemia, ki se hrani z algami, prav tako kot flamingi, koncentrira več karotenov, ki obarvajo perje ptic v rožnato, zaradi česar ptice izgledajo bolj zdrave in so bolj privlačne za svoje vrstnike.

Las Coloradas in flamingi

Ker se flamingi hranijo z rakci, ki živijo v teh jezerih je seveda tukaj zelo velika verjetnost, da boste videli živo roza flaminge. Midva sva jih videla ogromno, veliko več kot na izletu v Celestum. Meni osebno je bil da del Los Coloradas najbolj všeč, opazovanje flamingov kako se brezskrbno prehranjujejo in uživajo.

Flamingov ne boste opazili na tem delu jezera, ki je pink, ampak se morate zapeljati nekoliko dlje. Zapeljite se čez celotno vas dokler ne zmanjka široke makedam ceste. Makedam cesta se bo nadaljevala, vendar bo veliko ožja. Tukaj se zna zgoditi, da bo kak domačin pobiral vstopnino in postavil nekakšno rampo čez cesto. Midva sva šla ravno takart, ko nikogar ni bilo, ker se jim itak ne da biti cel dan tam.

Peljite se po cesti proti Bombas las coloradas. Na desni strani so slana jezera in polno flamingov na levi strani ceste pa je sipina in za njo morje (Gulf of Mexico). Midva sva tukaj resnično videla neverjetno veliko flamingov v naravi. Makedam pot pa se na neki točki konča in morate obrniti in se vrniti v vas.

Vas Las Coloradas

V času najinega obiska (leto 2022) tukaj ni bilo praktično še nič. Domačini pač pobirajo neke izmišljene vstopnine, določeni pa so samooklicani vodiči. Celotna vas je brez asfalta tudi cesta do sem je katastrofalna (luknja pri luknji), ampak počasi se da. Nastanitev je izjemno malo (mogoče 1 do 3), prav tako je izjemno malo restavracij in dve manjši trgovini. Tukaj se vse zapre ob 18 h.

Proti večeru pa sva se midva odpravila še na plažo Cancunito, ki je izjemno lepa in urejena plaža.

Nastanitev v Las Coloradas

Nočila sva v apartmaju Piña Coloradas Ecolodge. Za eno nočitev z zajtrkom sva zapravila 108€ (2070 MXN). Ti apartmaji so praktično ena izmed redkih nočitev v tem kraju, ampak kljub nekonkurenčnosti kraja, so apartmaji zelo lepo urejeni.

Apartmaji so razvrščeni okrog osrednjega prostora z bazenom in mizami. Nastanitev ponuja tudi souporabo kuhinje. Zajtrk je bil odličen, prav tako sva se počutila tukaj zelo sprejeta. Edina slabost je, da v apartmaju ni klime (ker je kao ECO lodge), ampak samo dva ventilatorja, zelo mi je bil pa všeč tuš, ki je praktično na prostem.

Rio Largotos

Naslednji dan sva imela namen iti v Rio Largotos na boat tour (izlet z ladjico), da vidiva flaminge. Na koncu se za ta izlet nisva odločila, saj sva flaminge že videla in se se tako zjutraj podala že proti Holbox.

Izlet z ladjico naj bi trajal 3h in lahko greste v lastni režiji, da se zapeljete do Rio Largotos lahko pa greste tudi organizirano. Organiziran izlet v Rio Largotos.

Nama je bil ta del Jukatana resnično všeč, jezero Los Colorads s svojo pink barvo pa zagotovo nekaj edinstvenega. Zelo vesela sva bila tudi, da sva tukaj videla toliko flamingov.

The post Las Coloradas in Rio Largotos appeared first on Strani Sveta.

Majevske piramide Jukatan: Chichen Itza in Valladolid: Pot v Valladolid

Iz Meride sva se odpravila do mesteca Valladolid, z avtom sva potrebovala 2h (160 km). Na poti sva se ustavila še v najbolj rumenem mestu Izamal. Mesto je izjemno malo, tukaj sva se zadržala maksimalno 2h.

Izmal je mesto poznano kot mesto treh kultur, saj združuje predhispanično in kolonialno zgodovino države, hkrati pa odseva sodobno življenje.

Ko se sprehajate po ulicah, boste opazili da so vse hiše pobarvane rumeno. To je zato, ker je leta 1993 mesto Izamal obiskal papež Janez Pavel II., zato so se odločili, da ga pobarvajo v vatikanskih barvah.

