Malezija je država v katero sem si zmeraj želela odpotovati, tako da sva si organizirala lastno potovanje v Malezijo. Otok Borneo je razdeljen in manjši del otoka pripada Maleziji, večji del otoka pa Indoneziji. Midva sva razislaka samo malezijski del. Odločila sva se za tritedensko potovanje v Malezijo s poudarkom na otoku Borneo. V tem času sva si ogledala številne znamenitosti in zanimivosti Bornea, spoznala ogromno novih ljudi, uživala v širni naravi Bornea in pokusila okusno malezijsko hrano. Otok Borneo je prispevek najinega potovanja po Maleziji in Borneo, ki vključuje zemljevid Malezije z označenimi točkami ter celoten potopis potovanja po Maleziji po posameznih dnevih.
Malezija: Otok Borneo po dnevih
Začetek: Potovanje na otok Borneo
S potovanjem v Malezijo sva začela 31.1.2020 iz Ljubljane. Midva sva za Malezijo dobila zelo dobro povezavo iz Brnika z letalsko družbo Turkish Airlines. Za povratno letalsko karto sva plačala 320 € na osebo za obdobje 31.1.2020 do 22.2.2020. Karto sva si kupila skoraj eno leto prej, saj se nama je zdela cena ugodna. Imela sva en prestop v Istanbulu, letela sva v Kuala Lumbur. Let je skupaj s 1,5 urnim postankom v Istanbulu trajal 14 h.
V Kuala Lumpur sva prispela 1.2.2020 in prespala kar v hotelu na letališču ter se šele naslednji dan z notranjim letom odpravila na otok Borneo v regijo Sabah – mesto Sandokan. Vse letalske karte sva iskala na brskalniku Skyscanner in jih imela kupljene že pred potovanjem, tudi za vse notranje lete.
NOČITEV (1x nočitev 1.2-2.2.2020): Tune Hotel KLIA Aeropolis (Airport Hotel). Ena nočitev za dve osebi direkt na letališču 32€.Če bi želela zajtrk je 3€ doplačila na osebo. Soba je bila slaba, ampak v redu samo za prespat.
2.2.2020 sva iz Kuala Lumpur letela za Sandakan. Letela sva z AirAsia, let je trajal 3h, plačala sva 81 € za dve osebi. Priporočam, da si že pri bookingu letalske karte vzamete zraven kosilo, saj stane manj kot 1€, če ga želite naknadno na letalu, je dražje in stane 3-4 €.
Kako po Borneo in Maleziji?
Midva sva se odločila, da bova po Maleziji potovala z letalom, saj AirAsia in Air Malaysia nudita odlične in ugodne povezave. Vsega skupaj sva imela 6 notranjih letov. Potovanje z avtobusi je dolgotrajno, poleg tega ponekod tudi povezave niso najboljše. Znotraj samega mesta sva uporabljala najet skuter ali javne mini kombije in avtobuse. Veliko sva uporabljala tudi Grab, ki je precej cenejši od taksija in te pride iskat tudi tja, kamor javni prevoz ne pelje.
2.2. – 5.2.2020: Sandakan, Sepilok in reka Kinabatangan
Let iz Kuala Lumpur na Sandokan sva imela ob 6:15. Za dve letalski karti s kosilom sva plačala 80 €. V Sandokan sva pristala ob 9:10. Taxi iz letališča do centa Sandakan stane 30 RM (6.5€). Direktnega javnega prevoza ni. Pred letališčem je sicer avtobusna postaja, potrebno je vzeti bus številka 7 (star podatek). Grab naj bi stal 15 RM.
NASTANITEV SANDAKAN (2.2-5.2.2020; 3x nočitev): OYO 1030 Nak Hotel (39€ za tri nočitve za dve osebi, brez zajtrka). Hotel je bil super, dobra lokacija za raziskovanje Sandakana in prav tako za vse izlete v okolico.
