Valencija, tretje največje mesto v Španiji, leži ob obali Sredozemskega morja in združuje bogato zgodovino, sodobno arhitekturo in sproščen mediteranski utrip. Mesto je znano po soncu skoraj vse leto, čudovitih plažah, okusni paelli in prijaznih prebivalcih, ki znajo uživati življenje. Zgodovina Valencije sega v leto 138 pr. n. št., ko so jo kot Valentia Edetanorum ustanovili Rimljani. Kasneje so skozi mesto pustili svoj pečat Mavri, srednjeveški trgovci in španski kralji, kar se danes odraža v bogati mešanici arhitekturnih slogov – od gotskih stolpov in baročnih palač do futurističnih belih zgradb.

V mestu danes živi približno 800.000 prebivalcev, a z okolico jih je skoraj 1,5 milijona. Prebivalci Valencije so znani po svoji družabnosti, veselju in ponosu na lokalne tradicije, kot je spektakularni praznik Las Fallas, ki vsako pomlad spremeni mesto v pravo umetniško predstavo ognja, zvoka in barv. V nadaljevanju bom predstavila najlepše in najbolj zanimive znamenitosti Valencije – od starodavnega mestnega jedra do sodobnega Mesta umetnosti in znanosti.

Valencija znamenitosti

Valencija je mesto, kjer se sodobna arhitektura, bogata zgodovina in sproščen mediteranski utrip popolno prepletajo. Spodaj najdeš 20 največjih znamenitosti Valencije, razdeljenih z natančnimi opisi, zanimivostmi in nasveti za obisk. Za več idej in izletov pa preveri tukaj.

1. Ciudad de las Artes y las Ciencias (Mesto umetnosti in znanosti)

Najbolj prepoznavna sodobna znamenitost Valencije. Arhitekturni biser, ki ga je zasnoval Santiago Calatrava, obsega več futurističnih stavb: znanstveni muzej, akvarij, planetarij, opero in razgledni vrt. Gre za enega največjih znanstveno-kulturnih centrov v Evropi, ki se razprostira na več kot 350.000 m² v dolini nekdanjega rečnega korita Turia. Gradnja se je začela leta 1991, prvi del (L’Hemisfèric) pa so odprli leta 1998. Celoten projekt so dokončali leta 2005, in od takrat je postal simbol sodobne Valencije – prepoznaven po svojih belih, organskih oblikah in odsevih v vodi, ki ustvarjajo občutek lebdenja.

Kaj vse zajema Ciudad de las Artes y las Ciencias:

• L’Hemisfèric je v obliki ogromnega očesa, ki se odpira in zapira. Znotraj je 3D kino, planetarij in IMAX dvorana, kjer prikazujejo dokumentarne filme o vesolju, naravi in znanosti. Simbolizira “oko znanja”, ki opazuje svet.
• Museo de las Ciencias Príncipe Felipe je interaktivni muzej znanosti, kjer je vse dovoljeno preizkusiti, prijeti in raziskovati. Znamenito geslo muzeja je: “Prepovedano ne dotikati se!”
• L’Oceanogràfic je največji akvarij v Evropi (45.000 živali, 500 vrst). Predstavlja različne morske ekosisteme – od Arktike in Antarktike do tropskih morij in Rdečega morja. V njem živijo morski psi, beluge, pingvini, delfini, morske želve, korale in še mnogo več. Del akvarija je tudi 70-metrski podvodni tunel, kjer se obiskovalci sprehajajo med ribami in morskimi psi.
• Palau de les Arts Reina Sofía je impozantna operna hiša in glasbeni center, ki po obliki spominja na vesoljsko ladjo ali školjko. V njej se odvijajo opere, baleti, koncerti klasične glasbe in kulturni dogodki. Akustika je med najboljšimi v Evropi, zgradba pa ima štiri dvorane in teraso z razgledom na mesto.
• L’Umbracle je dolga vrtna promenada s palmami, cvetjem in umetniškimi kipi, ki ponuja razgled na celoten kompleks. Pod Umbraclom je parkirišče in razstavni prostor, poleti pa tukaj obratuje tudi nočni lounge bar, zelo priljubljen med domačini.
• L’Ágora je ogromna večnamenska dvorana v obliki školjke, uporabljena za športne, kulturne in kongresne prireditve.

Vse stavbe so pretežno bele in se odražajo v umetnih vodnih bazenih, kar ustvarja iluzijo lebdenja. Calatrava je uporabil steklo, beton in jeklo v mehkih, organskih linijah, ki spominjajo na naravne oblike – kosti, školjke, oči, ribe. Zaradi tega kompleks velja za eno največjih umetniških del sodobne arhitekture. Nočni pogled na Ciudad de las Artes y las Ciencias je čudovit – bele zgradbe se ob sončnem zahodu obarvajo v zlato in vijolično, svetloba pa se preliva po vodi. Ni naključje, da je to eno najbolj fotografiranih mest v Španiji. Na uradni spletni strani najdete ogromno informacij.

2. Oceanogràfic

Oceanogràfic je največji akvarij v Evropi in eden najbolj impresivnih na svetu. Je del kompleksa Ciudad de las Artes y las Ciencias (Mesto umetnosti in znanosti) in simbol Valencije kot mesta, ki spoštuje naravo in znanost. Zasnoval ga je arhitekt Félix Candela, z osupljivo arhitekturo, ki spominja na lotusov cvet, in futurističnim vodnim okoljem, ki združuje izobraževanje, estetiko in spoštovanje do morskega sveta.

Oceanogràfic je zasnovan kot potovanje skozi različne morske ekosisteme sveta — vsak paviljon predstavlja drugo podnebje ali okolje, z naravnimi svetlobnimi, temperaturnimi in akustičnimi pogoji. Glavne tematske sekcije Oceanogràfica:

• Sredozemlje (El Mediterráneo) – Tukaj lahko spoznaš življenje v Sredozemskem morju, ki obkroža Valencijo. Najdeš raznoliko morsko favno: morske konjičke, orade, kirnje, hobotnice, korale in morske vetrnice. Akvariji so oblikovani tako, da obiskovalca obdajajo z vseh strani – občutek je, kot da hodiš po morskem dnu.
• Arktika (El Ártico) – Paviljon v obliki ledene kupole prikazuje življenje v ledenem svetu. Največja atrakcija so beluge (beli kiti) — nežni velikani, ki živijo v ogromnem, ohlajenem bazenu. Poleg njih lahko vidiš tudi tjulnje in polarne ribe. Beluge so redkost v evropskih akvarijih – Valencia je eno redkih mest, kjer jih lahko opazuješ.
• Antarktika (La Antártida) – V tej sekciji kraljujejo pingvini. Zanje so ustvarili realne antarktične pogoje, z ledom in hlajenjem na 0 °C.
• Tropska morja in koralni grebeni (Los Mares Tropicales) – Eksotične barve, pisane ribe, korale in ribice – pravi podvodni raj. Med najbolj priljubljenimi so morski konjički, papagajke, murene in mante. Ta del prikazuje, kako občutljivi so koralni grebeni na onesnaženje in podnebne spremembe.
• Okeani (Los Océanos) – Največji del Oceanogràfica, kjer se nahaja znameniti podvodni tunel, dolg kar 70 metrov. Sprehodite se lahko skozi stekleni hodnik, obdani z morskimi psi, skatami, tunami in velikimi ribami. Občutek je, kot da hodiš sredi oceana – eden najbolj nepozabnih trenutkov obiska.
• Morski plenilci (Los Depredadores) – Predstavlja življenje večjih plenilcev, kot so morski psi, barakude in murene. Ta del opozarja na uravnoteženost morskih ekosistemov in pomen zaščite teh vrst, ki so pogosto ogrožene.
• Delfinarij (El Delfinario) – Eden največjih delfinarijev v Evropi – sprejme do 1.500 obiskovalcev. Tu živi več kot 20 delfinov vrste Tursiops truncatus. Delfini vsak dan nastopajo v izobraževalnih in akrobatskih predstavah, ki združujejo zabavo in ozaveščanje.
• Mokrišča in mangrovi (Las Humedales) – Predstavlja močvirnate habitate sveta – mangrove, reke in lagune. Tu lahko vidiš ptice, želve, krokodile in ribe iz sladkovodnih ekosistemov.

Oceanogràfic deluje tudi kot center za raziskave in varstvo morskih živali, še posebej ogroženih vrst. Sodeluje pri programih rehabilitacije morskih želv, reševanja obolelih živali in ohranjanja ekosistemov. Obiskovalce spodbuja k zmanjšanju uporabe plastike in spoštovanju morskega sveta.

Za ogled boste porabili vsaj 3 ure, vstopnico lahko kupite v naprej na uradni spletni strani, če vzamete kombinirano se z muzejem in Hemisferic lahko prihranite. Cene vstopnic pa se tudi razlikujejo glede na sezono. Mi smo Valencijo obiskali konec oktobra (nižja sezona) in smo kartko kupili kar na licu mesta. Za kombinirano karto akvarij + muzj + Hemisferic smo plačali 46,60 €, otroci do 3 let imajo prost vstop.

3. Museo de las Ciencias Príncipe Felipe

Muzej je srce znanstvenega kompleksa v Valencii in slovi po geslu “Prohibido no tocar” – “Prepovedano je ne dotikati se”. Gre za hands-on muzej, kjer obiskovalci spoznavajo fiziko, biologijo, tehnologijo, vesolje in človeško telo z interaktivnimi eksperimenti, modeli in delavnicami. Je popoln za družine, šolske skupine in radovedne odrasle. Oblika muzeja je mogočna, “skeletna” stavba, ki spominja na okostje kita – z dolgimi belimi rebri, steklom in jeklom. Notranjost je ogromna, svetla atrija in več nivojev odprtih galerij, ki omogočajo poglede čez celoten muzej.

Kaj boste videli (tematska področja)

Natančna vsebina se skozi leto delno menja (potujoče razstave), a stalne teme se vrtijo okoli:

• Človek & znanost življenja: človeško telo, možgani, genetika, staranje, bionika, medicina prihodnosti.
• Fizika & energija: elektrika, magnetizem, svetloba, valovanje, stroji, obnovljivi viri energije.
• Vesolje & astronomija: planeti, sateliti, rakete, življenje astronavtov, simulacije misij.
• Tehnologija & inovacije: robotika, umetna inteligenca, komunikacije, pametna mesta, podnebne rešitve.
• Naravoslovje otrok: območja, prilagojena mlajšim, z velikimi gumbi, ročicami, interaktivnimi mizami.

Za natančen ogled muzeja potrebujete cel dan, ker je ogromen, ča pa ga želite le preleteti pa je dovolj 3 ure.

4. Turia Park (Jardín del Turia)

Turia Park je ogromen 9 kilometrov dolg mestni park, ki poteka skozi skoraj celotno Valencijo – od Zoološkega vrta Bioparc na zahodu do Mesta umetnosti in znanosti (Ciudad de las Artes y las Ciencias) na vzhodu. Nastal je v nekdanjem koritu reke Turia, ki so jo po katastrofalnih poplavah leta 1957 preusmerili iz mesta. Namesto da bi korito pozidali, so prebivalci zahtevali, naj postane zeleni prostor za ljudi – in danes je to srce mestnega življenja.

Reka Turia je stoletja tekla skozi Valencijo in bila ključna za njeno rast. Leta 1957 so hude poplave povzročile veliko škodo in človeške žrtve. Vlada je reko preusmerila južno od mesta (projekt Plan Sur). Mesto je nato dolgo razpravljalo, kaj storiti s praznim koritom. Po številnih pobudah so se prebivalci uveljavili z geslom “el cauce es nuestro” (“struga je naša”) — in zmagali. Leta 1986 je bil odprt prvi del parka, ki se je postopoma razširil na današnjih 110 hektarov.

Turia Park je danes zelena arterija mesta — kombinacija parkov, mostov, športnih igrišč, igrišč za otroke in kulturnih točk. Park se razteza pod 18 zgodovinskimi mostovi (nekateri segajo v srednji vek) in povezuje stari del mesta z novejšimi soseskami.

Mi smo v parku preživeli ogromno časa, naredili smo si mini piknike, preživeli čas pri otroških igralih, en dan pa smo celoten park prevozili s kolesi

5. Katedrala v Valenciji (Catedral de Santa María de Valencia)

Zgrajena je bila med 13. in 15. stoletjem na mestu nekdanje mošeje, sama pa stoji na rimskih temeljih. Arhitekturno je mešanica gotskega, romansko-baroknega in renesančnega sloga, kar odraža dolgotrajno gradnjo in prenove. V notranjosti se nahaja Sveti gral (Santo Cáliz) – čaša, za katero mnogi verjamejo, da je bila uporabljena pri zadnji večerji Jezusa Kristusa. Zaradi tega je katedrala tudi pomembno romarsko središče.

Zraven katedrale stoji stolp Miguelete (El Micalet). V notranjosti katedrale najdemo čudovite freske, oltarje in vitraže, pa tudi mojstrovine umetnikov, kot sta Goya in Jacomart. Glavni oltar krasi baročna kupola z angelskimi prizori. Katedrala je srce verskega življenja Valencije, prizorišče pomembnih procesij in praznikov, obenem pa eden najlepših arhitekturnih simbolov mesta.

6. Miguelete Tower (El Micalet)

Miguelete Tower (El Micalet) je znameniti zvonik katedrale v Valencii in eden najbolj prepoznavnih simbolov mesta. Zgrajen je bil med 1381 in 1429 v valencijskem gotskem slogu, visok pa je približno 50 metrov (z zvonikom 63 m). Na vrh vodi 207 kamnitih stopnic, ki se vijejo v ozkem spiralnem stopnišču, vendar trud poplača čudovit 360° razgled na celotno Valencijo – od starega mestnega jedra do Sredozemskega morja.

Ime Micalet izvira iz velikega zvona »Miguel«, ki je bil dodan v 15. stoletju in se še danes uporablja ob posebnih priložnostih. Stolp je zasnovan kot osemkotna struktura, kar je redkost med gotskimi zvoniki v Španiji, in se popolno ujema z arhitekturo katedrale. Zaradi svoje lege ob Plaza de la Reina je tudi ena najbolj obiskanih točk v Valencii. Najlepši čas za vzpon je pozno popoldne – razgled na mesto v zlati svetlobi sončnega zahoda je res nepozaben.

7. Real Basílica de Nuestra Señora de los Desamparados

Real Basílica de Nuestra Señora de los Desamparados je ena najpomembnejših cerkva v Valencii in duhovno središče mesta. Zgrajena je bila med 1652 in 1667 v baročnem slogu in posvečena zavetnici Valencije – Devici zapuščenih (Virgen de los Desamparados), ki jo domačini imenujejo preprosto La Geperudeta (“mala grbavka”) zaradi rahlo nagnjene drže njenega kipa.

Cerkev stoji tik ob Plaza de la Virgen, v neposredni bližini katedrale, in je povezana z njo skozi notranji hodnik. Njena kupola z modrimi ploščicami je ena najlepših v mestu in se lepo vidi z okoliških ulic. V notranjosti se nahaja kip Device zapuščenih, pred katerim se vsak dan zberejo verniki na molitvi in maši. Vsako leto maja v Valenciji poteka velika procesija v njeno čast, ki velja za enega najbolj čustvenih in množično obiskanih dogodkov v mestu.

8. Torres de Serranos

Torres de Serranos sta ena najbolj prepoznavnih znamenitosti Valencije in ponos mesta. Zgrajena sta bila leta 1392 v gotskem slogu kot del nekdanjega mestnega obzidja in sta služila kot glavni severni vhod v mesto. Ime “Serranos” izvira iz poti (Camino de los Serranos), ki je vodila proti gorati pokrajini Los Serranos. Stolpa sta imela obrambno vlogo, a sta v 16. stoletju postala simbol bogastva in moči Valencije; pozneje so ju uporabljali celo kot zapora za plemstvo.

Danes se lahko povzpete na vrh, od koder se razprostira osupljiv razgled na staro mestno jedro in park Turia. Torres de Serranos sta eno redkih ohranjenih mestnih vrat – poleg njiju stojita le še Torres de Quart.

9. La Lonja de la Seda (Svilna borza)

La Lonja de la Seda (Svilna borza) je ena najlepših gotskih zgradb v Španiji in simbol zlatega obdobja Valencije v 15. stoletju. Zgrajena je bila med letoma 1482 in 1548 in je služila kot trgovska borza, kjer so trgovci sklepali posle s svilo, zlatom in drugimi dragocenimi dobrinami. Njeno ime pomeni “Svilna borza”, saj je Valencia v tistem času slovela kot eno glavnih središč trgovine s svilo v Sredozemlju.  Zgradba je vrhunski primer civilne gotske arhitekture in je od leta 1996 uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine.

Glavna dvorana, imenovana Sala de Contratación (dvorana pogodb), ima veličastne spiralne stebre, ki se dvigajo kot kamnita drevesa in ustvarjajo občutek prostornosti in moči. Nad vrati visi napis v latinščini, ki poudarja poštenost v trgovini: “Če boš govoril resnico, boš živel pošteno in Bog te bo blagoslovil.”

V kompleksu so še kapela, dvorišče z oranževci (Patio de los Naranjos) in stolp, kjer so nekoč zapirali trgovce, ki niso poravnali dolgov. Zgradbo je zasnoval arhitekt Pere Compte, eden najpomembnejših gotskih mojstrov tistega časa. Fasada je bogato okrašena s kamnitimi grbi, gargojlami in simboli mestne moči, ki prikazujejo bogastvo in samozavest takratne Valencije.
Danes je La Lonja odprta za obiskovalce kot muzej in velja za eno najlepših arhitekturnih mojstrovin v Evropi – kraj, kjer se zgodovina, umetnost in trgovski duh mesta popolno prepletajo.

10. Mercado Central (Osrednja tržnica Valencije)

Mercado Central (Osrednja tržnica Valencije) je ena največjih in najlepših pokritih tržnic v Evropi, pa tudi ena najbolj živahnih točk mesta. Zgrajena je bila med letoma 1914 in 1928 v modernističnem slogu, značilnem za Valencijo, z uporabo železa, stekla in keramike. Njena zunanjost navduši z barvitimi vitraži, mozaiki in kupolami, ki odsevajo svetlobo in dajejo prostoru občutek odprtosti in svežine.

V notranjosti se razprostira več kot 1.200 stojnic, kjer domačini in obiskovalci najdejo sveže sadje, zelenjavo, ribe, meso, sire, začimbe in lokalne dobrote. Najbolj znan je ribji del, kjer lahko doživiš pravi mediteranski vrvež in pristne vonje morja.  Tržnica je še danes živahno središče vsakdanjega življenja, kjer domačini nakupujejo in klepetajo ob kavi, obiskovalci pa občutijo resničen utrip mesta.

11. Plaza de la Virgen

Plaza de la Virgen je eden najlepših in najbolj prepoznavnih trgov v starem mestnem jedru Valencije. Leži na mestu nekdanjega rimskega foruma in je danes srce mestnega življenja, kjer se prepletata zgodovina in vsakdanji utrip domačinov. Trg obkrožajo tri izjemne zgradbe: Katedrala v Valencii, Real Basílica de Nuestra Señora de los Desamparados in Palacio de la Generalitat Valenciana.

V središču stoji čudovita fontana Turia, ki simbolizira reko Turia in njenih osem pritokov, upodobljenih kot figure moških z vrči. Podnevi se trg napolni s turisti, umetniki in domačini, ki uživajo v kavicah na sončnih terasah, ponoči pa zaživi v romantični svetlobi. Tu se odvijajo številne verske procesije in tradicionalni dogodki, predvsem v času praznika Las Fallas.

12. Plaça de l’Ajuntament

Plaça de l’Ajuntament je glavni mestni trg Valencije in eno njenih najbolj prepoznavnih mestnih središč. Obdan je z veličastnimi stavbami iz 19. in začetka 20. stoletja, ki prikazujejo mešanico neoklasičnega, modernističnega in baročnega sloga. Na eni strani trga stoji Mestna hiša (Ayuntamiento de Valencia), ki služi tudi kot razgledna točka ob posebnih priložnostih, na drugi pa zgradba Glavne pošte (Edificio de Correos), znana po svoji kupoli in bogati notranjosti.