Ogledala sva si:

• samostan Convento de San Antonio de Padua. Ko so Španci osvojili Izamal, so uničili glavni majevski tempelj, piramido Ppapp-Hol-Chac. Leta 1533 začeli iz njenih kamnov graditi enega prvih samostanov na zahodni polobli. Delo na samostanu Convento de San Antonio de Padua je bilo končano leta 1561.Na majhnem dvorišču levo od cerkve, se nahaja originalna sončna uro, ki štrli s strehe. V majhnem muzeju na zadnji strani je spomenik obisku papeža Janeza Pavla II. v samostanu leta 1993. S seboj je prinesel srebrno krono za kip zavetnice Yucatána, Device iz Izamala.
• Sprehodila sva se po mestecu in uživala v mestnem vrveču, kjer je bilo polno stojnic s spominki, hrano in pijačo.

Cenote Suytun

Najina naslednja postojanka je bila najbolj znana podzemna jama: Cenote Suytun, ki je čisto blizu Valladolida (10 min vožnje stran). Vstopnina v cenote je 150 pesotov in vključuje obisk dveh jam: Cenote Suytun in Cenote Suytun kaapeh. Tukaj je vse zelo organiziramo, v kabinah se moraš preobleči v kopalke, v gardararobi pustiš stvari, nato se stuširaš in kahko vstopiš v jamo. Maksimalno si v jami lahko 60 min. Dobila sva tudi reševalne jopiče, brez njih ne moreš v cenote.

Cenote Suytún

Ta cenote velja za mladega, ima krožno obliko in je zaprt z obokom. Ima odprtino na površini, ki omogoča, da sončna svetloba prodre noter. Ko ste enkrat notri, lahko v velikih količinah vidite stalagmite in stalaktite. V cenote lahko vstopite skozi predor po stopnicami.

Znotraj cenote je postavljen kot nekakšen podest, kjer se lahko slikate. Celoten izgled jame (čeprav je zelo turistična) je dejansko izjemen. V cenote potem lahko tudi plavate s čistilci, ki jih je tukaj ogromno.

Cenote Suytun kaapeh

Ta cenote je delno odprta jama, ki ni niti približno tako privlačna kot Cenote Suytún. Ampak ker sta obe jami vključeni v ceno vstopnine se vseeno splača pogledati obe. Meni najbolj fascinantno tukaj je bilo drevo, ki razte iz tal cenote in presega njeno odprtino.

V tem celotnem kompleksu cenote imate tudi restavracijo in čudovit mini bar, kjer je ob lepem vremenu prav luštno posedeti.

Valladolid

Popoldan sva prispela v Valladolid in se najprej čekirala v hotelu Real Hispano. Za 2x nočitev sva plačala 128 € (2500 MXN). Lokacija hotela je bila nepozabno odlična, saj se hotel nahaja skoraj na glavnem trgu in sva tako imela vse na dosegu roke. Sobe so zelo moderno opremljene in ogromne. Lobij v hotelu krasijo čudoviti starinski fotelji, hotel pa povezuje precej velik bazen s pripadajočim barom in restavracijo, kjer nudijo tudi zajtrke.

Ker je bilo res vroče sva popoldan preživela v hotelu (natančneje pri bazenu), zvečer pa se se odpravila na slastno večerjo v nekekšen pokrit food court, ki se nahaja na glavnem trgu – na google zemljevidih je označen kot Foodcourt.

Naslednji dan popoldan (ko sva se vrnila iz Chichen Itza) pa sva si Valladolid tudi ogledala, se sprehodila po uličicah in uživala v parku. Valladolid je tretje največje mesto na polotoku Yucatan, vendar je majhno, spominja na Campeche, vendar ima več življenja.

V Valldolid sva si ogledava:

• Glavni trg Plaza e Parque Francisco Canton in cerkev Catedral de San Servasio.
• Convento de San Bernardino de Siena – 15 min hoje iz centra mesta. Tukaj se nahajajo tudi pisane črke Valladolid.
• Sprehod po ulici Calle 41A – ogromno restavracij, barov in trgovin.

Majevske piramide: Chichen Itza

Iz Valladolid do Chichen Itza sva potrebovala 45 min. Chichen Itza je eno izmed sedmih čudes sveta. Na ogled sva šla zgodaj zjutraj, znamenitost se odpre ob 8h. Tukaj pričakujte gnečo, zato je pomembno, da se na ogled odpravite že zgodaj zjutraj.