Štiri dni sva preživela v okolici Sandakana, ki je majhno mestece z različnimi lokalnimi restavracijami, templji in razgibanimi ulicami polnimi ljudi. Mestece je ob obali, vendar nima plaže. Sandakan je odlična izhodiščna točka za kraj Sepilok, kjer sva obiskala rehabilitacijski center za orangutane, center za ohranitev bornejskih sončnih medvedov, Rainforest Discovery center, kjer sva se sprehajala med krošnjami džungle in Labuk Bay, kjer živijo opice z imenom rilčar (nosan).
Prvi dan sva raziskala Sandokan in se sprehodila po ulicah. Večkrat sva najela tudi Grab, ki v Maleziji deluje odlično, tudi na otoku Borneo. Takoj, ko sva prispela sva si rezervirala izlet za naslednji dan za reko Kinabatangan. Midva sva si rezervirala izlet samo za en dan, želela pa sva si za 3 dni in 2 noči v nekakšnem kamu pri vstopu na reko. Ampak sem to nekoliko narobe splanirala in bi potem potrebovala vsaj 5 dni v Sandakanu.
Prvi dan pa sva si tako ogledala:
- Agnes Keith House – lesena hiša iz kolonialnih časov, tukaj je živela ameriška pisateljica Agnes Keith.
- Puu Jih Syh Temple
- Temple of the Three Saints (Sam Sing Kung Chinese Temple) – najstarejša stavba v Sandakan
- Buli Sim Sim Water Village – ribiške vasice na vodi – številne morske restavracije
- Sandakan Central Market
- Labuk Bay Proboscis Monkey Sanctuary
Zvečer pa sva se razvajala in sproščala v čudovitem baru Balin Roofgarden Bistro & Bar – okal na strehi z razgledom na morje.
Labuk Bay Proboscis Monkey Sanctuary
Nekakšno zavetišče za opice rilčarje, kjer opice živijo v svojem naravnem habitatu, vseeno pa jim zavetišče zagotavlja redno hranjenje. Tukaj lahko opice opazujete izjemno od blizu, saj pridejo tudi na opazovalno ploščad. Iz Sandakana sva do zavetišča najela Grab. Vstopnina na osebo je 60 MYR (12 €). Vse informacije pa najdete na njihovi uradni spletni strani: https://www.proboscis.cc/.
Labuk Bay je odprt za javnost od leta 2000, je zavetišče za nosate opice (Proboscis Monkey Sanctuary), ki ponuja varno zatočišče za domorodno divjad, ki jo na severu omejuje Sulujsko morje, na jugu pa vse bolj širijo plantaže oljne palme.
Ko so med sušo El Niño v letih 1997–1998 začela odmirati drevesa in so se posušili viri sveže vode, hkrati pa so plantaže oljne palme vedno bolj obkrožale območje, so obupane opice nepričakovano našle tolažbo v palačinkah in kavi iz shrambe bližnje plantaže bratov Lee. Ganjena zaradi stiske opic, sta brata Lee začela s preprostim programom hranjenja, da bi dopolnila njihovo prehrano, in sčasoma del svojih zemljišč spremenila v prvo zavetišče za nosate opice v Sabahu.
Z leti so zavetišče razširili na 500 hektarjev obalnih mangrovskih gozdov, in sicer z odkupi zemljišč in obnovo degradiranih gozdov. Danes Labuk Bay gosti eno največjih izoliranih populacij nosatih opic na otoku Borneo (okoli 300 primerkov), poleg njih pa še druge živalske vrste, kot so srebrnolična opica (Silvered-Leaf Langurs) in črno-beli kljunorožci (Oriental-Pied Hornbills).
Reka Kinabatangan
Naslednji dan sva se zgodaj zjutraj odpravila na organiziran izlet ob reki Kinabatangan, kjer lahko zasledite velikih 5 Bornea: opica rilčar, krokodil letvičar, orangutan, bornejski (pritlikavi) slon (pygym elephant) in ptice kljunorožce (Hornbill). S čolnom sva se vozila po reki Kinabatangan in opazovala živali na obeh obrežjih reke. Videla sva vse razen pritlikavige slona, ki ga pa opazijo izjemno redko.