Sredi trga kraljuje velika okrogla fontana, obdana s palmami in cvetličnimi nasadi, kjer se domačini radi zbirajo za kratek oddih. Trg je epicenter mnogih dogodkov — tukaj se odvijajo uradni sprevodi, sejmi, božični bazarji in predvsem znameniti ognjemeti “Mascletà” med praznikom Las Fallas. Podnevi je trg poln življenja, kavarn in ljudi, ponoči pa se spremeni v elegantno prizorišče z osvetljenimi fasadami.

Zaradi svoje lege je Plaça de l’Ajuntament tudi glavno vozlišče mestnega prometa, od koder se raztezajo glavne avenije proti vsem delom mesta. Na trgu pogosto stojijo ulični glasbeniki in umetniki, kar mu daje prijetno, sproščeno vzdušje. Arhitektura in odprt prostor skupaj ustvarjata občutek veličine in odprtosti, ki lepo povzema energijo Valencije – živahno, elegantno in sončno.

13. Palacio del Marqués de Dos Aguas

Palacio del Marqués de Dos Aguas je ena najlepših in najbolj razkošnih baročnih palač v Valencii. Zgrajena je bila v 15. stoletju, a je v 18. stoletju doživela preobrazbo v čudovit baročno-rokokojski slog, ki ga lahko občudujemo danes. Njena osupljiva fasada iz alabastra prikazuje alegoriji rek Turia in Júcar, ki simbolično »varujeta« vhod v palačo.

Notranjost je bogato okrašena z freskami, lestenci, pozlato in starinskim pohištvom, ki razkrivajo razkošno življenje valencijskega plemstva. Danes v palači domuje Nacionalni muzej keramike in dekorativne umetnosti, kjer so razstavljeni izjemni primerki keramike, porcelana in tapiserij iz različnih obdobij. Palača stoji v središču mesta, le nekaj minut od Plaça de l’Ajuntament, in je priljubljena točka med ljubitelji umetnosti in arhitekture.

14. Playa de la Malvarrosa

Playa de la Malvarrosa je najbolj znana in priljubljena mestna plaža v Valencii. Razteza se vzdolž severovzhodne obale mesta in slovi po širokem pasu finega zlatega peska ter čistem, mirnem morju. Ob plaži poteka dolga promenada Paseo Marítimo, obdana s palmami, kavarnami, restavracijami in bari, kjer lahko poskusiš pravo valencijsko paello.

Plaža je opremljena z vsemi udobji – tuši, garderobami, senčniki, igrišči za odbojko in reševalno službo, zato je odlična izbira za družine. Poleti je središče dogajanja, pozimi pa prijeten kraj za sprehod ob sončnem zahodu.  Malvarrosa je tudi priljubljena med domačini, ki jo obiskujejo za jutranji tek ali kolesarjenje ob obali.

15. Barrio del Carmen (El Carme)

Barrio del Carmen (El Carme) je ena najstarejših, najbolj značilnih in slikovitih sosesk v starem mestnem jedru Valencije. Njegova zgodovina sega v čas mavrskega in krščanskega srednjega veka, kar se odraža v ozkih, vijugastih ulicah, tlakovanih trgih in zgodovinskih zidovih. Soseska se razprostira med nekdanjima mestnima vrati Torres de Serranos in Torres de Quart, zato je bila včasih del mestnega obrambnega območja.

Danes je to umetniško in boemsko središče Valencije, polno grafitov, galerij, vintage trgovin, barov in restavracij, ki ustvarjajo edinstveno urbano vzdušje. Podnevi je četrt polna turistov, ki raziskujejo cerkve, muzeje in samostane. Ponoči pa zaživi v povsem drugi luči — ulična glasba, tapas bari, koktajl lokali in prijetne terase privabijo domačine in obiskovalce.

Ena največjih privlačnosti soseske je njen živahen utrip, ki združuje tradicijo in sodobno kulturo. V mnogih stavbah so ohranjene srednjeveške fasade in dvorišča, kar daje območju poseben šarm in avtentičnost. Barrio del Carmen je tudi prostor, kjer se pogosto odvijajo umetniški festivali, ulične razstave in kulturni dogodki, kar dodatno krepi njegov ustvarjalni duh.

15. Bioparc Valencija

Bioparc Valencia je eden najbolj priljubljenih in edinstvenih živalskih vrtov v Evropi, zasnovan po konceptu »potopitve v naravo« (zoo-inmersión), kjer obiskovalci ne gledajo živali skozi kletke, ampak se znajdejo v njihovih naravnih habitatih. Odprt je bil leta 2008 in pokriva približno 10 hektarov na zahodnem delu mesta, tik ob Turia parku. Posebnost Bioparca je, da meje med obiskovalci in živalmi skorajda ni – namesto ograj so naravne ovire, kot so potoki, jarki ali steklo, kar omogoča občutek popolne bližine z živalmi.

Zoološki vrt je osredotočen predvsem na afriške ekosisteme, ki so razdeljeni na štiri glavna območja: Madagaskar, ekvatorialni gozd, afriška savana in mokrišča. V območju Madagaskarja živi več vrst lemurjev, ki se prosto gibljejo med obiskovalci, kar je ena najbolj priljubljenih atrakcij. Afriška savana predstavlja življenje med žirafami, zebrami, nosorogi, levom in noji – prizor, ki deluje kot prava afriška panorama.

V ekvatorialnem gozdu lahko vidiš gorile, šimpanze in številne vrste ptic, obdane z bujnim rastlinjem in slapovi. Mokrišča so dom nilskih konjev, krokodilov in različnih vodnih ptic, ki jih je mogoče opazovati iz lesenih mostov in razglednih točk.

Bioparc ni le živalski vrt, temveč tudi izobraževalni center, ki spodbuja obiskovalce k razmišljanju o ohranjanju narave in spoštovanju živih bitij. Velik poudarek dajejo trajnostnemu razvoju, recikliranju in sodelovanju v projektih za zaščito ogroženih vrst po vsem svetu. Otroci se lahko udeležijo posebnih programov in delavnic, kjer se učijo o delovanju naravnih ekosistemov in pomenu sožitja z živalmi.

Bioparc Valencia je znan tudi po svoji arhitekturi in krajinskem oblikovanju – vsaka podrobnost je zasnovana tako, da obiskovalca popelje v drug del sveta. Poleg stalnih razstav potekajo sezonski dogodki, tematski dnevi in izobraževalni ogledi. Obisk celotnega parka običajno traja od 3 do 4 ure, saj je izkušnja zasnovana tako, da obiskovalci uživajo v mirnem raziskovanju. V bližini vhoda se nahaja restavracija s teraso, kjer lahko ob kosilu opazuješ žirafe ali flaminge – doživetje, ki ga ne pozabiš.

16. Predel Ruzafa

Ruzafa (v valencijščini Russafa) je ena najbolj živahnih, barvitih in trendovskih sosesk v Valencii. Nekoč delavska četrt je danes preoblikovana v ustvarjalno in boemsko območje, polno umetniških galerij, kavarn, vintage trgovin in tapas barov. Njeno ime izvira iz arabskega izraza Rusafa, kar pomeni “vrt” – in še danes Ruzafa ohranja svoj sproščen, prijeten utrip.

Osrednja točka četrti je Mercado de Ruzafa, barvita tržnica iz leta 1957, kjer domačini nakupujejo sveže sadje, zelenjavo in ribe. Ulice, kot sta Calle Cádiz in Calle Sueca, so polne street arta, lokalnih oblikovalcev in majhnih restavracij z mednarodnimi vplivi. Ponoči se Ruzafa spremeni v živahno središče nočnega življenja, kjer se domačini in turisti družijo ob glasbi in tapasih.

17. Gulliver Park

Gulliver Park je eno najbolj izvirnih otroških igrišč na svetu, zasnovano po zgodbi Gulliverjeva potovanja. Osrednji element je ogromna 70 metrov dolga skulptura Gulliverja, ki leži na tleh, otroci pa se po njej lahko plezajo, drsijo in raziskujejo, kot bi bili Liliputanci. Skulptura je polna toboganov, stopnic, vrvi in skrivnih prehodov, ki spodbujajo domišljijo in gibanje.

Park se nahaja v Turia parku, v zelenem srcu Valencije, in je priljubljen med družinami ter obiskovalci vseh starosti – to boste prebrali. Ampak po videnem pa je bolj primerno za nekoliko večje otroke, po mojem mnenju 10 let ali več – zanje je pravi raj, saj se lahko ppreizkusijo popolnoma vse tobogane, vrvi in mreže. Mi Gulliver Park nismo obiskali, smo se sprehodili mimo in se raje ustavili na otroških igralih v bližini, ki so namenjena majhnim otrokom.

18. Estación del Norte (Severna postaja)

Estación del Norte (Severna postaja) je glavna železniška postaja v Valencii in ena najlepših modernističnih zgradb v Španiji. Zgrajena je bila med letoma 1906 in 1917 po načrtih arhitekta Demetrija Ribes, ki je združil funkcionalnost z umetniško eleganco. Fasada je okrašena z barvitimi mozaiki, keramičnimi ploščicami in ornamenti pomaranč, kar simbolizira bogastvo in naravo Valencije.

V notranjosti navdušijo vitraži, leseni detajli in pisani motivi, ki dajejo prostoru toplino in umetniški značaj. Postaja še vedno služi kot glavno železniško vozlišče za regionalne in medmestne vlake ter povezuje Valencijo z Madridom, Barcelono in drugimi večjimi mesti. Njena arhitektura in umetniška vrednost jo uvrščata med kulturne spomenike Valencije (Bien de Interés Cultural).

19. Mercado de Colón

Mercado de Colón je ena najbolj elegantnih modernističnih stavb v Valencii, zgrajena med letoma 1914 in 1916 po načrtih arhitekta Francisca Mora. Nekoč je bila tržnica za domačine, danes pa je prenovljen prostor s kavarnami, restavracijami in butiki, ki združuje tradicijo in sodobni mestni utrip. Fasada navduši z barvitimi keramičnimi detajli, vitraži in železnimi loki, značilnimi za valencijski modernizem. Notranjost je svetla, prostorna in polna življenja, pogosto pa gosti tudi kulturne dogodke, trge in razstave.

20. Port Saplaya

Port Saplaya je slikovito obmorsko naselje, znano tudi kot “male Benetke”, le nekaj kilometrov severno od središča Valencije. Zaznamujejo ga pisane hiše ob kanalih, čolni zasidrani tik ob balkonih in mirno, sproščeno vzdušje. Naselje je bilo zgrajeno v 70. letih kot turistično pristanišče z zasebnimi marinami, danes pa je priljubljeno med domačini in obiskovalci, ki iščejo oddih od mestnega vrveža.

Osrednja plaža je dolga, čista in obdana z lokalnimi restavracijami in kavarnami. Zaradi slikovite arhitekture in spokojnega ambienta je Port Saplaya pogosto kulisa za fotografije in romantične sprehode. Kljub bližini mesta ohranja pristno obmorsko vzdušje, brez množic in turističnega hrupa.

To bi bilo na kratko vse v znamenitostih Valencije – zagotovo obstajajo še številne druge, vendar te so se nam najbolj utisnile v spomin. Če te zanima naš celoten plan potovanje po Valenciji pa preberi prispevek Valencija potovanje.

The post Valencija znamenitosti: 20 stvari, ki jih ne smeš izpustiti appeared first on Strani Sveta.

Če iščete mesto, ki združuje kulturo, morje, naravo in otrokom prijazne aktivnosti, je Valencia popolna izbira. Z več kot 300 sončnimi dnevi na leto, prijaznimi domačini, širokimi parki, kolesarskimi potmi in odličnimi družinskimi muzeji je destinacija, kjer bo vsak član družine našel nekaj zase.

V tem prispevku bomo odkrivali, zakaj je Valencia idealna destinacija za potovanje z otroki, kako izbrati prenočišče in kaj vse ponuja to čudovito sredozemsko mesto, kjer se tradicija in sodobnost prepletata na vsakem koraku. Ta prispevek vključuje naš plan potovana po dnevih, kako v Valencijo in kako se premikati po Valenciji.

O znamenitostih Valencije sem napisala več v samostojnem prispevku, prav tako pa bo v samostojnem prispevku opisana izbira nastanitve. Namestitev je v Valenciji ogromno, vendar ko potuješ z majhnim otrokom je smiselno razmisliti o tem kaj potrebuješ in kaj pričakuješ od nastanitve. Bom napisala tudi kaj sem jaz vse preverila, preden sem se odločila za izbrano namestitev.

Valencija potovanje: Kako v Valencijo?

To je naše prvo potovanje z letalom v troje. 25.6.2024 se nama je pridružil fantek Filip, ki lepo pridno potuje z nama. Celoten plan potovanja je prilagojen Filipu, ki bo v mesecu oktobru star 16 mesecev. Pred Valencijo pa smo se z avtom že odpravili na sever Nemčije, na Hrvaško in v Avstrijo.

Letalska karta ni bila tako poceni kot običajno, ko sva potovala sama samo z ročno prtljago. Za letalsko karto pri Ryanair sva plačala 505,58 € za 2 odrasla + otrok. Od prtljage smo imeli 2x 20 kg kovček, 3 majhne nahrbtnike, ki smo jih nesli naletalo in voziček za Filipa, ki je  bil brezplačno saj smo vzeli letalsko karto s katero Filip ni imel svojega sedeža. Filip je lahko sedel pri nama v naročju (Ryanair ima do 2. leta tako). V ceno katre je že všteto doplačilo za otroka (25€ na let). Leteli smo iz Trsta ob 12:20. Let je trajal 2 h, v Valencijo pa smo prispeli ob 14:35.

Ker je šel Filip prvič na letalo me je skrbelo, da bo imel kakšen napad joka, saj se včasih že v avtu ne pelje rad, ampak se je izjemno dobro držal, brez jokanja, ampak poln energije. Kar je bilo za naju seveda tudi naporno. Zraven na letalo smo lahko vzeli hrano in pijačo za Filipa. Imela pa sva tudi nekja malih novih igrač, da sva ga zamotila, pri vzletu pa sva mu privoščila lizalko, ki jo obožuje, zato jo vedno hraniva za tiste ta hude čase.

Iz letališča do nastanitve smo vzeli kar taxi, saj smo imeli kar nekaj prtljage in nam je bilo tako lažje in najhitreje. Cene taxija znašajo med 20-25€, mi smo plačali 22€.

Parkirišče: avto smo pustili na parkirišču Ronchi Trieste, ki ej oddaljeno 800 m od letališča. Za celotno obdobje potovanja smo plačali 64€. Slabost parkirišča je ta, da samo eno osebo peljejo iz parkirišča na letališče, tako da naju je Jure z vso prtljago najprej odložil na letališču, nato pa peljal parkirat avto. Vse skupaj je trajalo 15 min.Iz letališča v Valenciji bomo vzeli taxi, ki nas bo peljal do hotela. Letališče je oddaljeno nekje 10 km, cena taxija pa naj bi bila med 20 in 25 €.

Valencija nastanitev

Tukaj samo napišem na hitro kaj smo izbrali, v samostojnem prispevku pa več o nastanitvah. Sedaj, ko smo trije več časa preživimo v samo nastanitvi, zato mi je pomembno, da se v redu počutim tam kje smo nastanjeni in, da ima nastanitev določene pripomočke (kot je npr. postelja za dojenčke, visok stol za hranjenje), da si olajšam stvari na dopustu.

Odločili smo se za apartma v bližini starega mestnega jedra Valencije (The Ciutat Vella) in v bližini izsušene reke Turia iz 2 razlogov. Z majhnim ortokom se nama zdi biti bolj smiselno v apartmaju, saj imamo več prostora, v bližini starega mestnega jedra pa imamo vse izjemno blizu in se lahko do restavracij/znamenitosti odpravimo peš/z vozičkom. Prav tako je kanal reke Turie spremenjen v čudovite parke, kjer so tudi igrala.

APARTMA: Private Terrace in Fantastic Central Penthouse! Za 11x nočitev smo plačali 1230€. Apartma pa smo tokrat našli na Airbnb. Iskali smo apartma v bližini starega mestnega jedra, ki ni predrag (pripravljeni smo bili odšteti 150€ maksimalno na noč). Obvezno je bilo, da je spalnica v ločenem prostoru, tako da lahko dava Filipa spat. Želja je bila tudi balkon, ampak sva našla apartma s teraso, kar je še toliko boljše.

Običajno najraje naredim rezervacijo na Bookingu, ker mi v večini primerov ni potrebno plačati v naprej, ampak tokrat za naš čas potovanja nisem našla nič primernega in tako šla pogledati še na Airbnb. Do Airbnb se malo manj zaupljiva, saj imamo občutek, da v primeru težav nisem nikakor zaščitena in imam manj pravic kot pri Bookingu.

Valencija potovanje po dnevih 27.10 – 7.11.2025

27 in 28.10.2025: Raziskovanje starega mestnega jedra Valencije

Na zajtrk smo se odpravili do Mercado Central, ki velja za največjo tržnico v Evropi. Tržnico smo si tudi ogledali in kupili nekaj lokalne hrane. Tukaj res najdete vse, od celih krač pršuta, do različnih sirov, rib, sadja in zelenjave. Tržnica je odprta vsak dan med 7:30 in 15:00, ob nedeljah pa je zaprta. Gre za izjemno lepo stavbo od zunaj in zelo urejeno pokrito tržnico.

Pred tržnico je tudi čudovit trg Plaza del Mercado, ki ga obdajajo čudovite zgradbe. Celotno območje je zaprto za promet z izjemno taksijev. V bližini tržnice se nahaja tudi Valencia Silk Exchange (La Lonja), ki spada pod Uneso kulturno dediščino. Gre za ogromno in čudovito zgradbo v gotskem slogu, zgrajeno med 1482 in 1533. Zgradba je bila namenjena izmenjavi svila. Vstopnina je 2 €.

Izgubili smo se v predelu El Carmen – ta predel kaže po arhitekturi bogato zapuščino severno-afriškega ljudstva, imenovanega mavri. Mavri so sprejeli muslimansko vero in cerkve spremenili v mošeje. To se je dogajalo okoli leta 700. Kasneje pa je Valencija ponovno prešla pod krščansko oblast. El Carmen zagotovo kaže največ afriškega pridiha. Mi smo se sprehodili po naslednjih
ulicah:

• Ulica C/ de Dalt, ki vodi do manjšega trga Plaça de Sant Jaume – v bližini smo našli luškano restavracijo San Miguel, kjer smo si privoščili odlične “tapas” – značilne jedi za Španijo v manjših porcijah, tako da si jih naročiš več in uživaš v različnih jedeh in okusih. Na tem trgu se nahaja tudi Casa Cerverita – izjemno ozka rdeča stavba v večih nadstropjih – zanimiva za dobro fotko :).
• Plaça de la Mare de Déu oziroma Plaza de la Virgen (srednje velik trg) – tukaj se nahaja tudi čudovita katedrala v gotskem slogu: Cathedral of Valencia. Del katedrale je tudi stolp imenovan El Micalet. Stolp ima 207 stopnic, ki jih je potrebno prehoditi, vendar je vredno, saj je razgled čudovit. Vstopnina za stolp je 2€. Na trgu so tudi številne restavracije,
  ob večerih pa je tukaj veliko muzikantov in cirkusantov. Mi se na stolp nismo podali, saj se nama je skupaj s Filipom v naročju to zdelo malenkost težavno. Na tem trgu se nahaja še ena cerkev Real Basílica de Nuestra Señora de los Desamparados, ki je ena najpomembnejših cerkva v Valenciji in duhovno srce mesta. Zgrajena je bila v 17. stoletju v baročnem slogu in je posvečena zavetnici Valencije – Devici zapuščenih (Virgen de los Desamparados), ki je ena najbolj čaščenih svetnic v Španiji.
• Plaça de la Reina – velik trg s številnimi lokali in čudovitim pogledom na katedralo. Na tem trgu je tudi izjemno pestro dogajanje.