Pred Chichen Itza je ogromno organizirano parkirišče, vendar še preden dosežete parkirišče se boste srečali s številnimi”turističnimi vodiči”, ki vam bodo želeli razložiti in razkazati Chichen Izto. Z vodičem naj bi imeli tudi hitrejši vstop. Midva se za vodiča nisva odločila, ampak veliko turistov se je za to odločilo in menim, da tudi ni slabo.

Parkirišče stane 80 MXN, vstopnina v Chichen Itza pa je dvojna. Ko obiščete Chichen Itza, sta v vašo vstopnico vključeni dve vrsti pristojbin. Ena je za Inštitut za zgodovino in antropologijo Mehike (INAH) in druga za Ministrstvo za kulturo Yucatána (Cultur).

Splošna vstopnina za odrasle tako znaša 486 MXN  + 85 MXN za inštitut. Pomembno je, da vsete, da morate obe katri kupiti ločeno, pri prvem okencu eno in pri drugem okencu drugo. Midva tega nisva vedela, dokler nisva prišla do okenca.

Za ogled majevskih piramid boste potrebovali 3-6 h. Ne boste pa tukaj našli nobenega miru in tišine ali karkoli magičnega, ker so vse poti do različnih piramid zabasane s prodajalci kičeraja. Za moj okus jih je bilo veliko preveč. Hrano in pijačo lahko prinesete zraven.

Majevske piramide: Chichen Itza in kaj si ogledati?

Chichen Itza je bilo eno izmed mest Majev. Midva sva se sprehodila po celotnem območju in si ogledovala ruševine. Na vsakem kuncu so zemljevidi z označenimi potmi, tako da si lahko vse ogledate sami, brez vodiča. Glavna piramida je Piramida El Castillo, znana tudi kot Piramida Kukulkan. Ogledate si lahko Veliko igrišče, kjer so igrali znamenito igro z žogo Pok-A-Tok El, Caracol in še več.

Del ozemlja sta tudi dva cenote: cenote Sagrado in cenote Xtoloc, ki sta prebivalce oskrbovala s pitno vodo in bila vključena v procese slavil in žrtvovanja. Maji so vodo pili iz cenote in starejši prebivalci Jukatana to še vedno počnejo.

Chichen Itza zgodovina

Chichen Itza je eden glavnih arheoloških najdišč na polotoku Yucatan v Mehiki. Bilo je in je še vedno sveto mesto in romarsko središče Majev, ki so ga ustanovili Itza, tako imenovani vodni čarovniki, v 5. stoletju našega štetja.

Maji so v osrčju gostih džungel Chiapasa, Gvatemale, Yucatána, Hondurasa in Belizea razvili eno najbolj fascinantnih in skrivnostnih kultur človeštva. Čeprav njihovo naselje ni bilo ravno ugodno za urbani razvoj, so dosegli veličasten sijaj. Med 3. in 10. stoletjem našega štetja so klasični Maji na jugu zgradili mesta kot so Tikal, Copán, Quiriguá, Palenque in Piedras Negras, ki so jih vodili božanski in skrivnostni kralji, za katere danes vemo, da so se nenehno borili za povečanje svoje moči.

Sredi 9. stoletja se je središče moči premaknilo na polotok Yucatan, kjer so Maji zgradili nova mesta, mnoga z arhitekturnimi značilnostmi, podobnimi tistim iz srednje Mehike. Najpomembnejše med njimi je bilo Chichén Itzá, katerih zgradbe in kipi spominjajo na mesto Tula, v osrednjem delu Mehike, 1.500 km stran.

Moč Itzá je trajala približno sto let, dokler jih na začetku 13. stoletja niso porazili vladarji Mayapána in obdržali oblast v območju do leta 1441, ko so jih porazila konfederacija mest na čelu z Uxmalom. Ime Chichén pomeni “usta vodnjaka”, Itzá pa se nanaša na tiste, ki so ga ustanovili, Itzáesi “vodni čarovniki”, okoli leta 435.

Podrobno zgodovino mesta si lahko preberete na uradni spletni strani: https://www.chichenitza.com/history.

To bi bilo vse iz najine strani glede Chichen Itza in Valladolida. Pot sva nadaljevala proti Las Coloradas, v Valladolid pa sva prišla iz Meride. Več o Las Coloradas preberi v samostojnem prispevku: Las Coloradas in Rio Largotos. Več o glavnem mestu Jukatana Merida si lahko prebereš v samostojnem prispevku: Merida: glavno mesto Jukatana.

The post Majevske piramide Jukatan: Chichen Itza in Valladolid appeared first on Strani Sveta.