560-kilometrska reka Kinabatangan je najdaljša reka v Sabahu. Začne se v gorovju Crocker na jugozahodu Sabaha in se izliva v Sulusko morje jugovzhodno od mesta Sandakan. Od izvira do širokega izliva teče reka Kinabatangan skozi raznolike habitate, vključno z dipterokarpnim gozdom, sezonsko poplavljenimi rečnimi gozdovi, mrtvicami, nipah palmami in mangrovami. Čeprav je zgornji tok reke močno prizadet zaradi sečnje, se je velik del nižinskih gozdov in mangrov ohranil.
To obsežno poplavno gozdno območje ima bogato vegetacijo, ki podpira izjemno raznolikost živali – tukaj najdemo opice rilčar, orangutane, gibone, bornejske pritlikave slone, tarsije, počasne lorije, makake, krokodile, sladkovodne morske pse, iravadijske delfine, kljunorožce in mnoge druge vrste ptic.
Leta 2005 je vlada Sabaha razglasila Zavetišče za divje živali Kinabatangan. To zaščiteno območje tvori ozek naravni koridor, ki sledi reki. Čeprav zavetišče zdaj obsega 27.800 hektarjev, ostajajo številni izzivi za ohranjanje. V regiji delujejo številne nevladne organizacije in raziskovalci, ki prispevajo k varstvenim projektom ter poglabljajo razumevanje okolja.
Reka Kinabatangan si je upravičeno prislužila sloves ene najboljših destinacij za opazovanje divjih živali v jugovzhodni Aziji. Sukau, 132 km od Sandakana, je glavno središče za turizem ob reki, Abai, 47 km od izliva Kinabatangana, pa prav tako ponuja nastanitve in je izhodišče za izlete z ladjico po spodnjem toku reke in njenih pritokih.
Midva sva začela na točki Sukau in se 2 uri vozila po reki. Izlet je popolnoma ograniziran in vas agencija pride iskati do hotela. Potem vas še z drugimi obiskovalci združijo v manjši čoln in opazovanje živali se lahko začne. Midva sva si kupila ta izlet preko agencije SANDAKAN HOTSPOT TOURS & TRAVEL SDN BHD in zanj odštela 269 MYR (54€) na osebo. V ceno je bil vključen prevoz, izlet po reki s čolnom in kosilo. Agencija ponuja tudi izlete 2dni/1noč in 3dni/2noči. Med spodnjimi slikami sem slikala oba izleta s ceno in tem kaj je vključeno.
Za izlete povprašajte v lokalnih agencijah, če je božno preverite pri 3 različnih in malo premerjajte cene. Vse agencije, ki boste našli na spletu imajo bistveno višjo ceno. V spomini imam, da ta izlet ni najcenejši. Preverite pa tudi ponudnika GetyourGuide, saj imajo včasih nižjo ceno za ta izlet.
Bornean Sun Bear Conservation Centre (BSBCC)
Center za varstvo sončnih medvedov Borneo (Bornean Sun Bear Conservation Centre – BSBCC) je zavetišče za reševanje in rehabilitacijo sončnih medvedov, ki se nahaja v Sabahu. Sončni medvedi so najmanjši medvedi na svetu in živijo izključno v Jugovzhodni Aziji. Ogrožajo jih propadanje gozdov, nezakonit lov zaradi njihovih telesnih delov ter krivolov mladičev za trgovino z eksotičnimi hišnimi ljubljenčki. Posledica teh groženj je, da so številni mladi sončni medvedi v Sabahu pristali v neprimernem ujetništvu brez dostopa do zunanjih prostorov.
Trenutno v BSBCC prebiva 43 rešenih sončnih medvedov, ki so bili prej v ujetništvu. Objekt vključuje obsežne ograjene gozdne površine, ki nudijo naravno okolje, prilagojeno njihovim potrebam in dobremu počutju, ter omogočajo njihovo postopno vrnitev v divjino. Leta 2014 je center odprl svoja vrata tudi za javnost. Obiskovalci se lahko seznanijo s sončnimi medvedi in jih opazujejo v njihovem naravnem okolju.