• Palace of the Marqués de Dos Aguas (šp. Palacio del Marqués de Dos Aguas) je ena najlepših baročnih palač v Valenciji in pravi arhitekturni dragulj mesta. Zgrajena je bila v 18. stoletju kot rezidenca plemiške družine Dos Aguas in danes v njej domuje Nacionalni muzej keramike in dekorativne umetnosti. Mi smo si ogledali samo zunanjost.
• Plaça de l’Ajuntament (v prevodu Trg mestne hiše) je glavni trg v Valencii in eno najbolj prepoznavnih mestnih prizorišč. Leži v samem središču mesta, kjer se srečujeta zgodovinski in moderni del Valencije. Trg je prostoren, obdan s palmami, cvetličnimi gredicami in veličastnimi zgradbami v različnih arhitekturnih slogih – od neoklasicizma do modernizma. Je tudi glavni prostor za mestne prireditve, parade in ognjemete, še posebej med znanim praznikom Las Fallas. Tukaj se nahaja mestna hiša – impozantna stavba z značilnim stolpom in uro, zgrajena v 18.–20. stoletju v neoklasičnem slogu. Tukaj najdete tudi Edificio de Correos (Poštna palača) – ena najlepših zgradb v Valenciji, zgrajena leta 1922 in prepoznavna po veliki kupoli in vitražih v preddverju. Odličen primer modernistične arhitekture z bogatimi detajli iz kovine in stekla. V središči trga se nahaja okrasna fontana, obdana s cvetjem, ponoči čudovito osvetljena.
• Serranos Towers – vrata v staro mestno jedro iz leta 1392. Na stolp se lahko tudi povzpete in uživate v čudovitem razgledu. Serranos Towers (šp. Torres de Serranos) sta ena najbolj prepoznavnih znamenitosti Valencije in ena od dveh ohranjenih mestnih vrat, ki sta nekoč varovali staro mestno obzidje. Zgrajena sta bila v 14. stoletju (leta 1392) v gotskem slogu in sta služila kot glavni severni vhod v mesto, skozi katerega so nekoč prihajali popotniki iz Aragona in Katalonije.
• Turia park – je največji mestni park v Valencii in eden najlepših urbanih parkov v Evropi. Nastal je na mestu nekdanjega rečnega korita reke Turia, ki so ga po velikih poplavah leta 1957 preusmerili iz mesta. Na njegovem mestu so prebivalci ustvarili 9 kilometrov dolg zeleni park, ki danes poteka skozi celotno Valencijo. Park je zelena oaza sredi mesta, polna dreves, cvetlic, mostov, igrišč in poti za sprehajanje, tek ali kolesarjenje. V njem se nahajajo igrišča za otroke, fontane, vrtovi, športna igrišča in celo botanični vrt. Na njegovem koncu stoji futuristični kompleks Ciudad de las Artes y las Ciencias, kar ga povezuje s sodobnim delom Valencije.

29.10.2025: Obisk akvarija Oceanogràfic

Skoraj cel dan svo preživeli v Oceanogràfic, kjer smo uživali v podvodnem svetu, koralnih grebenih, opazovanju pingvinov in predstave delfinov. Izjemno velik in čudovi akvarij, več kot primeren za družine z majhnimi otroki. Oceanogràfic València je največji akvarij v Evropi in ena najbolj priljubljenih znamenitosti mesta. Nahaja se v futurističnem kompleksu Ciudad de las Artes y las Ciencias (Mesto umetnosti in znanosti) in predstavlja pravo potovanje skozi svetovna morja in oceane.

Oceanogràfic je razdeljen na tematske sklope, ki predstavljajo različna morska okolja – od Sredozemlja in Arktike do Tropskih morij, Rdečega morja in Antarktike. V več kot 45.000 m² prostora in 42 milijonih litrov vode živi okoli 45.000 živali iz več kot 500 vrst. Tukaj lahko opazujete tudi belaga kita (beluga).

Cene vstopnic so različne, od sezone v kateri obiščete Valencijo od tega kakšno karto vzamete. Mi smo kupili kombinirano karto Oceanogràfic + Muzej znanosti (Museo de las Ciencias Príncipe Felipe) + Hemisfèric (IMAX teatre). Za eno vstopnico smo plačali 46,60€, otroci do 3 leta imajo brezplačen vstop. Karto kupite na uradni spletni strani ali na licu mesta. Mi smo karto kupili kar tam. Kombinirana karta pomeni tudi, da je potrebno vse koristit v dveh zaporednih dnevih.

Mi smo se do Oceanografic odpravili s taksijem, kar se je izkazalo za precej drago varijanto, saj smo plačali 20 €. Nazaj proti domu pa smo se podali peš čez Turia park. Filip je bil v vozičku, tako da sva midva uživala v res dolgem sprehodu. Dvakrat smo se ustavili, enkrat na igralih namenjenim manjšim otrokom, tik pred Gulliver park, ki je res prava meka za otroke, ki so že starejši, saj so tobogani precej strmi in visoki. Drugič smo se ustavili naključno nekje v parku, kjer je Filip lahko raziskoval. Za tako majhen otroke je to super izbira, saj lahko hodi in raziskuje, vi pa ga opazujete iz klopce.

Zvečer pa smo se odpravili še na res čudovito večerjo po izjemno ugodni ceni nekoliko ven iz mestnega jedra v restavracijo La Chica, kjer sva za dva velikoa piva in 3 jedi plačali 28 €.

30.10.2025: Museo de las Ciencias Príncipe Felipe in Hemisfèric

Ciudad de las Artes y las Ciencias (Mesto umetnosti in znanosti) je najbolj znamenit sodoben kompleks v Valencii in ena najbolj prepoznavnih arhitekturnih znamenitosti v Španiji.  Z zasnovo arhitekta Santiaga Calatrave je to futuristično območje, ki združuje znanost, umetnost, naravo in zabavo na enem mestu. Kompleks leži na južnem delu Turia parka in obsega več impresivnih zgradb z belimi, organskimi oblikami, ki spominjajo na ladje ali školjke.

Glavne znamenitosti:

• L’Hemisfèric – 3D kino in planetarij v obliki ogromnega očesa. Mi smo imeli plačano predstavo za ob 11h, ampak ni bila najboljša ideja, saj je Filipu bilo zaradi vseh efektov neprijetno, tako da smo na koncu zapustili prostor.
• Museo de las Ciencias Príncipe Felipe – interaktivni znanstveni muzej, popoln za otroke in družine. Filip je najbolj užival v razstavi o planetu Mars.
• L’Oceanogràfic – največji akvarij v Evropi, dom tisočih morskih živali.
• Palau de les Arts Reina Sofía – osupljiva operna hiša in glasbeni center – po mojem mnenju bi bila operna predstava tukaj nekaj nepozabnega, ampak seveda ni primerno za majhne otroke.
• L’Umbracle – vrt s palmami in razgledna promenada – tukaj se lahko sprehodite brezplačno in opazujete vse komplekse od zunaj

Museo de las Ciencias Príncipe Felipe je čudovit in prostoren muzej, kar je izjemno praktično za majhen otroke, da lahko hodijo in raziskujejo. V prvem nadstropju je vse prilagojeno otrokom, da se skozi igro spoznavajo z znanostjo. Bi pa rekla, da je to predvsem zanimivo starejšim otrokom (po mojem mennju 10 let ali več). Filipu je sicer bilo vse zanimivo, ker je bilo vse novo, ampak seveda ni ničesar razumel. Najbolj je užival v opazovanju dveh dinozavrov.

V drugem nadstropju so bila predstavljena avtorska dela in slike znanih slikarjev. To smo mi preskočili in se podali v tretje nadstropje, kjer je bila najprej razstava o delovanju človeškega telesa naprej pa razstava o vesolju. Filipu je bil planet Mars najbolj zanimiv, vse je bilo v črnem, povsod polno lučk in oranžne barve. Menim, da smo si Mars ogledovali več kot 1 uro :).

Tako kot v Oceanogràfic je tudi v muzeju prilagojeno vse za vozičkanje, kar je res super, da se lahko sproščeno sprehajaš in si tudi kaj pogledaš. Če pa hoče otrok iz vozička pa je prav tako poskrbljeno, da se lahko varno giba. Nama je bilo morda v Oceanogràfic malo bolj stresno, ker je bila večja gneča.

Filipa je muzej tako utrudil, da je že na poti iz muzeja zaspal, zato sva se hitro odpravila čez cesto do trga Miguel Asins Arbo, kjer sva se stavila v restavraciji in nekaj v miru pojedla. Ko se je Filip zbudil smo pot nadaljevali peš do Mercado de Ruzafa – to je še ena pokrita tržnica, ki sicer ni tako veliko kot centrala tržnica, ampak ima zelo dobro ponudbo vsega in se mi zdi, da tudi nekoliko nižje cene. Mi smo kupili nekaj lokalnega sadja, pršit in sir naslednji dan za zajtrk.

Ob tržnici smo našli še eno lepo kavarno, kjer smo se ustavili na malici in se nato z avtobusom odpeljali domov. Proti večeru smo se podali v predel El Carmen, kjer smo iskali restavarcijo za večerjo, odločili smo se za Delicias del Libano, ker nam je bil zunaj všeč ambient. Zoper smo jedli “tapas” – malo piščančjih trakcev, iberskega prašiča, krompirčka in nekakšnih kroglic polnjenih s isrom in šunko. Za dve pijači in 4 jedi smo plačali 53 €.

31.10.2025: Dan na plaži

Valencija ima čudovito obalo z dolgimi peščenimi plažami, ki se raztezajo ob Sredozemskem morju. Vse so lahko dostopne, urejene in ponujajo odlične možnosti za kopanje, sprehode in družinske počitnice. Mi se kopali nismo, saj je bila voda že premrzla, prav tako se drugi niso kopali, razen izjemno redkih posameznikov. Plaže tukaj so res izjemno široke in v oktobru skoraj brez ljudi – idealka za male raziskovalce, ki jim peščena plaža pomeni vse.

Mi smo se s tramvajem številka 4 odpravili do plaže Playa de la Malvarrosa. Direkt od postaji smo si izposodili kolesa v BEACH BIKES: Free Self Guided Tours. Izposoja enega kolesa na dan stane 10€, otroški sedež pa je bil 3€. Voziček smo lahko spravili tam in ga vzeli, ko smo vrnili kolesa. S kolesi smo se najprej odpravili do Port Saplaya – ki ga imenujejo tudi male Benetke. Z razlogom – majhno in pisano pristanišče res spominja na Benetke. Mi smo se sprehodili ob kanalu in uživali v razgledih na čudovite pisane in urejene hiške.

Ko smo končali z ogledom smo si v enem od lokalov s pogledom na morje kupili pijačo in jo spili na plaži. Zraven smo imeli eno brisačo, da sva se z Juretom lahko usedla, Filip pa je tako divjal po pesku. Po uživanju na plaži smo se začeli vračati in smo se ustavili še na plaži Platja de la Patacona s čudovito promenado in restavracijami ob njej. Filip je bil že čisto izmučen, zato smo se hitro vrnili nazaj do izposojevalnice koles, vrnili kolesa in vzeli voziček. Filip je v sekundi zaspal, midva pa sva se odpravila v restavracijo na plaži Malvarrosa in uživala v pogledu na plažo (morja praktično ne vidiš, ker je plaža tako široka), pivo in hrani.

Po Filipovem lepotnem spancu (ki traja zgolj 40 min) pa smo se začeli vračati proti domu. Popoldan smo preživeli v apartmaju, zvečer pa odšli na večerjo (ponovno) v La Chica, kjer so nama res do zdaj najboljše quesadille.

1.11.2025: Raziskovanje predela Russafa

V predel Russafa smo se odpravili kar peš in si na poti do tja ogledali še naslednje stvari:

• Plaça Redona – okrogel trg z manjšimi trgovinami, ki pa je bil na dan našega ogleda zaprt – mi je pa vse delovalo bolj butično in bolj namenjeno ročnim ustvarjalcem
• Plaça de Bous de València – okrogel amfiteater za bikoborbe, ki je zaprt za obiskovalce, ampak že od zunaj izgleda izjemno mogočen. Tukaj se nahaja tudi čudovita zgradba, kjer je železniška postaja Estacio del Nord.
• Mercat de Colón – moderen in večji center, kjer prodajajo ročni ustvarjalci, prav tako pa je tukaj ogromno simpatičnih lokalov in restavracij
• Plaça de Manises – majhen, barvit in živahen trg, ki smo ga odkrili po naklučju. Tukaj se nahajajo pomembne upravne in zgodovinske zgradbe, med njimi: Palacio de la Generalitat Valenciana – veličastna gotsko-renesančna palača iz 15. stoletja, danes sedež vlade Valencijske skupnosti in Palacio de los Condes de Cervellón – baročna palača s čudovito fasado, v kateri je danes sedež Regionalne vlade (Diputación de Valencia).
• Porta de la Mar – je čudovit spominski slavolok v središču Valencije,  zgrajen je bil leta 1946 kot spomenik padlim v španski državljanski vojni, danes pa simbolično predstavlja vhod v središče mesta.

Russafa (tudi Ruzafa) je ena najbolj živahnih in trendovskih sosesk v Valencii. Leži blizu središča mesta in slovi po ustvarjalnem vzdušju, pisanih fasadah, galerijah, vintage trgovinah in odličnih restavracijah. Nekoč delavska četrt je danes preoblikovana v kulturno in gastronomsko središče, polno street arta, kavarn in nočnega življenja. Središče soseske predstavlja Mercado de Russafa, živahna tržnica z lokalnimi dobrotami in družabnim utripom. Russafa je kraj, kjer se stara Valencija sreča z moderno energijo – idealen za sprehod, kosilo ali večerni izhod med domačini.

Mi smo se sprehodili po dolgi, ravni ni pisani ulici Calle de Cadis, ki je bila v popoldanskem času precej mirna, ampak vse nakazuje na to, da v večernih urah oživi. Mercado de Russafa smo izpustili, saj smo ga obiskali že pred dvema dnevoma. Ustavili smo se še na Plaça del Dr. Landete – čudovit manjši trg z lokali in pisanimi večstanovanjskimi hišami.

Tudi proti domu smo se odpravili peš, naša postojanka na poti je bil Torres de Serranos, kjer smo se ustavili saj smo želeli na vrh, ampak je bil na dan 1.11 zaprt. Vseeno smo se ustavili v lokalu pri stolpu in uživali v vrvežu, nato pa se za dlje časa ustavili v Turia parku, kjer je Filip ponovno raziskoval. Pozno popoldan smo se vrnili v apartma in uživali na naši terasi.

2.11.2025: Raziskovanje predela El Botanic in Park Turia na kolesu

Dopoldan smo se odpravili proti Quart Towers, ki sta mogočna gotska mestna stolpa iz 15. stoletja, ki sta nekoč varovala zahodni vhod v staro Valencijo. Zgrajena sta bila med letoma 1441 in 1460 kot del mestnega obzidja in sta skupaj s Torres de Serranos ena redkih ohranjenih mestnih vrat. Do stolpa smo se podali po čudoviti ulici imenovani Quart s številnimi pisanimi hiškami.

Od tukaj smo pot nadaljevali mimo mogočnega botaničnega parka, ki ga mi nismo obiskali. Malenkost naprej pa se nahaja ozek park med dvema cestama, kjer smo odkrili labirint iz zelenja. Sploh nisem vedela, da bo Filipu to tako všeč, zato smo se tukaj zadržali precej časa.

Nato smo si izposodili kolesa v Sky Bike blizu našega doma in s kolesi prevozili celoten park Turia, naša končna postaja je bila promenada El Umbracle (del Ciutat de les Arts i les Ciencies. Park Turia je zares odličen za kolesarjenje, saj ima ločeno kolesarsko stezo. Prav tako pot ni predolga in je idealna tudi za majhne otroke. Filip se je v Valenciji prvič vozil s kolesom in nadvse užival (se vidi, da doma nič ne kolesariva :)).

Kolesa smo najeli za 4 h in plačali 15€ na kolo. Izposojevalnic koles v Valenciji je ogromno in vse imajo več ali manj v redu kolesa. Cene najema so podobne, za več časa kot vzamete, ceneje je.

Ko smo končali s sprehodom po El Umbracle smo se odpravili v bližnji nakupovalni center Centro Comercial El Saler nekaj pojest, saj restavracij okrog kompleksa ni. Ena restavracija je del kompleksa, ki se nahaja pred muzejem, ampak je vedno velika gneča, pa še bolj strežejo sendviče. Če pa imate željo po nakopovanju pa boste v tem nakupovalnem centru našli ogromno priznanih trgovin. Pozno popoldan in večer smo preživeli v apartmaju.

3.11.2025: Bioparc Valencija

Bioparc me je izjemno očaral, priznam da nisem pričakovala, da je na takšnem nivoju. Mislila sem, da gre za živalski vru, vendar temu ni tako, tukaj ni kletk. Življenjski prostori za živali so zasnovani tako, da so varno odmaknjene od obiskovalcev. Poti za oglede živali pa so tako dobro načrtovane, da je sporaj nemogoče, da kakšne živali ne bi opazili. Le pri pticah in divjih mačkah je čez napeljana mreža, očito ti radi pobegnejo :).

Zajema območja, kot so Afrika, Madagaskar, ekvatorialni gozd in savana, kjer lahko opazuješ leve, žirafe, nilske konje, gorile in krokodile v okolju, ki spominja na njihovo domovino. Bioparc poudarja izobraževanje, trajnost in spoštovanje do živali, zato je obisk hkrati poučen in čaroben.

Za ogled Bioparca boste potrebovali pol dneva, saj ni tako velik. Znotraj pa najdete tudi precej restavracij in lokalov za okrepitev. Vstopnico lahko kupite v naprej na spletu na njihovi uradni strani ali na licu mesta. Mi smo jo kupili kar tam, saj smo šli v ponedeljek izven sezone in res ni bilo gneče. Na strani parka imate napisano da je vstop v park ob 10, 12 ali 15h. Mi smo v park vstopili ob 11h. Mislim, da imajo tako razdeljeno v primeru gneče, da ne vstopijo vsi obiskovalci istočasno. Vstopnica za odraslo osebo stane 28,90€, otroci do 4. leta starosti pa imajo prost vstop.

Ko smo končali z ogledom smo v bližini našli eno restavracijo kamor smo se odpravili na pozno kosilo. Restavracija se imenuje Sanpau in bi jo res rada pohvalila, ker je bila hrana izjemna. Imeli so meni sestavljen iz predjedi, glavne jedi in sladice za 15,90€. Vsaka jed je bila izjemno dobra, postrežba pa nad povprečjem. Pozno popoldan in večer smo ponovno preživeli v apartmaju.

4.11.2025: Iz Valencije v Montenejos

Zjutraj smo se peš odpravili proti glavni železniški postaji, saj je tukaj namreč nahaja ClickRent, kjer smo si izposodili avto za 3 dni. Rezervacijo sva naredila en dan prej na spletu preko Discover Cars in z zavarovanjem ter otroškim sedežem plačala 110€ za vse 3 dni. Odpravili smo se proti 1 h in 30 min oddaljenem Montenejos.

Montanejos je čudovito gorsko mestece, približno 90 kilometrov od Valencije, znano po svojih naravnih termalnih vrelcih in kristalno čisti reki Mijares. Vrelci ohranjajo stalno temperaturo okoli 25 °C, zato je kopanje prijetno v vseh letnih časih. Okolica ponuja čudovite pohodniške poti, kanjone in razglede na pečine, kar privablja ljubitelje narave in avanturiste. Montanejos je tudi znan po svoji legendi o “večnem mladostnem izviru”, saj naj bi voda imela pomlajevalne učinke.

Mi smo se najprej odpravili do Fuente de los Baños – nekakšno naravno kopališče na reki, kjer je bila voda res topla (nekateri so se tudi kopali). V sezoni, ko je vse odprto je celoten izlet še toliko lepši, na dan našega obiska je bilo glavno parkirišče zaprto, prav tako lokal ob reki. Našli smo parkirišče na drugi strani reke in se po čudoviti tlakovani potki ob reki odpravili do kopališča. Tukaj smo se naužili sončka in opazovali ribice.

Nato smo se zapeljali še do razgledne točke Parada vista Chillapajaro, s kjer je čudovit razgled na celoten rečni kanjon. Zadnja postojanka je bila vasica Montenejo, kjer smo se ustavili na poznem kosilu. Vasica ni nič ekstra, prav tako si ni nič posebnega za pogledat, ampak je bilo lepo nekaj časa preživeti stran od mestnega vrveža. Našli smo restavracijo Mijares na trgu Plaza Espana, kjer smo resnično dobro jedli.

Proti večeru smo se vrnili domov, še pred tem pa nas je čakal velik izziv – najti parkirišče za avto. Parkiranje zunaj je v predelu Valencije, kjer je najih apartma brezplačno, avtov pa 10x preveč, tako da smo kar porabili kakšnih 10 min, da smo dobili parkirno mesto, ki je bilo oddaljeno 7 min peš. Precej je tudi parkirnih hiš – veliko privatnih ali takšnih, ko je preba mesto v naprej zakupit.

5.11.2025: Iz Valencije na plažo Torre San Vicente in mestece Castellon de la Plana

Zjutraj smo se z avtom najprej odpeljali na 1h in 15 min oddaljeno plažo Torre San Vicente. Plaža nas je nadvse navdušila – širok pas mivke in nikogar na plaži – idealno za Filipovo divjanje. Ves čas ob plaži poteka tudi čudovita promenada s številnimi lokali in restavracijami. Mi smo se ustavili na poznem zajtrku v eni restavraciji postavljeni na plaži. Nama je bilo idealno, saj sva lahko v miru sedela, ko je Filip divjal po pesku.

Divjanje ga je tako izmučilo, da je kar hitro v vozičku zaspal, zato sva se sprehodila po celotni promenadi in se na enem koncu pri Torre de San Vicente ponovno ustavila v restavraciji Torreon na pivcu :). Ko se je Filip zbudil smo se ponovno vrnili na plažo in počasi proti avtu.

Playa Torre San Vicente je mirna in lepo urejena plaža v mestu Benicàssim. Zaznamuje jo fina zlatosvetla mivka, čisto morje in sproščeno vzdušje, idealno za družine ali miren oddih. Ob plaži poteka sprehajalna pot s palmami, kavarnami in restavracijami, ki ponujajo odlično morsko hrano. Ime je dobila po starem obrambnem stolpu Torre San Vicente, ki stoji tik ob obali in ji daje poseben zgodovinski čar. Plaža je znana tudi po lepih sončnih zahodih in prijetnem morskem vetru, zato je odlična izbira za sproščujoč večerni sprehod.

Naša naslednja postojanka je bilo mestece Castellon de la Plana – priznam, da nisem veliko pričakovala, zato me je še toliko bolj navdušilo. Mestece ima izjemno lep osrednji trg Placa Major, kjer se nahaja vodnjak, Mercado Central, Mestna hiša, okrogel stolp El Fadri in katedrala. Vse skupaj daje mestecu pravo čarobnost. Po kratkem ogledu smo se ustavili v naključni restavraciji in si privoščili večerjo.

Castellón de la Plana je prijetno obmorsko mesto, približno 70 kilometrov severno od Valencije, in glavno mesto pokrajine Castellón. Ponaša se s kombinacijo zgodovinskega mestnega jedra in sodobnega urbanega utripa.Zgodovina Castellón de la Plana sega v srednji vek, ko je bilo mesto leta 1251 ustanovljeno po zaslugi aragonskega kralja Jakoba I. Osvajalca (Jaume I). Sprva je bilo naselje umeščeno na bližnjem hribu La Magdalena, od koder so se prebivalci kasneje preselili “na ravnino” (de la Plana), kar mestu daje njegovo ime.

V naslednjih stoletjih je Castellón postal pomembno trgovsko in kmetijsko središče, znano po pridelavi pomaranč, oljk in keramike. Zaradi svoje strateške lege med Valencijo in Tarragono je imel pomembno vlogo v morskih in kopenskih povezavah med sredozemskimi mesti. V 19. stoletju je doživel obdobje gospodarskega in kulturnega razcveta, ko so zgradili železnico in številne modernistične stavbe, ki še danes krasijo središče mesta.

Če si avta ne želite najeti pa obstajajo tudi številni organizirani izleti v kraje in do znamenitosti, ki so ddaljene cca 2h. Vse ideje najdeš tukaj.

6.11.2025: Iz Valencije v Cullera in El Palmar (L’Albufera)

Zjutraj smo se z avtom odpravili do mesteca Cullera, potrebovali smo nekje 45 min. Naša prva postojanka je gli grad Cullera s kjer je res prečudovit razgled na morje in čudovito plažo. Cullera je slikovito obmorsko mesto, približno 40 kilometrov južno od Valencije, znano po svojih čudovitih peščenih plažah in mirnem morju. Nad mestom se dviga grad Cullera, srednjeveška utrdba z razgledom na reko Júcar in celotno obalo. Mesto je priljubljeno med družinami in ljubitelji narave, saj ponuja kombinacijo kopanja, pohodništva in vodnih športov. Staro mestno jedro ohranja ozke ulice, cerkve in tipično mediteransko arhitekturo, medtem ko ob obali najdemo živahne promenade, bare in restavracije.

Iz gradu smo želeli na plažo, vendar nam je ta dan izjemno zagodlo vreme in je ful preveč pihalo. Pesek na plaži je kar vrtinčilo, zato smo idejo plaže kar hitro opustili. Začeli smo se vračati nazaj proti Valenciji, zmes pa se ustavili še v majhni vasici El Palmar tik ob jezeru L’Albufera. Ob kanalu smo našli odlično restavracijo La Albufera, kjer smo si privoščili paello (iz L’Albufere naj bi originalno jed izvirala). Izbira je bila odlična, saj smo jedli res vrhunsko paello. Sedeli smo lahko zunaj, saj ima restavracija neverjeno zaveterje z nizom strnjenih hiš.

El Palmar je majhna, slikovita ribiška vas, ki se nahaja v središču naravnega parka Albufera, približno 20 kilometrov južno od Valencije. Vas je znana kot zibelka prave valencijske paelle, saj jo tam pripravljajo po tradicionalnih receptih. Okolica ponuja mirne kanale, lagune in čolne, s katerimi se lahko zapelješ po jezeru Albufera ob čudovitem sončnem zahodu. El Palmar ohranja pristno vzdušje s tipičnimi belimi hišami z lesenimi strehami (barracas), ki so značilne za nekdanje ribiške skupnosti – no teh hiš ni ravno veliko, lahko pa opazite kakšno.

Mi se po jezeru nismo zapeljali, saj se mi zdi Filip še premajhen, da bi se odpravili na kak takšen organiziran izlet, saj se še nikoli ni vozil s čolnom in ne vem kakšna bi bila njegova reakcija. Drugače pa obstajajo številni izleti iz Valencije v Albufero – preveri tukaj.

Nekje ob 17h smo vrnili avto in se ponovno odpravili peš čez celotno staro mestno jedro, kjer smo še zadnjič uživali v vzdušju. V lokalu v bližini Mercado Central sva se z Juretom ustavila na pivu, Filip pa na jabolčnem soku :). Tako smo zaključili naše potepanje po Valenciji.

7.11.2025: Pot domov

Ob 11h smo morali iz apartmaja, poklicali smo Radio taxi Valencija, da sam je prišel pobrat in nas peljal do letališča. Lahko bi sicer imela še en dan rent-a-car in ga vrnila na letališču, ampak se mi ni zdelo praktično z vso prtljago od mesta vrnitve avta do letališča. Lažje mi je bilo, da nas je taxi z vso prtljako pribeljal direktno na mesto “departures”. Let smo imeli šele ob 16:50, tako da smo nekaj časa preživeli na letališči, Filip je odspal svojo “kitico” in šel spočit na letalu.

Na letalu je sledila animacija. Ko smo pristali v Trstu, je šel Jure po avtu in nato nas je čakala samo še vožnja do doma.

Kako po Valenciji?

Če imate nastanitev v bližini starega mestnega jedra (torej znotraj parka Turia ali tik za parkov) lahko praktično do vseh glavnih znamenitosti pridete peš. Drugače pa ima Valencija številne opcije javnega prevoza, taxijev in Uberja.

Če boste uporabljali javni transport lahko kupite karto SUMA card (za 10€) pa je vključenih 10 voženj na tramvajih in podzemni. Na avtobusu nam ta karta ni veljala. Vsako vožno z avtobusom lahko plačate tudi šoferju in stane 2 €. Več možnosti javnega prevoza najdete na Visitvalencia.com. SUMA card pa lahko kupite na vsaki podzemni postaji ali vsaki tramvaj postaji na avtomatih.

Možen je tudi nakup Valencia Turist card, kjer je javni prevoz že vključen. Mi se za nakup nismo odločili saj zaradi 16 mesečnega dojenčka nisem bila prepričana v kakšnem tempu si bomo lahko ogledovali znamenitosti. Zato se mi zdi bolj smiselno, da si sproti plačujemo vstopnine. Valencia Turst Card namreč ponuja cenejše vstopnine v glavne atrakcije, lahko se kupi 24, 48 ali 72 urna karta.

The post Valencija potovanje: Plan potovanja z otroki appeared first on Strani Sveta.

Mühlbach am Hochkönig je zagotovo skriti alpski biser sredi Avstrije. Na sončni strani avstrijskih Alp, ob vznožju mogočnega Hochköniga (2.941 m), leži očarljiva vasica Mühlbach am Hochkönig – kraj, ki združuje tradicijo rudarskega življenja, naravne lepote in gorsko spokojnost. Nekdanja rudarska vas danes slovi kot ena najbolj pristnih alpskih destinacij, kjer obiskovalci najdejo ravnotežje med aktivnim oddihom in mirnim stikom z naravo.

Mühlbach je prepoznaven po svojem bogatem rudarskem izročilu, ki ga lahko doživite v rudarskem muzeju in obnovljenem rudniku bakra, ki ponuja vpogled v več kot 4000 let staro zgodovino pridobivanja rude. A poleg zgodovine kraj očara tudi z dih jemajočimi razgledi, neokrnjeno naravo in gostoljubnostjo domačinov. V poletnih mesecih Mühlbach ponuja številne možnosti za pohodništvo, gorsko kolesarjenje, plezanje ter uživanje v alpskih pašnikih in kočah, kjer lahko poskusite lokalne dobrote. Pozimi pa se prelevi v raj za smučarje in deskarje, saj je del priljubljenega smučarskega območja Ski Amadé z več kot 120 km prog.

Kraj ponuja tudi družinam prijazne aktivnosti, wellness možnosti, panoramske pohodniške poti, tradicionalne prireditve ter pravo alpsko vzdušje skozi vse leto. Mühlbach am Hochkönig je kraj, kjer se alpska zgodovina sreča z moderno sprostitvijo – popolna izbira za vse, ki iščejo nekaj več kot le turistično središče.

Mühlbach am Hochkönig v štirih dneh (14.8 – 17.8.2025)

Naše raziskovanje vasice bom opisala po dnevih:

1.DAN: Vožnja iz Maribora in prihod v hotel v Mühlbach am Hochkönig

Iz Maribora do Mühlbach am Hochkönig smo potrebovala 288 km (3h in 20min) brez ustavljanja. Mi smo se enkrat ustavili, da si je mali Filip nekoliko razmigal nogice. Ustavili smo se v res simpatični vasici Stainach, kjer smo v manjšem parku ob cesti našli lepo kavarno Kaffeehaus, kjer sva si z Juretom privoščila kavo, Filip pa je malo raziskoval okolico. Po premoru smo pot nadaljevali do končne lokacije, ampak nama je Filip v avtu zaspal, zato sva se odločila se se zapeljeva nekoliko dlje do vasica Maria Alm, ki je nekje 30 min oddaljena od Mühlbach am Hochkönig.

V Maria Alm smo se odpravili na kosilo v restavracijo Der Bachwirt, kjer sva seveda jedla dunajski zrezek. Restavracija mi je bila všeč, saj so imeli zagrajena igrala, tako da se je Filip zamotil medtem, ko smo čakali na kosilo. Odpravili smo se nazaj v Mühlbach am Hochkönig, kjer smo se prijavili v izbran hotel Luxusapartment Müllerhaus****.

NASTANITEV: Luxusapartment Müllerhaus****, za 3x nočitev brez zajtrka smo odšteli 615 €. Gre za manjši družinsko hotel s čudovitim bazenom, lepo urejenimi apartmaji, ki so res popolnoma opremljeni. Kuhinja ima pomivalni stroj in izvrsten kavni aparat. Spalnica veliko in udobno posteljo, kopalnica pa je popolnoma prenovljena. Dnevna soba je izjemno prostorna z velikim televizorjem, jedilnim kotom in kaminov. Balkona sva dva, na enega dostopate iz dnevne sobe, na drugega pa iz spalnice.

Lastniki so izjemno prijazni in pripravljeni pomagati, hotel pa je tudi del nekakšnega združenja hotelov in turističnih znamenitosti, tako da sva en dan pred prihodom prejela še “Lois Card” s katerim so vse gondole in javni prevoz brezplačni. Tukaj si lahko preberete več o tej karti. Prav tako so brezplačne še številne druge znamenitosti, ampak v 4 dneh nismo mogli vsega pregledati. Tudi za otroke je izjemno dobro poskrbljeno, saj ima hotel zunaj zagrajeno igralnico z gugalnicami, peskovnikom, hiško in številnimi prevoznimi sredstvi, Verjetno ne rabim napisat, da smo bili vsak dan v igralnici.

Okrog bazena je veliko ležalnikov, blazin in pokritih gugalnikov, voda v bazenu pa je ogrevana. Hotel nudi tudi skupno pralnico in polnilnico za e-kolesa, ki so v tej regiji izjemno popularna.

Ko smo prispeli v apartma, smo se najprej razpakirali, nato pa smo že kar hitro odkorakali na bazen, kjer je Filip izjemno užival, midva pa tudi. Po kopanju smo se odpravili v center vasi do trgovine Spar. Za trgovino pa poteka tudi čudovita makedam sprehajalna pot, primerna za voziček, zato smo si privoščili še krajši sprehod. Pozno popoldan pa smo preživeli v čudoviti hotelski igralnici na prostem.

2.DAN: Dan za pohodništvo

Zjutraj po zajtrku smo se odpravili do 8 min oddaljene Mittereggalm – restavracija, pod njo pa nekakšna kmetija, kjer imajo različne živali od zajčkov, gosk, oslička in koze. Vse te živali lahko otroci opazujejo in tudi pridejo v bližino, saj je mogoče odpreti ograjo in priti v neposreden stik z živalmi. Mi smo opazovali od daleč, je pa bilo Filipu vse skupaj zelo zanimivo, še posebej zajčki. Je pa ta kraj odlična iztočnica za različne pohode namenjene otrokom – lahko se odpravite po poti in sledite iz lesa izrezanim živalim, lahko se odpravite na šolsko učno pot,… vse poti pa so kratke in enostavne in trajajo maksimalno do 2 h.

Če boste imeli Lois Card je že spletna stran izjemno simpatična, kjer imate dostop do vseh pohodnih poti. Nastavite si filtre, da najdete primerno. Jaz sem izbirala lažje in krajše pohodne poti, žal pa nobena tukaj okrog ni bila primerna za voziček. Po kratkem pohodu smo se odpravili nazaj v hotel, sej je bil Filip zaspan. Ko se je zbudil, smo imeli kosilo in se odpravili na drugo pohodno pot, in sicer do mini jezera Spiegelsee am Hochkeil.

Začetna točka pohoda je parkirišče Stellplätze nähe Arthurhaus do katerega smo potrebovali 12 min. Od tukaj pa smo do jezera potrebovali nekje 35 min. Pot je široka in precej položna, če ne rabiš nositi 10 kg težkega dojenčka, ki se upira. Pot poteka na začetku po gozdu, nato pa med visokogorskimi pašniki, kjer se pasejo krave. Razgledi so nepozabni, samo jezero pa je res mini, ampak so v ozadju čudovite gore, ki odsevajo v jezeru – od tukaj tudi ime jezera.

Pohod na Hochkeil je popolna poldnevna avantura v salzburških gorah. Izhodišče je pri parkirišču Arthurhaus (1.500 m), od koder se pot nežno vzpenja proti vrhu Hochkeil (1.782 m) in ves čas ponuja odprte razglede na gorovje Hochkönig. Pot je primerna za vse stopnje pripravljenosti, tudi za družine in tiste, ki hodijo z dojenčkom v nosilki. Primerna je definitivno, je pa tudi naporna.

Potek poti po korakih do vrha Hochkeil (1782m): 

• Začetek pri Arthurhausu: Parkirajte na parkirišču pri Arthurhausu ali se pripeljite z avtobusom. Tik ob restavraciji in spodnji postaji žičnice boste našli jasen smerokaz za Hochkeil – to je vaše izhodišče.
• Sledite široki alpski poti: Pot se začne kot široka makadamska cesta, ki se nežno vzpenja skozi odprte alpske travnike. Dobro je označena z rdeče-belo-rdečimi avstrijskimi planinskimi oznakami in ne zahteva posebnih orientacijskih spretnosti. Že na začetku boste na levi strani lahko občudovali razglede na masiv Hochkönig – vzemite si čas in uživajte v pokrajini.
• Zadnji vzpon proti vrhu: Po približno 30–40 minutah hoje se pot nekoliko zoži in postane nekoliko strmejša, ko se približujete grebenu proti vrhu. Ta zadnji odsek je še vedno nezahteven – gre le za kratek, kamnit vzpon po dobro vidni poti do vrha. Tik pred vrhom zavijete na zelo majhen ovinek desno (pred zadnjim zavojem poti). Tam se nahaja majhno jezero Spiegelsee am Hochkeil, ki ob jasnem vremenu ponuja osupljiv odsev gora.
• Dosezite vrh Hochkeil (1.782 m) – mi nismo nadaljevali poti od jezera do vrha Hochkeil, saj Filip ni želel biti v nahrbtniku in se je zelo upiral. Zanj je bilo prvič, da sva ga nosila v pohodnem nahrbtniku in očitno mu to ne bo všeč, tako da sva ga morala v dolino nositi v rokah brez nahrbtnika. Pot od jezera do Hochkeil sicer ne zgleda zahtevna, je pa strma in nama je bilo s Filipom v rokah prenaporno.

Seveda nama je na poti nazaj v naročju zaspal. Ko sva prišla nazaj do parkirišča sva ga želela dati spati v voziček, ampak se je po 10 minutah spanja popolnoma prebudil. Odpravili smo se na kosilo v kočo Berghotel Arthurhaus, kjer smo res izjemno dobro jedli. Jure je jedel nekakšen domač cordon blue, jaz pa odlične špinačne knedle. Na koncu pa smo se posladkali še z jabolčnim štrudlom v vanilijevi omaki. Pred hotelom je tudi ogromno travnikov in različnih živali, od svizcev do alpak. Svizcev žal nismo videli, smo pa božali alpake.

Od tukaj smo se vrnili v Mühlbach am Hochkönig in se odpravili na sprehod z vozičkom po makedan potki ob reki. Po sprehodu smo se vrnili do hotela in večer preživeli v igralnici.

3.DAN: Toni’s Almspielplatz, kopanje na bezenu in peka pic

Zajtrk smo si naročili v hotelu. Vsak apartma ima namreč tablico na kateri se lahko en dan prej naročite zajtrk. Zajtrk vas ob 8h čaka pred vrati. Dobili smo res lepo postrežen, domač in dober zajtrk. Po zajtrku smo se odpravili do gondole Hochkönig Bergbahnen, do katere smo potrebovali 5 min z avtom. Gondola je brezplačna, če uporabljate Lois Card – že na telefon dobite QR kodo, ki jo pred vstopom na gondolo samo poskenirate.

Toni’s Almspielplatz je pravi raj za otroke sredi Hochköniga. Če iščete popolno destinacijo za družinski izlet v naravo, je Toni’s Almspielplatz prava izbira. To edinstveno alpsko igrišče se nahaja na planini Karbachalm nad krajem Mühlbach am Hochkönig, na nadmorski višini približno 1.600 metrov. Do tja se udobno pripeljete z gondolo Karbachalmbahn, ki vas iz doline popelje naravnost v osrčje gora – in naravnost v otroški raj.

Toni’s Almspielplatz je več kot le igrišče – je prostor, kjer se otroška domišljija prepleta z naravo. Otroci lahko raziskujejo, plezajo, gradijo, brizgajo vodo in se igrajo z lesenimi strukturami, ki so zasnovane tako, da spodbujajo gibanje, ustvarjalnost in povezovanje z alpskim okoljem. Med travniki in v gozdu boste tako našli lesena igrala, tobogane, plezalne mreže in zipline – vse narejeno iz naravnih materialov.