Tukaj sva dejansko videla snočne medvede v snojem naravnem okolju popolnoma od blizu in priznam, da jih je bilo prav čudovito opazovati, saj so precej nagajivi. Center se nahaja v nepsredni bližini rehabilitacijskega centra za oragutane, tako da lahko to dvoje obiščete skupaj. Midva sva se do vhoda obeh centrov priplejala z Grabom.
Sepilok Orangutan Rehabilitation Centre
Primarna naloga centra je rehabilitacija in zagotavljanje varnega zavetja za sirote in poškodovane orangutane – eno najbolj ogroženih primatnih vrst na svetu. Organizacija Orangutan Appeal UK že od leta 2001 aktivno podpira ta center ter skrbi za njegov uspeh pri reševanju, rehabilitaciji in ohranjanju orangutanov.
Izjemno čudovit rehabilitacijski center za opazovanje oragutanov v svojem naravnem okolju. Vidite jih izjemno blizu in je to zagotovo nekaj najbolj nepozabnega. Veliko orangutanov boste videli tudi na reki Kinabatagan, ampak so visoko v drevesnih krošnjah, zato jih boste lahko slikali z dobrim fotoaparatom. Tukaj pa pridejo tudi iz dreves, saj imajo ob določeni uri hranjenje in jih lahko opazujete.
Rainforest Discovery Center
Vsekakor nepozabno doživetje. Center vam omogoča hojo med krošnjami po visokih mostovih. Tudi tukaj sva videla neizmerno veliko oragutanov od blizu, saj so mostovi skoraj pri krošnjah dreves, prav tako sva lahko opazovala najrazličnejše ptice. Tukaj se oragutani prosto gibljejo, ni nobene zaščitne ograje, tako da je treba biti pozoren, še posebej če vidite samico z mladičem. Midva sva opazovala samičko z mladičem direktno na krošnji nad mostom in, ko naju je zagledala ni bila najbolj vesela. Tako da sva imela malo težav pri vračanju nazaj, saj sva raje počakala, da se je nekoliko umaknila.
Iz rehabilitacijskega centra do tega centra sva potrebovala 4 minute, zopet sva vzela Grab, ki čakajo pred temi centri, saj so to glavne turistične točke. Lahko pa bi šli tudi peš nekje 20 min.
Po sprehodu med krošnjami pa sva se odločila še za krajšo turo po tem čudovitem deževnem gozdu, ampak nisva imela sreče, saj nama je kar hitro po potki nasproti prišel ogromen jožni kratkorepi makak, ki se ni nameraval umakniti in je šel lepo samozavestno proti nama. Takoj sva pobrala šila in kopita od tam, ko sva prišla. V času najinega obiska ni bilo nikogar v gozdu, na splošno ni bilo veliko turistov, tako da je najboljša izbira, da se ob srečanju z opico obrnete.
Tudi drugače sva imela z opicami precej slabih izkušenj, saj sva enkrat nevede zašla na njihovo ozemlje in so naju napadli dolgorepi makaki. To je vrsta manjših makakov, ki so izjemno napadalni in kradejo hrano na vseh vogalih. Naju so napadli prav organizirano. Bila sva na lesenih mostovih med mangrovami in so naju napadli iz vseh smeri. Opice so se naju obeh dotaknile po nogah, višje nama k sreči ni nobena skočila. Vsaj toliko sva jih z glasnimi kriki in kriljenjem pregnala, da sva lahko zbežali iz lesenih mostov in se vrnila na glavno cesto. Te mangrove so bile turistična stavr, saj so bili zglajeni mostički nad mangrovami za sprehajanje, ampak ker ni bila turističa sezona sva bila sama.
5.2.202o sva se iz nastanitve OYO 1030 Nak Hotel odpravila na letališče in letela v Kota Kinabalu. Letela sva z AirAsia, let je trajal 45 min in sva zanj plačala 29€ za oba.