Imajo tudi mini živalski kotiček, kjer otroci srečajo koze, zajce in druge domače živali. Nekaj malega je tudi vodnih igral, kjer se lahko v vročih poletnih dneh otroci varno igrajo z alpsko izvirsko vodo. Števile pohodne poti, ki so sicer makedam, ampak primerne tudi za voziček. V središču dogajanja pa je tudi koča Karbachalm, ki ponuja pijačo in zelo dobro hrano.

Toni’s Almspielplatz je prilagojen tudi za družine z majhnimi otroki in celo za vozičke. Območje je varno, prostorno in obdano z dih jemajočo naravo. Vožnja z gondolo je za goste z Hochkönig Card (Lois Card) brezplačna, kar naredi obisk še bolj dostopen. Toni’s Almspielplatz je kraj, kjer otroci raziskujejo svet skozi igro, starši pa si lahko privoščijo trenutek sprostitve ob osupljivih razgledih.

Mogoče bi dodala le še to, da za enoletnike ni toliko primernih dejavnosti kot za nekoliko večje otroke. Moje mnenje je, da se je sem najbolj smiselno odpraviti z otroci starimi 3 + let, saj boste tako imeli največ od izleta. Naš Filip je star 13 mesecev, zato smo se z pomočjo vozička malo sprehajali in se ustavili pri različnih igralih, katere je Filip opazoval. Vodna igrala žal še niso prišla v poštev. Prav tako ni popolnoma ravno (čeprav ni preveč hribovito) kar za tako majhne otroke lahko predstavlja težavo.

Nekje ob 13:30 smo se vrnili nazaj v dolino in se odpravili na bazen v našem hotelu Luxusapartment Müllerhaus****. Filip je zelo užival v vodi. Okrog bazena je prostoren prostor posejan s travo, kar je odlično za tekanje malih otrok. Za ležat smo si izbrali senčnik – gugalnik. Kasneje pa smo se odpravili na streho od stranšič in slačilnic, ki so na voljo ob bazenu. Na strehi je čudovit kavč z razgledom.

Popoldan pa smo se podružili z lastniki hotela in z ostalimi gosti. Skupaj smo se preizkusili v peki domačih pic. Pice smo si nadevali sami, lastnik hotela pa nam je pice spekel v ogromni zunanji peči. Pice so bile fantastične. Lepo smo se najedli, otroci pa so se igrali na igralih. Mi smo naše druženje zapustili okrog 7h, saj je Filip moral počasi spat.

4.DAN: Pot domov

Čas je bil, da se vrnemo domov, čeprav nama je bilo žal, da si nisva počitnic planirala za kak dan več. Ob 10 h smo naredili check-out in se odpravili direktno proti Sloveniji. Bilo je malo več gužve, zato smo skupaj z enim postankom potrebovali cca. 4h.

The post Avstrija: Izlet v Mühlbach am Hochkönig appeared first on Strani Sveta.

Ker je v nama še vedno ostala raziskovalna žilica, sva si na tem potovanju vseeno želela določene stvari videti. To seveda zahteva nekaj več logistične organizacije, ko potuješ z dojenčkom. Iz tega razloga smo si za potovanje vzeli 24 dni. Potujemo izjemno počasi, veliko časa preživimo na plaži, saj je Filip navdušen nad morjem. Vsak dan pa se odpravimo na kak krajši izlet, kjer si z Juretom ogledava stvari, ki sva jih leta 2018 izpustila, takrat sva imela le 10 dni časa.

Če te zanima, kako smo si potovanje organizirali, kje smo nočili in kaj vse smo si ogledali, te vabim da bereš dalje. Prav razlika, ki sem jo opazila že, ko sem za nas delala okvirni plan potovanja so bile cene. Leta 2018 je bilo dejansko neprimerljivo ceneje na Sardiniji kot leta 2025. Prav tako se pozna še večja razlika med severnim delom (neprimerljivo dražji) in južnim delom Sardinije. Mi smo se iz tega razloga in razloga, da juga Sardinije z Juretom še nisva veliko videla, odločili da večji del popotovanja preživimo na jugu.

Kako na Sardinijo z otroki?

Možnost je letalo ali trajekt. Mi smo šli na trajekt iz treh razlogov:

1. Na trajekt smo šli z avtom, kar pomeni, da smo lahko spakirali več, kot če bi šli na letalo. Za dojenčka (čeprav ne kompliciram preveč) vsekakor potrebujem nekaj več stvari kot zase, da mi je lažje. Npr. že stolček za hranjenje mi nepredstavljivo olajša življenje, da lahko sama jem pri mizi, zraven pa hranim Filipa.
2. Na Sardiniji smo se premikali, in sicer smo nočili v štirih različnih apartmajih/hotelih. Če bi šli z letalom, bi morali najeti avto, kar bi bilo bistveno dražje kot trajekt.
3. Filip še ni bil na letalu. Je še vseeno tako majhen, da ga z nobeno stvarjo ne morem zamotiti in me je strah, da bi na letalu neutolažljivo jokal. Planiramo prvi izlet z letalom pri njegovem letu in pol.

Na trajekt smo se vkrcali 4.6.2025 ob 10:00 in zanj odšteli 625 €. Vzeli smo kabino v obe smeri, ta je bila tudi najdražja v celotni ceni, ampak je bilo vredno. Leta 2018 seveda nisva vzela kabine. Vsi trije smo se lepo naspali in tako naslednji dan začeli spočiti. Za otroke je to še posebnega pomena, saj če so naspani so tudi dobre volje in razpoloženi.

Na tem mestu pa mogoče še en nasvet: od doma smo se odpravili ob 3:30, tako da je Filip 2 uri spal še v avtu. Žal se ne vozi preveč rad in je vedno galama. Ko se je zbudil, smo se prvič ustavili nekje za 30 min, potem pa je bedel vse do Livorna, tako da sem se spremenila v glavnega animatorja. V Livornu smo si najeli hotelsko sobo za eno noč, ampak smo check-out naredili ob 20 h in šli direktno na trajekt.

Izjemno pametna odločitev, saj smo si vsi trije odpočili, ogledali Livorno in šli na zgodnjo večerjo. Žal pa je precej težko najti hotel v Livornu, ki omogoča hiter check-in. Jaz sem našla Hotel Europa Parking v centru Livorna, kjer smo mi potrdili, da se lahko prijavimo ob 13h. Že ob 11h smo bili tam, ker imajo tudi parkirišče, da smo pustili avto. Žal pa ni bilo tako gladko, ker si niso dali dopovedali, da smo se dogovorili za check.in ob 13h, čeprav sem imela vse na mailu. Ampak nisem se dala in so potem nekako našli sobo. Hotel ni nek presežek, je pa bilo čisto in super za prespati.

Na trajektu na Sardinijo z otroki

Samo vkrcavanje na trajekt je trajalo kar nekaj časa. 90 min minimalno je potrebno biti prej, mi smo bili skoraj 2 h prej in seveda obstali v gneči. Ko smo prišli na trajekt pa je šlo vse skupaj hitreje. Filipa še nisva dala takoj spati, sva počakala da smo izpluli in da se je vse skupaj umirilo. Ker je bilo lepo vreme smo bili na vrhu, kjer je lokal in veliko miz. Filipu je bilo zelo všeč, ker je lahko divjal. Ob 22:20 smo zaspali in spali vse do 5:30, dokler nas po zvočniku in trkanjem po vratih niso zbudili. Odpravili smo se na zajtrk in počakali, da se izkrcamo.

Kaj si vzeti zraven na trajekt: ko enkrat zapustite avto se ne morete več vračati do avta, tako da je nujno, da si vse pomembno vzamete zraven v kabino ali na palubo. Za Filipa sva vzela vse za jest, da sva ga lahko nahranila zvečer in enkrat jé še pomoči. Zraven sva imela tudi voziček, da smo se hitreje premikali, Filip sicer že hodi, ampak nikoli v pravo smer :). Vzela sem mu tudi vse potrebno za previjanje, nego in pižamo za spanje, ker je tako navajen. Zase nisva vzela skoraj nič. Nismo želeli preveč komplicirat in sva šla res z osnovami na trajekt in je bilo čisto v redu.

Sardinija z otroki: Plan potovanja

Naš plan potovanja je izjemno preprost in počasen. Tako da za Filipa ni bilo preveč vsega naenkrat, midva pa sva tudi našla trenutke, da sva si spočila, si ogledala kaj novega in veliko dobrega pojedla. Bilo smo na štirih različnih lokacijah, tako da bo tudi plan potovanja razdeljen na 4 dele. Pri vsakem delu bom napisala kaj smo si ogledali, kje smo stanovali in malo opisala nastanitev.

Če se bo kdo vprašal kje sem našla te netipične lokacije: moj prvi pogoj za izbrano lokacijo je bila bližina plaže, saj sem vedela, da bo Filip zelo rad v vodi in se mi res ne ljubi, da sem moram vsakič vsest v avto in peljati na plažo. Hitro sem ugotovila, da na Sardiniji ni pretirano veliko apartmajev ob plaži, ampak sem vseeno našla ustrezne, čeprav ne na najbolj znanih lokacijah.

Drugi pogoj je bil, da gremo v apartma. Apartma, kjer imamo svojo dinamiko, nam bolj ustreza kot hotel, kjer je vse časovno omejeno. Prav tako bi v hotelu imeli samo eno sobo, kar pomeni, ko Filip čez dan zaspi se z Juretom nimava kam umaknit. Pri rezervaciji apartmaja sva izbirala take, ki imajo spalnico ločeno od dnevnega prostora, prav tako nama je bila prioriteta balkon/terasa.

Sardinija – Torre Grande (5.6 – 10.6.2025)

5.6.2025: Prihod v Torre Grande

5.6.2025 smo prispeli v Olbijo, ki smo jo izpustili in se odpravili direktno do kraja Torre Grande. Kraj je res izjemno majhen, kot da bi nastal izključno zaradi turizma; nahaja se na severno zahodni strani Sardinije nekoliko pod bolj znanim krajem Bosa. Velika prednost Torre Grande pa je tudi ta, da se le 7 km stran nahaja večje in čudovito mestece Oristano. Prav tako je Torre Grande izjemna iztočnica za kopanje na najlepših plažah Sardinije in za ogled arheološkega najdbišča Tharros. Iz Olbije smo potrebovali 175 km (1h in 50 min brez ustavljanja).

Sam kraj Torre Grande pa se mi zdi kot mesto duhov – tako da, če si želite miru in samevanja na plaži, je to pravi kraj za vas. V kraju je sicer promenada ob plaži (del promenade je bil v renovaciji v času našega obiska), ampak nič preveč ne dogaja, vsaj ob 19h, ko smo se mi običajno sprehajali. Še za pojest ni ničesar, saj začnejo vsi delati ob 19:30. Plaža je seveda neskončna in lepo urejena. Na plaži je mivka iz drobnih kamenčkov, kar je značilno za Sardinijo, ni pa kristalno bela plaža, ker so kamenčki bolj oranžne barve. Ampak ja, čudovita plaža, ogromno možnosti za raziskovanje, za otroke pa tako ni nič boljšega.

NASTANITEV: EMERALD WAVE – House on the beach with pool od 5.6 do 10.6.2025. Za 5x nočitev smo plačali 756 €. Nastanitev je čisto od plaži, kar mi je bilo najbolj pomembno, da lahko greva s Filipom večkrat na plažo. Apartma se nahaja v nekakšnem večjem bloku, kjer je vsem na voljo tudi bazen. Naš apartma se nahaja v 4 nadstropju in imamo popolnoma opremljeno kuhinjo in lepo dnevno sobo z balkonom. Iz dnevne sobe se pride v spalnico, kjer je resnično veliko omar. Nasproti spalnice pa sva še dve v celoti opremljeni kopalnici z wc-jem. Apartma je drugače namenjen za 4 osebe, saj je v dnevni sobi še raztegljiv kavč in ena manjša nadstropna postelja, ki je lepo skrita za montažno steno. V resnici je apartma malenkost starejši kot slike na booking, ampak vseeno izjemno lepo urejen in čist, tako da smo z izbiro zelo zadovoljni.

6.6.2025: Plaže in razgledne točke severno od Torre Grande

6.6.2025 smo šli raziskovati severni del od Torre Grande. Ta predel Sardinije je prepoznaven po čudovitih plažah in skalnatnih obokih. Najprej smo se odpravili na plažo S’Archittu Beach do katere smo potrebovali 28 min za 28 km. Plaža nam je bila izjemno všeč in ker je bila ura dovolj zgodnja in še ni bilo prevroče smo se tukaj kopali.

Po kopanju smo se z vozičkom odpravili po čudoviti razgledni potki (primerna tudi za voziček) vse do nekoliko skrite plaže Spiaggetta dell’Arco. Do te plaže vodi nekaj stopnic, ampak ne preveč, tako da bi brez težav na plažo prišli z dojenčkom, ampak je Filip zaspal v vozičku, tako da smo se raje sprehajali. Tukaj pa se urejena pot tudi konča in se nadaljuje skalnatna pot, ki ni primerna za voziček.

Iz plaže in pa tudi iz pohodne poti imate čudovit razgled na snežno bel obok, ki sega čez turkizno morje – S’Archittu.

Ob plaži S’Archittu Beach je tudi kar nekaj restavracij in lokalov. Mi smo se v eni ustavili na pijači, narezku in sladoledu. Nato pa smo se z avtom odpravili do razgledne točke v bližini – skalnatni stolp Turre de su Putu – z avtom smo se pripeljali zelo blizu, potem pa
smo se malo povzpeli do stolpa. Pot ni primerna za voziček, Filipa sva nesla. Vsekakor priporočam postanek tukaj, ker je razgled dejansko fantastičen.

Pot smo nadaljevali do Punta tonnara di Su Pallosu – razgledna točka, do katere smo prišli z avtom. Do manjše in bolj intimne plaže vodi nekaj lesenih stopnic. Mi smo se tukaj ustavili na hitro ter uživali v razgledu. Nismo se kopali in predolgo zadrževali, saj je bilo prevroče za Filipa.

Peljali smo se mimo plaže Spiaggia di Putzu Idu – dolga plaža z belimi drobnimi kamenčki (in tudi precej posušene vodne trave), ki je bila kar precej polna ljudi. Takoj za plažo poteka cesta nato pa precej lokalov. Za lokali je čudovita asfaltirana pot primerna za voziček, ampak žal brez sence. Na drugi strani te poti pa se nahaja ogromno slano jezero. Če bo čas se bomo sem vrnili pozno popoldan in se sprehodili ter šli na večerjo.

Popoldan smo preživeli v bazenu našega apartmajskega kompleksa. Bazen je namenjen vsem stanovalcem, ampak skoraj nikoli nikogar ni. En del bazena je tudi izjemno nizek, mogoče 50 cm globine, kar je za Filipa super. Pozno popoldan (po 19:30) pa smo se odpravili po promenadi Torrre Grande (del promenade renovirajo), drugi del pa ponuja čudovit pogled na morje in številne restavracije. Na večerji smo se ustavili v restavraciji Cuccumeu Torregrande Ristorante Pizzerija. Vse je bilo super slastno.

7.6.2025: Kopanje na plaži Is Arutas in Tharros

Zgodaj zjutraj smo se odpravili na čudovito plažo Is Arutas, z avto smo potrebovali nekje 20 min. No, za to plažo pa lahko napišem, da je nekaj extra – čudoviti snežno beli majhni kamenčki na plaži in kristalno čista voda skozi katero vidiš do dna. Za moj okus, idealna plaža. Le sence ni, ampak tega ne pričakujte nikjer na Sardiniji. Mi smo na plažo vedno zraven vzeli senčnik.

Plaža je izjemno dolgo, ob plaži pa je veliko sprehajalnih poti in en tak domač in lep lokal z mizicami od zunaj in pogledom na morje. Od tukaj smo pot nadaljevali do razgledne točke Capo Manu, do katere vodi makedam cesta. Razgled je čudovit na morje, skalnatne formacije v vodi in svetilnik. Tukaj pa se nahaja tudi plaža Spiaggeta di Capo Mannu, kjer pa se mi nismo ustavili.

Najbolj vroči del dneva smo preživeli v apartmaju. Ob 17h popoldan pa smo se odpravili do Area archeologica di Tharros, kjer smo raziskali čudovite ostanke različnih antičnih kultur. Že do arheološkega najdišča vodi široka asfaltirana pot primerna za voziček, na začetku katere so številni lokali. Iz te poti imate čudovit razgled na božansko plažo Spiaggia di Capo San Marco.

Vstopnina za arheološko najdbišče znaša 9€ na osebo, za Filipa je bilo brezplačno. Večji del poti je primeren za voziček, določeni deli pa so neprevozni. Nam je bilo tukaj zelo všeč, še posebej lepa sta dva korintska stebra locirana direktno ob morju. Najdbišče je izjemno aktivno, saj še danes veliko izkopavajo. Samo območje ima ogromno zgodovinsko vrednost, ki je povezana z velikani. Da je območje še bolj popolno na vrhu hriba stoji še španski stolp. Več informacij pa na njihovi uradni strani: Monteparma.

Na poti nazaj smo se ustavili še na plaži Spiaggia di Mare Morto, ki pa je bila polna posušene trave. Na spletu so jo navedli kot čudovito plažo, ampak nam se ni zdelo tako. Vrnili smo se v Torre Grande in se na naši promenadi odpravili na večerjo.

8.6.2025: Rimske terme, kopanje na plaži Maimoni in Oristano

V tem dnevu smo se odpravili na ogled rimskih term: Roman Baths of Fordongianus. Obstajajo nove terme, tam se dejansko lahko kopaš – vstopnina je 8€ na osebo, za otroke do 5 let je gratis. Mi se z dojenčkom nismo odločili. Stare rimske terme (ostanke iz rimskih časov) pa lahko vidite brezplačno. Je tudi vstopnina, če bi si jih želeli ogledati pobližje. Iz nastanitve do rimskih term smo potrebovali 36 min za 34 km. Zraven term pa se nahaja fantastičen lokal v naravni senci, kjer je tudi nekaj igral. Mi smo tukaj preživeli precej časa.

Filip je postal zaspan in nama je v avtu zaspal, zato smo se kakšno uro in pol vozili po okoliških vasicah. Šli smo v smeri Santa Chiara in se vozili ob prečudoviti reki Tirso, potem proti kraju Paulilatino in mimo San Cristina vse do plaže Spiaggia di San Giovanni di Sinis. Peščena plaža je čudovita, do nje vodijo stopnice, ampak ne preveč, tako da je dostopna tudi za voziček. Do plaže vodi makedam pot, ampak je dobro prevozna. Ni pa na plaži nobenega lokala. Mi se na plaži nismo kopali, saj je bilo prevroče.

Pozno popoldan smo preživeli na plaži Spiaggia di Maimoni – dolga in čudovita snežno bela plaža, posejana z drobnimi belimi kamenčki. Meni so take plaže veliko ljubše, ker tako izjemno drobne kamenčke (zgledajo skoraj kot mivka) lažje spraviš iz oblačil kot mivko.

Večer smo preživeli v čudovitem mestecu Oristano, ki je od naše nastanitve oddaljeno cca. 15 min z avtom. Sprehodili smo se po
starem mestnem jedru in si ogledali naslednje znamenitosti:

• Piazza Eleonora – čudovit glavni trg
• Tower of Mariano II – manjši kamnit stolp, ki predstavlja začetek čudovite promenade Corso Umbreto I
• Cattedrale di Santa Maria Assunta – osrednja cerkev

Ustavili smo se tudi na večerji, ampak ker je bila ura 7 zvečer še večina restavracij ni stregla hrane. Našli smo eno picerijo, kjer smo imeli srečo in dobili res slastne pice, piceriji se reče Civico 35. Drugače pa sta za kraj značilni dve specialiteti: Malloreddus alla Campidanese – nekakšni njoki s faširanim mesom in Mostaccioli di Oristano – pekovski izdelek z limono in cimetom.

9.6.2025: Santa Cristina in uživanje na bazenu

Naša prva postojanka je bilo arheološko najdbišče Parco Archeologico Naturalistico di Santa Cristina, do katerega smo potrebovali 21 min za 27 km. Vstopnina je 8€ na osebo, za otroke do 5 leta je brezplačno. Nam je bilo tukaj zelo všeč, saj je območje primerno za voziček, prav tako pa je kar nekaj naravne sence.

Najdbišče je tudi izjemno zanimivo, ogledali smo si nuraghe (nekakšne kamnite trdnjave/grobnice za velikane), starodavno kapelco in podzemni posvečen vodnjak. Nuragična kultura je bila na Sardiniji pred našim štetjem, več o tem pa najdete tukaj: Znamenitosti Sardinije. Del kompleksa pa je tudi manjša restavracija s simpatičnimi kamnitimi mizicami.

Vroči del dneva smo preživeli v apartmaju, ob 15h pa smo se odpravili na bazen, kjer je Filip užival v svojem bazenčku. Celoten kompleks ima precej velik bazen, en je manjši z izjemno nizko vodo. Za Filipa idealno. Z večer pa smo se še zadnjič sprehodili po mirni vendar ljubki promenadi v Torre Grande. Jutri nadaljujemo svojo pot proti mestecu Chia na jugu Sardinije.

Sardinija – Chia (10.6 – 15.6.2025)

10.6.2025 smo pot nadaljevali na južni del Sardinije proti majhnemu kraju Chia, ki se nahaja nekoliko zahodno od Cagliari. Potrebovali smo približno 2h za 162 km. Preden smo se odpravili do nastanitve smo se v Puli še ustavili v trgovini. V nastanitvi smo se zmenili za zgodnji check-in ob 13h. Naša nastanitev se nahaja v Pinus Village direktno ob čudoviti plaži Spiaggia di Pinus Village. Gre za nekakšen kamp, kjer so številne zidane hiške v dveh nadstropjih. Kamp je izredno mirem z ogromno naravne sence pod borovci.

Del kampa pa so tudi izjemno lepo urejena otroška igrala v senci in manjša restavracija/bar z bazenom. V kampu je izjemno mirno, tako da je idealno za družine z majhnimi otroki.

NASTANITEV: Tommy’s House Pinus Village Chia, za 5x nočitev od 10 – 15.6 smo plačali 702,50€. Gre za manjši apartma v prvem nadstropju (to je edini minus, da je treba nesti voziček po nekaj stopnicah) s pokrito in senčno teraso. Takoj ko vstopiš v apartma je kuhinja in dnevni prostor, nato spalnica in kopalnica. Apatma je popolnoma opremljen, tudi z otroškim stolčkom in posteljo, prav tako je v kuhinji vse potrebno za pripravo vseh obrokov. Terasa je zagrajena, tako da je res poskrbljeno za majhne otroke.

Pozno popoldan smo preživeli na naši plaži, ki je oddaljena 2 min od našega apartmaja. Plaža je čudovita in peščena z nizko vodo, ki sega daleč. Res idealna plaža za otroke. Plaža je majhna in bolj intimna; rekla bi tudi da manj obljudena. Mi smo tukaj preživeli res lep popoldan. Zvečer smo se odpravili še na večerjo v vasico Chia; v restavracijo S’ antigu Cunventu Ristorante Pizzeria Bar Chia, kjer sva zelo drago plačala in jedla podpovprečno.

11.6.2025: Izlet v mesteca Pula in Nora

Najprej smo se odpravili do kraja Nora, kjer se nahaja Nora Archaeological Park in številne čudovite plaže. Iz nastanitve smo potrebovali 18 min za 15 km. Mi se na plaži nismo ustavili smo pa si ogledali arheološki park. Vstopnino se plača pri vhodu in za odraslega znaša 10 €, otroci imajo brezplačno. Ogledali smo si Tempio di Tanit (starodavne ruševine), v ozadju pa vidimo stolp Torre del Coltellazzo o di Sant’Efisio. V bližini se nahaja še Laguna di Nora, kjer naj bi bili flamingoti, vendar jih mi nismo videli.

Nasto smo pot nadaljevali v majhno vasico Pula. Pula je izredno lepa in barvita vasica, sprehodili smo se po ulici Corso Vittorio
Emanuele. V kraju se nahaja tudi večji market SUPERMERCATO JOLLY in CONAD, kar je nam prišlo izjemno prav, saj smo veliko obrokov pripravili v nastanitvi. V Puli smo se odpravili tudi na kosilo v restavracijo Federico’s, kjer smo jedli res vrhunsko.

Pozno popoldan smo se iz naše nastanitve odpravili peš na eno izmed najbolj čudovitih plaž tega območja – Spiaggia di Santa Margherita di Pula/Spiaggia di Perla Marina. Gre za izjemno dolgo peščeno plažo. Mi smo se odpravili peš po potkah med nizkim rastjem. Brez vozička super prehodno, za voziček pa žal ni. Midva sva potem nesla Filipa in voziček. Je pa na plaži Filip tako zelo užival, saj smo bili sami in je lahko hodil gor in dol po pesku in raziskoval.

12.6.2025: Panoramska cesta, razgledne točke in plaže

Ta dan smo se zapeljali po izjemno panoranski cesti od Chia pa vse do priključka k glavni cesti. Ta pot je označena na zemljevidu kot SP71. Najprej smo se ustavili na razgledni točki s katere smo videli res sanjsko plažo – Spiaggia di Tuerredda, potrebovali smo 10 min za 7 km. Plaža je res čudovita, ampak se že od daleč vidi, da je izjemna gneča, zato smo se odločili, da mogoče to ni za nas.

Pot smo nadaljevali do razgledne točke Terrazza Panoramica, potrebovali smo še dodatnih 12 min za 5 km. Do te točke ne morete z avtom, avto pustite pri plaži in nato se do razgleda odpravite peš (cca. 10 min). Žal ni primerno za voziček, tako da sva Filipa nesla. Precej naprej po tej poti in tudi nekoliko v hrib pa se nahaja še stolp Torre di capo Malfatano do katerega se mi nismo odpravili.

Pozno popoldan smo preživeli na čudoviti plaži Su Giudeu Beach. Peščena plaža je edini del kopnega, ki loči morje od slanega jezera v katerem se mirno pasejo flamingoti. Tudi, če se tukaj ne boste kopali, priporočam, da se zapeljete do te točke in uživate v opazovanju flamingov v naravi. Od nastanitve do plaže smo potrebovali 12 min za 8 km.

Po kopanju pa smo se odpravili še na hitro večerjo v restavracijo Garden, kjer smo jedli dobro in precej ugodno z nepredstavljivim pogledom na čudovit bazen, ki je del hotela, ki se nahaja ob restavraciji.

13.6.2025: San Sperate in Dolianova

Dopoldan smo se odpravili na izlet v nekoliko odmaknjena in neturistična kraja. Najprej smo se odpravili do mesteca San Sperate (potrebovali smo 52 min za 62 km). Mestece je lepo zaradi številnih poslikav na starodavnih hišah. Ogledali smo si Murale dedicato al santo patrono di San Sperate di Angelo Pilloni del 1976 in številne druge, ki sploh nimajo poimenovanja.

Ustavili smo se tudi v čudovitem senčnem parku Giardino Megalitico kjer se nahajajo številne kamnite skulpture in kamnite klopi, ki predstavljajo nekakšen kino na prostem. Pot smo nadaljevali do vasice Dolianova, ki je oddaljena 17 min (17 km). Tukaj smo se sprehodili po ulici Corso Repubblica in se ustavili na manjšem senčnem trgu. Od zunaj pa smo si ogledali tudi lepo in starodavno cerkev Cathedral of Saint Pantaleon.

Pozno popoldan smo se odpravli še na našo plažo v kampu, ampak žal nismo bili preveč dolgo, ker so bili malo višji valovi kot običajno. Dan smo zaključili z večerjo v rastavraciji Mirage v Chia, žal spet nismo bili zadovoljni. Hrana je bila sicer dobra, vendar nismo smeli sedeti zunaj, prav tako (kljub temu, da je picerija) strežejo pice šele po 21.30h.

14.6.2025: Chia Tower

Zjutraj smo se odpravili na Chia stolp iz katerega je res fantastičen razgled na okoliške plaže. Od nastanitve do stolpa smo imeli 7 km in potrebovali 10 min. Pot do stolpa je srednje strma, kratka in tlakovana, tako da lahko do vrha pridete z vozičkom. Še posebej lep razgled je na dve plaži: Spiaggia di Su Portu – manjša plaža, na kateri pa je žal precej posušene trave. Druga večja plaža na drugi strani stolpa Sa Colonia Beach pa je čudovita in fantastična.

Ko smo se vrnili iz stolpa smo se odpravili na res dobro kosilo v restavraciji Garden v kampu. Vroči del dneva smo preživeli v apartmaju, pozno popoldan pa smo se odpravili na našo najljubšo plažo Spiaggia di Santa Margherita di Pula/Spiaggia di Perla Marina. Naš dan je bil nekoliko bolj ležeren, saj smo že nekaj stvari pakirali, saj jutri odhajamo na drugo lokacijo, in sicer Porto Pino.

Sardinija – Porto Pino (15.6 – 21.6.2025)

15.6.2025 smo se odpravili do Porto Pino, kjer smo imeli rezervirano tretjo nastanitev. Iz Chie do Porto Pino smo potrebovali 46 min za 40 km.

NASTANITEV: Rezervirali smo Casa Flavio za 6x nočitev (od 15-21.6) in plačali 750,50€. Tudi ta nastanitev se nahaja blizu (600 m) stran od čudovite plaže Nautica 2000. Apartma je nekoliko starejši, ampak zelo prostoren z dvema samostojnima sopalnicama, veliko kopalnico in kuhinjo. Apartma je opremljen popolnoma z vsem. Nahaja se v prvem nadstropju več stanovanjske hiše in ima ograjeno teraso, tako da je super za otroke.

Lepo počasi smo se razpakirali potem pa smo si naredili kosilo na žaru, ki je tudi del nastanitve. Zraven žara, ki se nahaja na vrtu pa je še ena pokrita miza. Pozno popoldan smo se odpravili po čudoviti potki, ki je primerna tudi za voziček na plažo Porto Pino – Seconda Spiaggia, ki je starostno razdeljena, na začetku so starejši, potem mlajši in na koncu družine. Nad plažo smo bili zelo razočarani, saj je bilo na plaži ogromno trave, res celi kupi. Zdaj pa ne vem, ali je bilo to zaradi vremena ali takšna pač je ta plaža. Bila pa je nabito polna tudi ob 6h popoldan.

Nazaj grede smo se ustavili še v lokalu Sotto le Stelle nato pa pot nadaljevali nazaj do apartmaja. Mogoče ena slabost apartmaja, nekje zadnjih 300 m ni asfalta, ampak je pot iz mivke. Se da z vozičkom, ampak na določenih delih, ko mivka ni čisto zvožena, je treba voziček malo dvigniti.

16.6.2025: Porto Flavia

Odpravimo se do Porto Flavia, potrebujemo 54 km (57 min). Porto Flavia je slavno pristanišče zgrajeno v skalo, leta 1925. Vstopnina je 13 € na osebo, otroci do 6 let imajo brezplačno. Ogled je voden in traja cca. 1h, določene ure v dnevih so namenjene angleško govorečim skupinam. Ogled je sestavljen iz 600 m poti po tunelu in 180 stopnicah, za vstop je treba nositi čelado.

Pred vstopom v Porto Flavia je manjše organizirano in brezplačno parkirišče s prečudovitim razgledom. Potem se po makedam cesti odpravite do vhoda, kjer kupite tudi vstopnico. Tukaj se nahaja tudi senčen lokal, kjer lahko v senci počakate, da se začne vaš ogled.

Mi več kot v tunel nismo uspeli vstopiti, saj Filipu ni bilo všeč in se je očitno prestrašil in zato neutožljivo jokal. Žal ga nisma mogla nikakor potolažit, zato sva tunel že na začetku zapustila. Ja, tudi to se zgodi, ampak nič zato, saj je že sama pot do Potro Flavia prečudovita z dih jemajočimi razgledi. Na poti (cesta SP83) je tudi kar nekaj točk, kjer se lahko ustavite in uživate v razgledu.

V bližini se nahaja še plaža Spiaggia di Masua, ki smo si jo mi samo ogledali, saj je bilo prevroče za kopanje, Filip pa tudi ni bil najboljše razpoložen. Iz Porto Flavia smo se začeli vračati proti domu, za eno uro pa smo se ustavili v manjšem in senčnem parku v Nebidi pred restavracijo Oasi.

Popoldan smo preživeli na plaži v Porto Pino, imenovani Nautica 2000, ki je zares čudovita in namenjena majhnim otrokom. Čudovita mivka, ki je težka, to pomeni da voda ostane kristalno čista, saj se mivka ne dviguje. Prav tako je voda zelo dolgo izjemno plitva in topla. Na večerjo smo se odpravili v restavracijo La Medusa, kjer smo jedli povprečno pico.

17.6.2025: Iglesias in Nebida

Dopoldan smo preživeli v apartmaju Casa Flavio, kjer smo si ponovno naredili kosilo na žaru. Po kosilu pa so se najprej odpravili do mesteca Iglesias, ki nas je vse navdušil. Od nastanitve smo potrebovali 50 min za 51 km. V mestecu smo se sprehodili po izjemno barviti ulici C.so Giacomo Matteotti; okrašeni s pisanimi dežniki. Sprehodili smo se vse do trga Piazza Municipio, kjer se nahaja tudi starodavna katedrala Cathedral of Saint Claire of Assisi. Mestece je super za vozičkanje, saj je zelo senčno, zaradi ozkih uličic obdanih z vrstnimi hišami.

Iz Iglesias smo pot nadaljevali do Nebide, kjer smo šli na panoramski sprehod po Passeggiata panoramica di Nebida. Pot je zares čudovita, kratka, tlakovana in krožna, prav narejena za voziček in majhne otroke. Razgledi pa so fenomenalni, na visoka visokogorja in pisane hiške Nebide. Pogled na morje pa razkriva najrazličnejše skalne formacije in turkizno morje. Iz Iglesias do Nebide smo potrebovali 20 min za 15 km.

Iz Nebide smo se začeli vračati proti domu in si kar hitro privoščili postanek na plaži Fontanamare. Plaža je zares čudovita in ogromna z zelo fino mivko. Mi se tukaj nismo kopali, saj so bili res zelo visoki valov, je pa bilo vseeno super za Filipa saj je lahko divjal po mivki. Midva pa sva ob tem uživala v lokalu na plaži. Plaža Fontanamare se nadaljuje v plažo Spiaggia di Plagemesu, ki ima sicer svoj dostop ampak se vidi iz plaže Fontanamare.

18.6.2025: Is Solinas

Dopoldan smo preživeli v našem apartmaju in se šli kopat na našo čudovito plažo Nautica 2000 v Porto Pino. Zopet smo si naredili kosilo zunaj na žaru. Plaža je res izvrstna za male otroke, saj je takšna kot bazen z nizko in toplo vodo.

Pozno popoldan smo se odpravili v sosednjo vasico Is Solinas in se sprehodili po sprehajalni poti Stagno di baiocca Masainas, ki poteka po čudoviti potki ob jezeru, kjer smo v daljavi ponovno opazovali flaminge. Pot vodi vse do plaže Spiaggia Is Solinas, kjer pa je bilo morje precej razburkano, zato v vodo nismo šli. Je pa bila plaža popolnoma prazna, hkrati pa je zelo široka, kar je bilo idealno, da je Filip lahko divjal po pesku.

19.6.2025: Otok Sant’ Antioco

Otok je z ostalim ozemljem Sardinije povezan s cesto. Mi smo se najprej odpravili do čudovite plaže Spiaggia Grande, kjer smo se precej časa kopali. Kopanje pa zaključili v lokalu na plaži. Plaža tukaj je čudovita, kristalno čista voda in izjemno drobna mivka. Do plaže smo potrebovali od apartmaja nekje 45 min. Naša naslednja postojanka je bilo mestece Calasetta, kjer smo se sprehodili po vodoravnih uličicah in se ustavili v eni restavraciji na kosilu. Odpravili smo se vse do stolpa Torre di Calasetta, s kjer smo imeli čudovit razgled na plažo Spiaggia di Sottotorre.

Pot smo nadaljevali na jug otoka mimo mesteca Colonia in Cannai vse do lokalne ceste Strada Comunale Coaquaddus, kjer smo uživali v prečudovitih razgledih. Od Calasette smo potrebovali 34 min za 21 km. Južni del otoka nas je zares impresioniral, en razgled je lepši od drugega, prav tako turkizna voda morja. Če boste imeli možnost se tukaj ustavite na plaži Spiaggia Coaquaddus, mi se žal nismo mogli, ker je Filip ravno zaspal.

Tukaj se nahaja tudi stolp Torre Canai, ki še dodatno popestri že tako prečudovito naravo. Od tukaj smo se začeli vračati nazaj proti severu do mesteca Sant’Antioco, ki je tudi največje mesto na otoku in meni osebno bolj všeč kot Calasetta. Iz juga do mesta smo potrebovali 23 min za 15 km. Tudi v tem mestecu smo se ustavili, ogledali smo si cerkev Church of Saint Antiochus Martyr in trg pred njo. Sprehodili pa smo se tudi do promenade ob morju Lungomare Cristoforo Colombo. Raziskali pa smo tudi izjemno barvite in razgibane uličice mesta. Mesto je idealno za voziček, sicer je nekoliko v hrib, ampak ni prehudo.

Na tej točki smo naš izlet zaključili in se začeli vračati proti apartmaju, potrebovali smo 30 min za 30 km. Večer smo preživeli v Porto Pinu, šli smo malo na sprehod po mestecu in na sladoled.

20.6.2025: Portoscuso in Carbonia

Dopoldan smo preživeli v apartmaju in na naši plaži. Ponovno smo si naredili super kosilo na žaru. Po kosilu pa so se odpravili do obmorskega mesteca Portoscuso, ki nas je izjemno pozitivno presenetilo. Ljubke, pisane in nizke hiške nanizane v vrstam, manjši trg z osredno cerkvijo, promenada ob morju, ki vodi vse do čudovite plaže Spiaggia di Portopaglietto. Iz Porto Pino do mesteca smo potrebovali 37 min za 41 km. Ogledali smo si tudi Tonnara Su Pranu – starodavno ribogojnico tune, ki ima danes velik zgodovinski pomen.

Iz Portoscuso smo pot nadaljevali do večjega mesta v notranjosti Carbonia, kjer pa praktično ni nič za videt. Sicer je tukaj ogromno najrazličnejših trgovin in večjih nakupovalnih centrov, ampak mesto nima starega mestnega jedra. Tukaj smo se zadržali kakšnih 20 min, iz Portoscuso smo potrebovali 17 min za 18 km. Od tukaj smo se začeli vračati proti domu.

Ker je bil Filip zelo priden v avtu smo se zapeljali še do Flamingo-View v Porto Pino in vse do konca makedam ceste, kjer je parkirišče iz katerega vodi peš pot do Caraibi Beach. Mi se na plažo nismo odpravili, saj cesta ni primerna za voziček. Ker je bilo pa že precej pozno popoldan, sva se odločila, da ne bomo šli. Vse skupaj bi seveda trajalo precej, časa, če bi morala Filipa nositi do plaže, ki pa vseeno ni tako zelo blizu parkirišča. Na Flamingo-View točki nismo videli nobenega flaminga, smo jih pa videli celo jato v jezeru pri parkirišču od Caraibi Beach.

Ker nam je ostalo še nekaj časa do večerje, smo se zapeljali še do Ristorante Oasi Verde Candiani, kjer je sicer vse zaprto, ampak smo se odpravili na kamnito plažo in uživali v razgledih polotoka. Cesta do te točke je precej slaba, vendar se počasi z avtom da priti. Dan smo zaključili na večerji v restavraciji blizu naše nastanitve Ristorante Il Cormorano. Jedla sva pico, ki je bila dobra, ampak nič posebnega.

Sardinija – Costa Rei (21.6 – 28.6.2025)

Zjutraj smo se odpravili iz Porto Pino v Costa Rei, potrebovali smo več kot 2 h za 135 km, saj je bila gneča in skoraj cela pot teče po lokalni cesti.