5.2. – 10.2.2020: Kota Kinabalu
Najprej sva naredila check-in v najinem novem hotelu Hotel Gaya 95, za 5x nočitev brez zajtrka sva plačala 128€. Soba je bila manjša in brez okna, vendar moderno opremljena in čista. Hotel se nahaja v centru Kota Kinabalu in so tako agencije, restavracije, nakupovalni centri in znamenitosti na dosegu roke.
Pet dni sva preživela v Kota Kinabalu, ki je največje mesto regije Sabah. Kota Kinabalu je zelo moderno mesto, zgrajeno ob morju s številnimi nakupovalnimi centri, turističnimi znamenitosti, restavracijami in zelo urejenimi ulicami. Kota Kinabalu je tudi odlična iztočnica za številne izlete na bližnje otoke, številne rafting izlete v bližini, zelo dostopna je tudi gora Kinabalu in Kinabalu nacionalni park.
Prvi dan sva prispela pozno popoldan, tako da sva se lahko samo sprehodila po mestu in odkrila številne kaotične tržnice in predel imenovan Waterfront, ki je poln različnih lokalov in restavracij. Prav tako je tukaj sončni zahod fantastičen. Prav tako pa sva obiskala Kota Kinabalu Central Market.
Naslednji dan sva si najela skuter in se odpravila do Rafflesia Info Centre, kjer sva videla znamenito Rafflesio. Od nastanitve v centru Kota Kinabalu do centra sva potrebovala 1h in 15 min za 60 km. Smiselno je, da najprej pokličete v ta center in vprašate, če Rafflesia cveti, saj ta fascinantna rastlina cveti le 5 dni. Vse informacije najdete na njihovi uradni spletni strani: https://sabahtourism.com/destination/rafflesia-information-centre/.
Rafflesia, znana tudi kot cvet gnijočega trupla, je rod zajedavskih cvetočih rastlin iz družine Rafflesiaceae. Vrste iz tega rodu imajo orjaške cvetove, ki vzniknejo iz tal ali neposredno iz spodnjih stebel rastlin gostiteljic; ena izmed vrst ima celo največji cvet na svetu. Portal Plants of the World Online navaja do 41 vrst iz tega rodu, vse pa uspevajo v Jugovzhodni Aziji. Rastlina nima stebla, listov niti korenin. Je holoparazit na trti iz rodu Tetrastigma, pri čemer v tkivo gostitelja razširi svoj vpojni organ. Edini del rastline, ki je viden zunaj trte, je cvet s petimi cvetnimi listi. Pri nekaterih vrstah, kot je Rafflesia arnoldii, lahko cvet v premeru preseže 100 centimetrov in tehta do 10 kilogramov. Cvetovi izgledajo in dišijo po razpadajočem mesu. Ta oduren vonj privlači mrhovinske muhe, ki prenašajo cvetni prah s samčkov na samičke.
V popvrečju Rafflesia potrebuje 6-9 mesecev, da se iz črnega popka razvije velik, mesnat in rdeči cvet, ki je pri večini vrst viden cca. 5 dni. Zato je tako izjemno in posebno, če lahko vidite to “rastlino” v svojem popolnem razcvetu. Meni se je zagotovo s tem uresnišila ena izmed večjih želja.
Pot sva nadaljevala do Mahua Waterfall – čudovit slap in celotna pokrajina okrog njega. Slap je visok 17 m, voda slapu pa hrani bujno vegetacijo, ki porašča celotno kotanjo s katere se spušča slap. Od Rafflesia Info center do slapu sva potrebovala 34 min za 28 km. Od tukaj sva se začela vračati proti hotelu v Kota Kinabalu. Večer sva preživela v tem res ritmičnem in zanimivem mestu in se odpravila na večerjo v zanimivo restavracijo Upperstar, kjer sva res dobro jedla.
Naslednji dan sva imela namen v park Tunku Abdul Rahman, ki ga sestavlja pet otokov: Gaya, Manukan, Sapi, Mamutik in Sulug. Otoki so tako blizu, da jih vidite s celine. Zaradi gneče sva ostala v Kota Kinabalu in si ogledala številne znamenitosti mesta Kota Kinabalu in se odpravila na plažo First Beach.