NASTANITEV: Rezervirali smo nastanitev Le Residenze di Piazza Italia in za 7 nočitev plačali 1456 €.Nastanitev je za 4 odrasle osebe, saj sta se nama pridružila še starša, tako da smo zadnji del dopusta preživeli skupaj. Nastanitev vsebuje res ogromno dnevno sobo z veliko jedilno mizo, dvema samostojnima spalnicama in eno kopalnico. Kuhinja je nekoliko manjša, ampak popolnoma opremljena (le pečica manjka). Apartma pa ima dve ogromni terasi, kar nam je bilo izjemno všeč. Ograla je zidana, kar je več kot primerno za majhne otroke.

Gre pa za zelo poseben kompleks. Celota je zagrajena mogoče iz 10 takšnih hišk in v vsaki hiški sta 2 apartmaja. Hiške so razporejene v krogu in se lahko biva le v zgornjih nadstropjih, spodaj so trgovine in restavracije. Znotraj tega kroga je bogato dogajanje, saj je precej restavracij, trgovin, masaž, sladoled, lekarna,… Velika prednost nastanitve pa je tudi ta, da imamo pogled na morje, saj se celoten kompleks nahaja samo 300 m stran od plaže Costa Rei.

Z izbiro nastanitve smo bili izjemno zadovoljni, saj je celoten apartma zelo primeren za male otroke, prav tako pa nisi popolnoma odmaknjen od dogajanja. Ko smo se namestili v apartmaju in nazdravili skupnemu dopustu smo se odpravili na izjemno čudovito plažo Costa Rei, kjer smo preživeli popoldan. Zvečer pa smo se odpravili na večerjo v restavracijo Rey Oasi, kjer smo jedli povprečno za ceno cca. 20 € na osebo.

22.6.2025: San Vito, Muravera in Torre di Porto Corallo

Dopoldan smo preživeli na naši plaži Costa Rei. Prav tako smo se malo sprehodili po mestecu Costa Rei in raziskali še ostale dele te neskončne plaže. Costa Rei je res takšno majhno mestece polno različnih nastanitev, restavracij, dejavnosti za otroke in vodnimi športi; za nepozabne počitnice. Plaža je čudovita z drobno in belo mivko. Na določenih odsekih iz morja kukajo zaobljene skale, ki še dodatno prispevajo v čudovitosti plaže.

Po kosilu smo se najprej peljali v mescete San Vito z razlogom, saj smo obiskali slaščičarno La Mimosa, kjer sva z Juretom naročila torto za Filipa, ki bo svoj prvi rojstni dan praznoval 25.6. Nato smo se odpravili malo po mestecu, ki je izjemno lepo. Pot smo nadaljevali do stolpa Torre di Porto Corallo, s kjer je čudovit razgled na pristanišče in dolgo peščeno plažo Spiaggia di Porto Corallo. Na stolp vodijo tudi stopnice po katerih se lahko povzpnete za boljši razgled. Vrata v stolp pa so bila zaklenjena, tako da si nismo mogli ogledati notranjosti.

Začeli smo se vračati proti domu, ustavili smo se v mestecu Muravera, kjer smo se odpravili v trgovino. Tukaj so večje trgovine z večjo izbiro, v Costa Rei je manjši Spar. Naša zadnja postojanka je bilo jezero Stagno delle Saline, kjer smo lahko opazovali številčno jato flamingov čisto od blizu. Na lepši način dneva ne bi mogli zaključiti.

Zvečer smo se v Costa Rei Odpravili na večerjo v restavracijo Isola Verde, kjer smo dobili res vrhunsko hrano, tako da je tole res vredno izpostaviti :).

23.6.2025: Dan na plaži

Ta dan bom zelo kratka, saj smo cel dan preživeli na plaži Costa Rei. Za vikende je največja gužva na plažah, v ponedeljek pa je bilo bolj prazno, kar smo mi lepo izkoristili. Kosilo smo si naredili v apartmaju. Popoldan pa smo se peš odpravili za 15 min oddaljeno plažo Spiaggia delle Ginestre. Čudovita plaža, ampak enaka kot Costa Rei. Ampak sprehod je prav prijal.

24.6.2025: Dan na plaži in sprehodi po Costa Rei

Še en dan smo izkoristili za kopanje na plaži Costa Rei. Res je božanska plaža in se je nikakor ne moremo naveličati. Po jutranjem kopanju smo si pekli na žaru. Naša nastanitev Le Residenze di Piazza Italia namreč nudi tudi plačljivo izposojo žara in si lahko pečeš na žaru kar na balkonu. Po kosilu smo šli z vozičkom na krajši sprehod po Costa Rei. Nekaj nastanitev se nahaja tik ob morju na ravnem, potem pa se kraj začne kar hitro vzpenjat v hrib. Podali smo se nekoliko v hrib, tako da smo imeli razgled na morje.

Popoldan smo se odločili, da malo zamenjamo plažo in se tako odpravili na plažo Spiaggia di Cala Pira. Plaža je manjša in zalivna, ki jo krasi čudovit stolp. Posebnost te plaže je, da je tukaj izjmeno topla in nizka voda, kar je idealno za majhne otroke in vodne športe. Iz tega razloga je tudi precej natrpana, vendar pozno popoldan, ko smo se mi odpravili na plažo ni bilo gneče. Pred plažo se nahaja plačljivo parkirišče in morate kakšne 3 minute peš do plaže po urejeni potki.

Mi smo na tej plaži zares uživali, Filip je bil izjemno dobro razpoložen in skoraj 1h v svojem obročku “plaval” v čudoviti vodi. Proti večeru smo se vrnili v Costa Rei, saj je omenjena plaža oddaljena kakšnih 15 min vožnje. Z Juretom sva se po dolgem času sama odpravila na večerjo v restavracijo SuNuraxi Costa Rei, kjer sva izjemno dobro jedla.

25.6.2025: Praznovanje Filipovega rojstnega dne

Ta dan je bil izjemno poseben, saj je Filip praznoval svoj prvi rojstni dan. Zjurtaj, tako kot vsak dan smo odšli na našo plažo Costa Rei, po kopanju pa je Filip odspal svoj lepotni spanec, midva pa sva se peljala v kraj San Vito do slaščičarne La Mimosa, kjer sva imela naročeno torto. Priznam, da me je bilo nekoliko strah kakšna bo izpadla, saj ne govorijo besedice angleško. Amkap torta je bila fantastična na pogled in fantastična za brbončice. Po kosilu, sladkanju s tortico in odpiranju daril smo se ponovno odpravili na plažo. Voda je bila danes še posebaj fantastična, saj ni bilo nobenih valov.

Ob 18h smo imeli rezervacijo za vačerjo v restavraciji Ristorante La Piazzetta, ki je del kompleksa Residenze di Piazza Italia. Restavracija je mogoče malenkost dražja od povprečja, ampak strežejo res izjemno dobro hrano, tako da smo rojstni dan res dobro proslavili.

26.6.2025: Cagliari

Ta dan smo se zopet potepali. Jutro smo preživeli na naši plaži Costa Rei in se nato hitro odpravili proti glavnemu mestu Cagliari. Iz Costa Rei do Cagliari smo potrebovali 1h. Parkirali smo v pristanišču in se nato povzpeli v center Cagliarija, ki je nekoliko hribovit. Večino stvari je dostopnih z vozičkom, nekje pa se tudi ne da, saj so edina možnost prehoda stopnice. Najprej smo se odpravili na kosilo v eno izmed restavracij na ljubkem in senčnem trgu Piazza Yenna.

Od tukaj smo pot nadaljevali do Bastione di Saint Remy in se po stopnicah povzpeli na višji nivo Cagliarija. Ogledali smo si še cerkev Cattedrale di Santa Maria Assunta e Santa Cecilia in Palazzo Regio. Nazadnje smo si ogledali še čudovit stolp, ki ga krasi slonček Torre dell’Elefante. Na poti do avta pa smo se ustavili še v lepem senčnem lokalu in počakali, da Filip odspi svojo kitico. O Cagliariju ne bom več pisala, saj sva ga z Juretom podrobno raziskala leta 2018, kar si lahko preberete v prispevku: Cagliari: Glavno mesto Sardinije.

Pozno popoldan smo se vrnili na Costa Rei in se ponovno odpravili v restavracijo Ristorante La Piazzetta na večerjo, tokrat na pice, ki so bile božanske.

27.6.2025: Raziskovanje plaž in razglednih točk

Dopoldan smo ponovno (in še zadnjič) preživeli na naši plaži Costa Rei. Za kosilo smo si spekli na žaru in se potem odpravili na raziskovanje okoličkih plaž in razgledov. Naša prva postojanka je bila 8 min oddaljena Spiaggia di Piscina Rei, ki je čudovita, vendar nekoliko odmaknjena plaža, zato je skoraj brez ljudi. Do plaže vodi precej slaba makedam cesta, na plaži pa ni lokalov, le na parkirišču je bil parkiran manjši kombi, kjer se je dalo kupiti pijačo. Mi smo se tukaj na hitro skopali in pot nadaljevali do 10 min oddaljenega Capo Ferrato, kjer smo se ustavili na parkirišču izjemno majhne plaže Spiaggia di Perda S’Acchiloni.

Začeli smo se vračati proti Costa Rei in raziskali še južneje proti Villasimius, kjer pa sva z Juretom že bila leta 2018. Ustavili smo se na številnih razgledni točkah in opazavoali čudovite plaže, do katerih se lahko pride le peš in okoliške otoke. Ta pot je resnično izjemno panoramska. Nazaj grede pa smo se ustavili še na plaži Spiaggia di Marina di San Pietro, da bi se kopali, ampak je bila plaža nabito polna in prav nič posebna, zato smo se vrnili kar domov na našo plažo.

Zvečer smo se vsi odpravili v restavracijo SuNuraxi Costa Rei, kjer sva z Juretom že jedla 3 dni nazaj in bila izjemno zadovoljna. Tokrat smo doživeli hladen tuš nad neprijaznostjo zaposlenih, prav tako pa je bila hrana čisto povprečna, porcije pa majhne. Iskreno, ne vem kaj se je zgodilo v teh treh dneh. Ko smo se najedli pa smo se odpravili še na krajši sprehod do manjše “tržnice” z lokalnimi prodajalci, ki se nahaja ob cesti Via Ichnusa.

Tako smo tudi zaključili naše bivanje na Costa Rei – bilo je nepozabno. Naslednji dan se odpravljamo domov.

28.6.2025: Nuoro in Olbija

28.6.2025 je bil naš zadnji dan na Costa Rei, odjavili smo se iz čudovite nastanitve Residenze di Piazza Italia ob 1o h in se odpravili v 2h oddaljeno visokogorsko Nuoro. Tukaj smo se odpravili na kosilo in se malo sprehodili čez mescete, ki nas je vse navdušilo s svojo barvitostjo in razgibanostjo. Vsega skupaj smo se v Nuoro preživeli 2h. Nato pa smo pot nadaljevali v Olbijo, ki je od Nuorota oddaljena 1h in 15 min vožnje.

V Olbiji smo se najprej odpravili v izjemno lep park Parco Fausto Noce, saj je bilo 37 stopinj in ni bilo za živet. V parku smo poiskali senco, si dali podlogo na tla in lepo uživali kakšno urco. Ko so pozneje popoldan tempereture nekoliko padje pa smo se sprehodili še po Olbiji, po čudoviti promenadi Via Goffredo Mameli vse do morja, kjre smo se priključili na promenado ob morju. Olbija je resnično čudotiva s številnimi restavracijami in lokali v senci.

Ob cca 7:30 smo se vkrcali na trajekt za Livorno in naslednji dan prevozili precej kilometrov do Maribora. S tem smo naše sanjske počitnice zaključili, bilo je božansko, tako kot se za Sardinijo spodobi. Če te pa zanima najino bolj avanturistično potovanje na Sardinijo s šotorom in motorjem pa poglej še prispevek: Sardinija potopis.

The post Sardinija z otroki: Plaže, razgledi in sprehajalne poti appeared first on Strani Sveta.

Šest regij ponuja raznolik program in edinstvene adventne trge. Salzkammergut pokrajina ni tako prepoznavna in znana kot adventni Salzburg (oddaljen le cca 40 km) ali kot turističen Hallstatt (oddaljen tudi nekje 40 km). Z Juretom sva že bila v pokrajini Salzkammergut leta 2018, ko sva se odpravila na adventni Salzburg. Takrat sva se v celotni regiji zadržala le en dan, kar je bilo absolutno premalo, že takrat sem vedela, da se sem želim vrniti.

Sedaj potujemo v troje, z nama na poti je Filip (star 5 mesecev), zato vedno iščem takšne lokacije, ki bodo tudi zanj primerne hkrati pa bova tudi midva imela nekaj od dopusta. Za božični sejem na Dunaj, Salzburg, Koln,… se nisva želela odpraviti zaradi gneče. Filip je še vedno v vozičku in si ne predstavljam vozičkanja med nabito polnimi stojnicami.

Pokrajina Salzkammergut pa je kot narejena za vozičke! Številna jezera in manjše vasice ob jezerih so na ravni površini, prav tako pa je vse izjemno lepo urejeno in dostopno. Skoraj vsaka vasica pripravi svoj adventni sejem, ki je nekoliko drugačen od sejmov v drugih vasicah. Vasice in jezera so med seboj oddaljena maksimalno 1,5h vožnje. Prav tako gre za manjše sejme, tako da ni pretirane gužve, prav tako pa še gre za razmeroma neodkrit predel.

Kaj mi je všeč je tudi to, da na stojnicah prodajajo njihove lokalne izdelke, lokalno kulinariko, velik pa je poudarek tudi na naravnih solnih kopelih in izdelkih iz soli. Mi smo bili nastanjeni v osrčju regije v vasici St Wolfgang im Salzkammergut, ki nam je bila odlična izhodna točka za raziskovanje vseh jezer in božično okrašenih vasic ob jezerih.

Kako v Salzkammergut

Salzkammergut pokrajina je iz Slovenije oddaljena cca 4-5h. Mi smo se odpravili iz Domžal in do St Wolfgang im Salzkammergut vasice potrebovali 3h in 50 min (za 380 km). To je pot, ki gre čez Postalm prelaz, kjer je potrebno plačilo cestnine 17€. Ne vem zakaj, ampak Google maps vedno pelje čez ta prelaz in midva nisva bila pozorna. Boljša pot bi bila preko Bad Ischl ali preko Bischofshofen, da se prelazu in cestnini izognete.

Salzkammergut nastanitev

Trenutno nama je z dojenčkom veliko boljša izbira apartma kot hotel, zato sva v vasici St Wolfgang im Salzkammergut gledala samo apartmaje. Prednost apartmaja je zagotovo več prostora, 2 ločeni sobi (spalnica in dnevna soba), priprava obrokov po želji in seveda tudi apartma je cenovno ugodnejši. Imate pa v celotni regiji ogromno izbiro apartmajev in hotelov.

Poleg vasice St Wolfgang im Salzkammergut so odlične za bivanje tudi St Gilgen in Strobl (sta nekoliko manjši od St Wolfgang) in se nahajata ob istem jezeru. Ob jezeru Mondsee se nahaja vasica Mondsee, ki je tudi odlična iztočnica za raziskovanje pokrajine, prav tako pa se nahaja najbližje Salzburgu.

Ob jezeru Attersee je kar nekaj manjših vasic, ampak nimajo adventa, tako da je to jezero najmanj zanimivo. Je pa vsekakor vredno enodnevnega izleta okrog jezera čez dan, saj ponuja ogromno lepih razgledov. Najbolj oddaljeno je jezero Traunsee in vasica Gmunden, ki je tudi adventno okrašena.

V St. Wolfgang smo najeli apatma Schubert – Haus, zato je bila ta prelepa vasica iztočnica za vse naše oglede. Apartma Schubert – Haus smo najeli za 7 dni (6 nočitev) in zanj plačali 870 €. Apatma ima v celoti opremljeno kuhinjo, dnevno sobo in ločeno spalnico. Zame velik plus pa je tudi kopalna kad.

Advent v Salzkammergut: 6 – dnevni plan potovanja

16.12.2024: Namestitev v apartma in ogled okrašenega mesteca

Od dneva nismo imeli veliko, saj smo večino časa preživeli na poti. Pozno popoldan smo se namestili v apatma in se nato odpravili na krajši sprehod po mestu. Nikjer ni bilo nikogar, saj imajo v Avstrije tihe dneve in ponedeljek je bil en tak dan, kar pomeni, da je bilo vse zaprto. Vseeno pa je bilo zelo lepo v miru in božičnem vzdušju uživati med čarobno okrašenimi uličicami.

17.12.2024: Izlet do jezera Attersee

Zjutraj sva s Filipom najprej odšla na sprehod, saj ob jezeru vodi dolga cesta s čudovitimi razgledi, idealna za vozičkanje. Jaz sem uživala v razgledih, mali Filip pa v vsem novem kar je videl in doživel. Popoldan smo se odpravili na izlet okrog jezera Attersee, ki je izjemno blizu jezera Wolfgangsee. Ustavili smo se v kraju Kammer, kjer smo si ogledali grad, ki se nahaja tik ob jezeru. Okrog gradu je čudovit park, kjer smo se sprehodili. Kosilo smo si privoščili v restavraciji ob jezeru Das Klimt – Restaurant-Cafe.

Nadaljevali smo do vasi Weyregg am Attersee, kjer se zapeljemo na ožjo cesto Doktor-Gleißner-Weg s katere imamo razgled na jezero. Gremo tudi mimo See Alpaka – Gehege; kjer se pasejo alpake. Žal alpak nismo videli, so bile zaprte v hlevih in ne na pašnikih. Da smo obkrožili celotno jezero brez postankov smo potrebovali 2,5 h.

Pozno popoldan smo preživeli na adventnem sejmu v St. Wolfgang, kjer sva z Juretom uživala v aromatičnem “gluwine” in poskušala najrazličnejše jedi iz stojnic. Ta vasica je res tako prekrasna, poskrbljeno ja za vsak detajl in je občutek takšen kot bi se resnično znašli v božični pravljici.

18.12.2024: Razgledne točke in Bad Ischl

Zjutraj smo se odpravili na dve čudoviti razgledni točki pri jezeru Wolfgangsee. Prva se imenuje Wassbad Strobl, kjer smo imeli res čudovit razgled na celotno jezero. Druga razgledna točka St. Wolfgang Blick pa nudi čudovit razgled na našo vasico St. Wolfgang.

Pot smo nadaljevali do Wildtierpark Kleefeld – nekakšna kmetija, kjer je možen ogled koz, jelenov in drugih živali. Vse skupaj se nahaja v čudoviti neokrnjeni naravi. Od tukaj pa smo se sprehodili po čudoviti poti med gorami in gozdom. Pot je primerna za vozičke, Filip je tako užival, da je zaspal.

Od tukaj smo pot nadaljevali v Bad Ischl. Mesto ima izjemno bogato zgodovino kar se kaže tudi v čudovitih zgradbah. Najprej smo se sprehodili po mestu in si ogledali staro pošto, Trinkhalle, Leharvilla, Kurpark Bad Ischl, Hotel zur Post. Vse se nahaja v strogem mestnem jedru, tako da lahko z vozičkom naredimo krožno pot. Obvezen je bil postanek v slaščičarni Konditorei Zauner, kjer slovijo po sladici jelenji hrbet. Uživali smo tudi v čudoviti božični okrasitvi.

V Bad Ischl smo se ustavili tudi na večerji v restavraciji Gasthaus zur Salzmühle, kjer smo res odlično jedli. Po večerji smo se začeli vračati nazaj proti domu, kjer smo večer ponovno preživeli v vasici Wolfgangsee na božičnem sejmu.

19.12.2024: Izlet z ladjico po Wolfgangsee

Cel dan smo namenili vožnji z ladjico po Wolfgangsee. Vstopnico smo kupili na pomolu v St. Wolfgang in je na osebo znašala 29,60€. To je vstopnica s katero lahko obiščete Strobl in St. Gligen in se potem tudi vrnete nazaj v St. Wolfgang. Prodajajo pa tudi karte, ki nudijo prevoz v le en kraj in nazaj.

Mi smo se z ladjico najprej odpravili v Strobl, kjer smo si ogledali čudovit adventni sejem. Izjemno so mi všeč takšne majhne vasice, ki pripravijo božični sejem, saj to pomeni lokalno ponudbo, popolnoma drugačno vzdušje brez masovnega turizma in tudi manj gneče, kar je meni najbolj pomembno. Z vozičkom in majhnim dojenčkom je veliko hitreje in lažje, če ni gneče in, če imaš prostor, da se kam umakneš, ko je to potrebno.