Najprej sva se odpravila na Atkinson Clock Tower, ki je najstarejša struktura v Kota Kinabalu. Ura v stolpu je bila zgrajena v spomin na Francisa Georgea Atkinsona, prvega okrajnega častnika v Jesseltonu (tako se je nekoč imenoval Kota Kinabalu), ki je umrl zaradi malarije oziroma »borneške mrzlice« decembra 1902 pri starosti 28 let. Nato sva se ustavila na razgledni točki KK City Overlooking s kjer je razgled na večji del Kota Kinabalu.
Pot sva nadaljevala do ogromne mošeje Sabah State Mosque. Gre za novejšo mošejo, saj se je gradnja začela leta 1970 in bila zaključena leta 1975. Zapeljala sva se tudi do Perdana park in dolge peščene plaže First Beach, kjer sva preživela popoldan. Večer sva preživela na Pasar Minggu Gaya Street, kjer je nočna tržnica hrane. Tukaj si domačini postavijo mini štante, kjer pripravljajo najrazličnejšo hrano, dogajanje je izjemno živahno, pestro in glasno.
Tretji dan sva se odpravila na organiziran izlet v Kinabalu nacionalni park. Vključila sva še kratek pohod na Sosodikon Hill in se ustavila še pri Poring Hot Springs ter se podala na Canopy Walk, po številnih visečih mostovih med krošnjami. Malo sva imela težave z izleti, saj se je na Kitajskem že začel korona virus, zato je Malezija ostala brez kitajskih turistov, ki predstavljajo večino njihovega turizma. Na določene izlete se tako sploh nisva mogla odpraviti, saj niso želeli peljati samo naju ali pa sva se morala z datumi prilagajat, da so sestavili manjšo skupino.
Kinabalu Park, ki je uvrščen na seznam svetovne dediščine, obsega površino 754 kvadratnih kilometrov in je bil kot park razglašen leta 1964. Temelji za ustanovitev zaščitenega območja na območju Kinabalu so bili postavljeni po poročilu Kraljeve znanstvene odprave na Kinabalu (Royal Society Kinabalu Scientific Expedition), ki je potekala med letoma 1962 in 1964 pod vodstvom profesorja Cornerja. Gre za prvi narodni park v malezijski državi Sabah na otoku Borneo. Osrednja značilnost parka je gora Kinabalu (4.095,2 m), najvišja gora med Himalajo in Nove Gvinejo. Njena pobočja so dom številnim rastlinskim in živalskim vrstam.
Četrti dan sva imela ponovno organizirani izlet, in sicer na Survival Island in Snake Island. Midva sva si izbrala tega, ker sva se lahko kopala še v vulkanskem blatu, vožnja do otoka pa traja 1,5 h z gliserjem, kar nama je bilo všeč, saj se oba ful rada voziva. Agencije v Kota Kinabalu pa vas peljejo tudi na vse druge otoke v bližini.
Otok Survivor ni dobil svojega imena kar tako. Pulau Tiga je bil dolgo časa precej neznan kraj, dokler ni postal znano ime v številnih ameriških gospodinjstvih – zahvaljujoč izjemno uspešni televizijski seriji “Survivor”. Otok je nastal pred več kot stotimi leti zaradi epskega vulkanskega izbruha. Ime “Tiga” pomeni “tri” in je navdihnjeno s tremi valovitimi griči, ki jih je mogoče videti od daleč, ko se približujemo otoku.
Narodni park Pulau Tiga leži severno od Kuala Penyuja, obsega površino 158 kvadratnih kilometrov in je bil razglašen za narodni park leta 1978. Že leta 1933 so glavni otok skupaj z dvema manjšima otokoma, Kalampunian Besar in Kalampunian Damit (bolj znan kot Kačji otok), razglasili za gozdni rezervat. Sabah Parks vzdržuje več poti skozi gozd, ena izmed njih vodi do zanimivih blatnih “vulkanov”, kjer iz globin zemlje počasi brbota mineralno bogato blato in plin. Otok je znan tudi po svojih sramežljivih megapodih – pticah velikosti kokoši, ki svoja jajca zakopljejo v pesek in jih prepustijo soncu, da jih vali.
Po 5 dneh v Kota Kinabalu je bil čas, da zamenjava lokacijo. 10.2 sva se tako iz najine nastanitve Hotel Gaya 95 podala na letališče in letela v mesto Kuching na Borneo. Kota Kinabalu – Kuching; letela sva z AirAsia. Let je trajal 1h in 20 min, plačala sva 45 € za dve osebi brez hrane.
10.2. – 14.2.2020 Kuching
V Kuchingu, glavnem mestu regije Sarawak sva preživela 4 dni. Najprej sva poiskala najino nastanitev D’green Hotel Kuching.
NOČITEV KUCHING: 4x (10.2-14.2.2020): D’green Hotel Kuching za 4 noči za dve osebi brez zajtrka sva plačala 63€. S hotelom sva bila zelo zadovoljna, saj je bila lokacija izvrstna, prav tako pa je bila soba izjemno čista.
Prvi dan sva si razgledala mesto, se sprehodila po prečudovitem predelu ob reki imenovanem Watrfront, odpravila sva se tudi do spomenika mačkam, po katerih naj bi Kuching dobil ime. Ogledala sva si tudi dva prečudovita kitajska templja, dve različni mošeji, krščansko futuristično cerkev. Sprehodila sva se tudi čez njihov znameniti most Golden Anniversary Bride in si ogledala najbolj znamenito okroglo zlato zgradbo – vladna ustanova. Na isti strani reke se nahaja še palača Astana Negeri Sarawak in muzej Margherita and Brooke Gallery.
Ogled mesta Kuching
- Sarawak Legislative Assembly – nekakšna vladna okrogla stavba iz zlata ob reki
- Palača Astana Negeri Sarawak
- Borneo Cultures Museum – stekleno modra stavba
- Fort Margherita and Brooke Gallery
- Golden Anniversary Bridge
- India Mosque
- Kuching City Mosque
- Cat Statue
- Kitajski tempelj Tua Pek Kong Temple
- Sprehod ob reki – Waterfront Esplanade
Naslednji dan sva se v lastni režiji odpravila v Bako nacionalni park, kjer sva preživela skoraj cel dan, sprehodila sva se po štirih različnih poteh, uživala v številnih prečudovitih razgledih in skalnih formacijah ter videla številne živali Bornea in tudi mesojede rastline. S tem ko sem obiskala Bako nacionalni park se mi je uresničila druga največja želja poleg Rafflesie. V Bako nacionalni park sem si želela že leta zaradi res nenavadnih skalnih formacij.
V Baku nacionalni park sva se odpravila sama z javnim avtobusom, številka 1. Avtobusna postaja je bila zraven Electra Building. Karta v eno smer je stala 3.5 RM (0.8€). Avtobusi gredo iz Kutchinga vsak uro, prvi je ob 7. zjutraj. Zadnji bus iz Baku nacionalnega parka pelje ob 6 popoldan. Avtobus pelje do Baku Market, tukaj se registrirava in kupiva karto za čoln. Čoln naju pelje v 20 minut oddaljen Bako National Park Headquarters, od kjer greva na samostojne pohode.
Najini pohodi v Bako nacionalnem parku:
Telok Pandan Kecil & Telok Pandan Besar – najbolj znana pot, ki vodi do skalnih formacij v morju – sea stack, na poti sva videla mesojede rastline, na plaži sva opazovala opice in si ogledala izjemno lepo plažo. Kopanje ni najbolj priporočljivo, saj naj bi bilo tukaj veliko morskih krokodilov. Na poti do plaže je tudi razgledna točka Pandan Besar.
Tanjung Sapi – razgled na Telok Assam in severno kitajsko morje. Tukaj je tudi velika možnost, da vidiva opice rilčarje.
Ulu Assam – pot naju pelje čez močvirnat gozd, pot je nekoliko strma s prečudovitim razgledom na Bako obalni del.
Telok Paku – nenaporna pot, ki vodi do plaže
Tanjung Rhu – tukaj sva videla skalnate bazene.
Tretji dan sva se odpravila na organizirani izlet do Annah Reis Longhouse Tribe, kjer sva si lahko ogledala tipične malezijske dolge hiše, ki so jih gradila malezijska plemena. Annah Rais Longhouse so pomembne dolge hiša ljudstva Bidayuh. Skupnost sestavlja več kot 80 družin. Gre za dobro ohranjen primer tradicionalne arhitekture in skupnostnega življenja ljudstva Bidayuh, ki obiskovalcem ponuja vpogled v njihovo kulturo in način življenja.
V enakem dnevu sva si ogledala še dve jami Wind Caves (Budist Cave), ki je praktično majhen budističen tempelj. Vetrna jama (Wind Cave) naj bi dobila ime po prijetnem hladnem vetriču, ki neprestano piha skozi jamo. Gre za gladko, cevasto apnenčasto jamo, ki je nastala v obdobju jure in krede, pred približno 60 milijoni let. Izkopavanja zgodnjih raziskovalcev so pokazala, da je bila Vetrna jama naseljena vse do nedavnega. Našli so lončeno posodje, oglje ter ostanke morskih in sladkovodnih školjk. Po jami poteka 1000 metrov dolga lesena sprehajalna pot, zato je raziskovanje enostavno in varno, čeprav notranjost ni osvetljena – zato je baterijska svetilka nujna. Po jami teče majhen potoček.
Po vsej dolžini jame je slišati visokofrekvenčno cviljenje tisočev netopirjev, med njimi tudi številnih vrst, ki se prehranjujejo z insekti, pa tudi velike populacije sadnih netopirjev vrste Dusky Fruit Bat. V jami gnezdijo tudi tisoči črnih salangan (Black Nest Swiftlets), katerih gnezda, skoraj v celoti narejena iz njihove lepljive sline, so vidna na razpokah in kotičkih zgornjih sten jame.
Večer pa sva preživela v Kuchingu. Našla sva nov spomenik mačkam in se odpravila na večerjo v malo boljšo restavracijo imenovano Lepau, kjer so je Jure privoščil malezijsko slavno jagnjetino v nekakšni juhi. Verjeno bi bilo dobro, če imaš rad jagnjetino :).
Zadnji dan sva se z ladjico podala po reki Sarawak in raziskala znamenitosti mesta na obeh straneh reke. Bil je izjemno lep izlet, saj je bilo lepo videti Kuching iz vode. Ker sva imela še nekaj časa pred popoldanskim izletom sva se odpravila na kosilo na Topspot Food Court in odkrila še en spomenik mačkam – res jih je ogromno. Odkrila pa sva tudi en ekstra lokal Feast & Furious Cafe, ki je bil bol za Jureta, saj imajo v lokalu ogromno restavriranih starih motorjev in tudi formulo.
Popoldan sva se odpravila na organiziran izlet v Wetland območje – območje kjer se južno kitajsko morje zliva skupaj z reko Sungain Stamin. Tukaj se mešata sladka in slana voda, območje pa je poraščeno z mangrovami, kar predstavlja pravi raj za številne živali. Videla sva ogromno ptic, večjih živali pa tokrat nisva videla. Ker se je začela korona, sva bila na izletu sama. Na čilnu so nama pripravili večerjo, ob tem pa sva lahko uživala v prečudovitem sončnem zahodu.
S tem sva zaključila najino potovanje po Borneu in odletela na otok Langkawi. Iz najine nastanitve D’green Hotel Kuching sva letela najprej v Kuala Lumpur, kjer sva imela vezan let naprej za otok Langkawi.
Malezija nama je bila tako zelo všeč, da sva se leta 2024 vrnila – več si lahko prebereš v prispevku Malezija 3 tedenski plan potovanja. Leta 2020 sva iz Bornea letela na Langkawi iz Langkawi pa sva želela v Singapore, ampak zaradi korone virusa nisva mogla, zato sva se v Singapore odpravila leta 2024. V prispevku Singapur najdeš vse informacije o najine potovanju.