Iz Strobla smo se vrnili na ladjico, ki nas je peljala v drugo majhno adventno vasico St. Gilgen. Adventni sejem je tukaj malenkost večji, prav tako je večja ponudba lokalnih proizvajalcev hrane, pijače in okraskov. Ampak se resnično ne bi mogla odločiti, kateri sejem mi je lepši, tako da je obvezen obisk obeh vasic.

Iz St. Gilgen smo se vrnili nazaj na ladjico, ki nas je pripeljala nazaj v St.Wolfgang. Da smo večer zaključili v stilu, smo se še enkrat sprehodili po božičnem sejmu.

20.12.2024: Predčasen povratek domov

Tudi to se zgodi, ko potuješ z dojenčkom. Filip se je prvič prehladil in prvič dobil vročino. Nič hujšega ni bilo, razen tega, da celo noč nismo spali. Zjutraj, ko smo se zbudili pa je sneg padal z vso močjo. Z Juretom sva pogledala vremensko napoved in je kazalo, da bo snežilo še naslednje 3 dni.

S prehlajenim dojenčkom to vsekakor niso razmere v katerih bi lahko še naprej raziskovali čudovito pokrajino. Na izbiro sva imela ostati še 2 dni in biti v apartmaju ali se predčasno vrniti domov. Odločila sva se za povratek domov. Hitro smo se spakirali in odšli. Vožnja domov je bila vse prej kot zabavna, saj je na cestah že bilo ogromno snega in nič še ni bilo spluženo, Filip pa v svojem stanju tudi ni bil razpoložen za vožnjo. Ampak nekako nam je uspelo.

Kaj smo si imeli še v planu pogledati in naj je ostalo za naslednjič?

• Za 20.12.2024 smo imeli planiran izlet do Fuschlsee, kjer bi se ustavli na dveh razgledni točkah ob jezeru: Badeplatz Stöllinger in Strandbad Wesenauer.
• Za 21.12.2024 pa smo imeli v planu, da gremo do jezera Mondsee, kjer si v kraju Mondsee ogledamo adventni sejem. Ustavili pa bi se tudi na točki Strandbad Wesenauer ob jezeru Wolfgangsee, kjer je ob jezeru čudovita sprehajalna pot, kjer bi lahko vozičkali.
• 22.12.2024 pa smo tako imeli planiran povratek domov

Čeprav smo naš adventni dopust zaključili 2 dni prezgodaj, smo se vseeno imeli izjemno lepo. Uživali smo v čarobnih skupnih trenutkih, prečudoviti praznični okrasitvi, dobri hrani in pijači.

The post Advent v Salzkammergut z dojenčkom appeared first on Strani Sveta.

V Kranjsko Goro smo se odpravili v jesenskem času, od 29.10 do 2.11. V nadajevanju prispevka preberi kako smo se organizirali, kje smo stanovali in kaj vse smo si ogledali. 

Kranjska Gora v 5. dneh

Za krompirjeve počitnice smo si želeli enostavnega in kratkega odklopa nekje v Sloveniji. Z Juretom že dlje časa nisva bila v Kranjski Gori zato je odločitev, da gremo v Kranjsko Gora padla izjemno hitro. Ker najinega dojenčka Filipa večinoma prevažava v vozičku sva iskala tudi takšno lokacijo, kjer bomo lahko vozičkali. V nadaljevanju bom napisala kje smo stanovali in po dnevih kaj smo si ogledali.

1.DAN: Prihod v Kranjsko Goro

29.10.2024 smo se iz Maribora odpravili proti Kranjski Gori. Potrebovali smo skoraj pol dneva, saj Filipu ni bilo do vožnje in je po poti ves čas jokal. Posledično smo se ustavili na počivališču Lopata, kjer smo se previli in potem še v Lukovici, kjer smo jedli. Končno smo prispeli do Domžal, kjer so se ustavili na kosilo pri sorodnikih. Iz Domžal pa smo potem v Kranjsko Goro prispeli v 1 h in 20 minutah, saj je Filip spal.

Ob 15 h smo prispeli v Rateče, kjer se je nahajal naš apartma Jeršin. Naredili smo check-in in se razpakirali. Z malim otrokom in psom to traja kar nekaj časa, tudi če ne kompliciraš :). Za apartma smo se odločili iz večih razlogov; v primeru slabega vremena bi morali biti več notri in je z dojenčkom vseeno lažje, saj imajo apartmaji običajno več prostora.

Prav tako je izjemno težko najti soliden hotel, kjer so psi sprejeti. Potem pa je tukaj še hrana – v apatmaju si lažje pripravima hrano in pojeva takrat, ko Filip spi. V hotelu se mi zdi to težje izvedljivo. V restavracijah pa je prav težko s psom in dojenčkom, še posebej če je zunaj mrzlo.

Nastanitev v Kranjski Gori

Hoteli so večji in lepo opremljen apartma z opremljeno kuhinjo za samostojno pripravo obrokov. Prav tako nismo želeli biti nekje natrpani brez travnatnih površin, zaradi psa, ki nekam pač mora lulat. V Kranjski Gori iz naštetih razlogov nismo našli nič primernega, zato smo pogledali v sosednje kraje. Tako smo našli res fantastičen apartma Jeršin. Že lesena zunanjost nas je izjemno navdušila. Od zunaj, pred apartmajem pa je tudi zelenica, manjša klubska mizica in večja miza.

Tudi notranjost apartmaja je v celoti lesena in res popolno in zelo lepo lično opremljena. Apartma je velik 50 m2, ima kuhinjo z vso potrebno opremo, pomivalnim storjem, čajnikom, aparatom za kavo in mikrovalovno pečico. Nam je bilo to izjemno pomembno, saj smo si hrano večinoma pripravljali sami. Dnevni prostor je lepo razporejen in prostoren. Spalnica je izjemno lepa, celotna v lesu s praktično in ogromno omaro. Tudi kopalnica je opremljena v celoti. Na voljo so tudi brisače in kuhinjske krpe.

Na Bookingu smo rezervirali apartma za 5 nočitev, od 29.10 do 2.11. Za 2 osebi, dojenčka, psa in končnim čiščenjem smo plačali 590 €. Rateče so od Kranjske Gore oddaljene 6 km, kar pomeni, da si z avtom res takoj v centru Kranjske Gore. So pa Rateče tudi povezane s čudovito peš potjo s Podkorenom in Kranjsko Goro.

2.DAN: Vozičkanje do Zelencev

Prvotni plan je bil tak, da smo želeli do Zelencev in v Kranjsko Goro, ampak smo bili prepočasni. Tako smo v tem dnevu obiskali le Zelence in res zelo uživali v lepem vremenu in čudoviti pokrajini. Šele ob 13h smo se praktično odpravili iz apartmaja in se odpravili po čudoviti asfaltirani potki (avtomobili tukaj praktično ne vozijo, je pa precej kolesarjev) v smeri proti Kranjski Gori.

Ta potka poteka vzporedno z glavno cesto in v Ratečah lahko vstopite na to pot pri parkirišču Ledine. Pot je izjemno široka in precej časa v senci. Nekaj časa smo hodili samo ravno po poti, nato pa smo zagledali tablo Zelenci in zavili leve nekoliko dol po hribu v gozd. Ta pot žal ni bila prava in smo se morali vrniti nazaj na glavno pot.

Ta napačna pot po gozdu je sicer lepa in primerna za voziček vse dokler poti ne zmanjka in ostane še samo razlit potok, ki teče do Zelencev. Mislim, da tudi brez vozička, suhi ne bi mogli nadaljevati poti. Ko smo se vrnili nazaj na glavno potko, smo s hojo nadaljevali vse do okrepčevalnive Karen’c, kjer pa smo ponovno zavili levo.

Po ozki in makedam poti smo prišli do mostu. Pot je prevozna z vozičkom, na enem mestu mi je edino moral Jure pomagati zaradi korenin. Prečkali smo most in pot nadaljevali vse do glavne ceste. Ob glavni cesti vzporedno poteka ozka makedam pot do Zelencev. Sama pot od parkirišča Zelenci pa do “jezera” je resnično čudovita gozdna pot.

Uživali smo v modro zelenih odtenkih kristalno čiste vode, naredili nekaj fotk in se počasi odpravili nazaj na pot, ki povezuje Kranjsko Goro in Rateče. Pot smo nadaljevali v smeri do Podkorena, kjer smo se ustavili pri eni klopci in pojedli kosilo. Filipa sva malo dala ven iz vozička, da se je pretegnil in nadihal svežega zraka. Plan je bil, da nadaljujemo pot do Kranjske Gore, ampak ker je bila ura že 15:30 (sončni zahod pa ob 17h) sva se odločila, da greva raje nazaj do apartmaja.

Ta pot je sicer super, nima pa javne razsvetljave. Zraven nisva imela baterije in iskreno si nisem želela vozičkati v temi. Včasih Filip ne mara tako zelo vozička in ga morem malo nosit, da se potolaži. Tega si res ne predstavljam, da bi delala v temi. Popoldan in večer smo preživeli v apartmaju, vsi 4 smo si malo spočili, nato pa sva si pripravila večerjo.

3.DAN: Pohod po dolini Tamar do planinskega doma Tamar

Ta dan smo bili nekoliko hitrejši in smo 11:30 že zapustili apartma. Od apartmaja smo se peš in z vozičkom odpravili do Tamar planinskega doma. Prehodili smo 5,6 km v eno smer, potrebovali pa smo 2h. Drugače pa bi potrebovali 1h in 30 min, tako da nismo bili tako zelo počasni. Iz Rateč do Planice je ves čas ob glavni cesti tudi dvosmerna kolesarska pot (na pešce so očitno pozabili), ampak vsi pešci hodijo tudi po kolesarski poti, ker drugje je praktično nemogoče.

Na kratko smo se ustavili v Planici in si ogledali vsemogočne skakalnice. Tukaj je tudi konec asfaltne poti in se začne široka makedam pot. Ta pot se kar hitro razcepi, mi smo se držali desne, ki naj bi bila lepša in bolj primerna za voziček. Kar hitro je sledil še en razcep poti, zopet smo se držali desne. Leva pot je gozdna pot in je primerna samo za pohodnike.

Pot je večina časa ravna z manjšimi vzponi. Tudi tla so zbita, tako da večinoma nisem imela težav z vozičkom. Le na določenih predelih je nasut svež pesek z večjimi kamenčki, tam sva z Juretom nekoliko dvignila voziček, da smo prišli čez. Pot poteka po gozdu, tako da smo bili večino časa v senci. Ves čas pa nas je spremljala prekrasna pokrajina obdana z mogočnimi gorami in drevesi obarvanimi v jesenskih barvah.

Prispeli smo do naše končne točke – planinskega doma Tamar. Pred lepo urejenim domom se nahaja prostran in zelen travnik, opazite lahko že tablo triglavski narodni park in slap Nadiža v ozadju. Planinski dom je bil do zadnjega zaseden, zato nismo dobili mize. K sreči smo zraven imeli airmax podlogo za na tla. Na travniku smo si naredili mini piknik, Filip se je dodobra raztegnil in naužil sončka, saj je večino poti do planinskega doma prespal.

Z Juretom sva si v planinskem domu naročila ričet in jabolčni zavitek. Oboje je bilo zelo dobro in odlično pripravljeno. Dobro uro smo uživali v našem mini zasebnem pikniku. Ob 14: 30 smo se začeli vračati, saj je postalo že precej hladno. Po poti nazaj smo se večino časa spuščali, zato smo bili 30 minut hitrejši.

Pozno popoldan in večer smo ponovno preživeli v apartmaju, Filip in Bond sta si privoščila počitek, midva pa sva si pripravila večerjo in se prav tako zleknila na kavč. Že sva padla v debato kamo bomo šli jutri :).

4.DAN: Izlet na Belopeška jezera

Moja ideja je bila, da bi šli peš iz Rateč do Belopeških jezer. Pot v eno smer je dolga 8 km (normalne hoje 2h). Mi bi zagotovo potrebovali z vozičkom dlje časa, pa še pred 12h se nismo uspeli spraviti iz apartmaja, zato smo se odločili, da gremo raje z avtom in poskusimo raziskati okolico jezer. Nisem bila prepričana ali bomo lahko vozičkali ali bom potrebovala nosilko, zato smo vzeli zraven oboje.

Na Belopeških jezerih je bila izjemna gneča. Kak kilometer pred spodnjim Belopeškim jezerom so namestili rampo, kjer je potrebno plačati 5 € na avto za vstop v nacionalni park. Ker je bila taka gneča in so bila vsa parkirišča zasedena, sva parkirala tik pri tej rampi. Če bi parkirala pred rampo plačilo ne bi bilo potrebno, vendar tudi ni bilo prostora.

Z vozičkom smo se po asfaltni cesti odpravili do prvega jezera in ponovno so me navdušile svetlo modre in svetlo zelene barve jezera in odtenki jeseni v ozadju. Spodnje Belopeško jezero je nekje do polovice prevozno z vozičkom, saj je narejena izjemno lepa in široka sprehajalna pot. Druga polovica ni primerna za voziček, saj je pot gozdna, ozka in polna korenin.

Mi smo se najprej sprehodili po prevozni poti nato pa smo se odpravili po makedam potki do hiške, kjer je restavracija Belvedere. Malenkost naprej je ob jezeru manjši in lepo položen gozdni rob/travnik, kjer je bilo idealno za mini piknik v naravi. Zraven smo ponovno imeli airmax blazino. Vse je bilo popolno, le preveč je bilo ljudi.

Vsaj kakšno uro in pol smo uživali v razgledu, zraku, sončku in družbi, nato pa sem Filipa prestavila v nosilko in tako smo raziskali še drugi del jezera, kjer ni bilo poti za voziček. Voziček in blazino smo pustili kar na travniku, kjer smo si naredili piknik. Vrnili smo se do vozička, Filip je bil že zelo zaspan, zato smo se vrnili na glavno cesto in se podali še do zgornjega Belopeškega jezera, ki je od spodnjega oddaljen 1 km.

Do zgornjega jezera smo prišli okrog 15h, ko je sonce že skoraj zašlo za gorami, zato jezero ni imelo tako lepih barv. Pri tem jezeru smo se ustavili zgolj na hitro, saj nas je že malo priganjal čas. Tukaj se nahaja ogromno parkirišče, večji travnik in gostilna. Kar hitro smo se začeli vračati proti avtu, potrebovali smo cca 20 min.

Pozno popoldan in večer smo ponovno preživeli v apartmaju, z Juretom sva ponovno uživala v slastni večerji, Bond in Filip pa sta ponovno omagala.

5.DAN: Sprehod iz Rateč do Kranjske Gore

Tokrat pa smo se resnično odpravili peš iz Rateč do Kranjske Gore. Več kot polovico poti smo že prehodili 2. dan, vendar smo se takrat v Podkorenu obrnili. Tokrat pa nam je uspelo priti v Kranjsko Goro. Med Ratečami in Kranjsko Goro vodi asfaltirana peš pot dolga cca 6 km za katero potrebujete 1 h in 20 min. Mi smo seveda potrebovali nekoliko več časa, in sicer 1h in 45 min.

Ko smo prispeli v Kranjsko Goro smo se sprehodili čez staro mestno jedro, ki smo se ga seveda zelo hitro ogledali, saj je izjemno malo. Ustavili smo se tudi v eni izmed številnih gostiln na kavici in uživali na sončku. Okrog 15 h smo se začeli vračati proti Ratečam. Še pred tem smo se ustavili v čudovitem parku v Kranjski Gori, ki se nahaja nasproti Mercatorju.

V parku sem nahranila Filipa, midva z Juretom pa sva pojedla malico. Prvotna ideja je bila, da se ustavimo nekje v piceriji na pici, ampak se na koncu za to nismo odločili, saj bi z Juretom zelo težko karkoli pojedla.

Priznam, najtežje mi je v gostilni s psom in dojenčkom. Psi običajno tako ali tako niso nikjer zaželjeni in potem zmeraj pazim, da je Bond “neviden in neslišen”. Potem pa je tukaj še Filip, ki se običajno v gostilni vedno zbudi in noče biti več v vozičku ali pri miru v naročju. Da bi v vsem tem kaosu lahko razmišljala še o hrani, žal ne gre.

Tako smo se po postanku v parku odpravili po isti poti nazaj do Rateč. Prispeli smo malo pred 5 h. Slabost tega jesenskega časa je zagotovo kratek čas sonca. v Kranjski Gori je sonce zašlo za gorami že ob cca. 14h, posledično je postalo izjemno mrzlo. Tudi ko smo se vračali, je bila celotna pot že v senci.

6.DAN: Jezero Jasna in pot domov

Zjutraj smo začeli s pakiranjem in se tako nekje ob 10 h odpravili iz apartmaja Jeršin v Ratečah. Ker nam v prejšnih dneh ni uspelo, smo se ta dan odpravili še z avtom do jezera Jasna. Vreme žal ni bilo sončno, ampak smo se vseeno na hitro sprehodili po eni strani jezera. Okrog jezera je makadamska pot, srednje primerna za voziček.

Po sprehodu pa smo se ustavili še v lokalu Alpska plaža, ki se nahaja tik ob jezeru, kjer sva si z Juretom privoščila kavico in zajtrk. Nekje ob 12h pa smo se začeli vračati proti domu.

Celotna Kranjska Gora je bila za naju pravi oddih, saj smo imeli izjemno počasen tempo, veliko časa pa smo preživeli v naravi. Všeč mi je bilo, da sva se odločila za apartma, saj sva zaradi dojenčka več časa preživela notri in je apartma vsekakor bolj prostoren kot hotelska soba. Prav tako je lokacija Kranjska Gora in okolica izjemno primerna lokacija za družine. Ogromno je ravnih poti, kjer lahko vozičkate, tako da se da kar nekaj početi, tudi z dojenčkom.

The post Kranjska Gora v 5. dneh appeared first on Strani Sveta.

Na otoku Pag sva z Juretom bila že nekajkrat, nazadnje 4 leta nazaj v kampu Straško. Tokrat sva se odločila za kamp Šimuni, saj sva želela nekam, kjer še nisva bila. Otok Pag pa se nama je zdel tudi ravno prav oddaljen, da sva lahko šla z malim dojenčkom. V nadaljevanju si preberi kaj smo mi prepoznali kot prednost kampa in kje smo našli slabosti, o samem kampu – kaj vse ponuja in ideje za krajše enodnevne izlete po otoku Pag.

Kamp Šimuni

Camping Village Šimuni (Kamp Šimuni) se nahaja nekoliko naprej od mesta Pag. Leži ob glavni cesti in je zgrajen nekoliko v hrib. Po mojem mnenju je kamp precej velik z velikim deležem mobilnih hiški v primerjavi s parcelami za postavitev šotora ali avtodoma. Zraven kampa se nahaja manjša ribiška vasica Šimuni, pa kateri ima kamp tudi verjetno ime.

RESTAVRACIJE:

V kampu je veliko restavracij, od bogate ponudbe rib, pic in hitre hrane. Všeč mi je bilo tudi to, da ima kamp lastno dostavo. To pomeni, da si lahko v eni izmed restavracij naročil hrano, ki so ti jo brezplačno pripeljali do mobilne hišice.

Midva sva si dvakrat privoščila pico v piceriji Kaštel, najbolj od vseh pa nama je bila všeč restavracija Mali Raj, kjer so stregli res izvrstno hrano. Terasa restavracije se nahaja tik ob plaži, kjer lahko uživate v čudovitem sončnem zahodu. Restavracija Pescaria v kampu je namenjena ljubiteljem morske hrane, nasproti pa je še čudovita restavracija s hamburgerji.

Hrana je bila nekoliko dražja kot pri nas, v povprečju bi rekla 2-3 € več na jed. Veliko pivo pa je vsepovsod stalo 5 €.

LOKALI:

Ob čudoviti dolgi plaži se nahajajo številni lokali, ki nudijo pijačo in tudi hrano. Nama najbližje je bil lokal Salty Grill’n’Wok, ki sva ga obiskala skoraj vsak dan. Uživala sva v dobrih narezkih, pivu, soncu in razgledu. Poleg številnih lokalov pa kamp ponuja tudi številne prodajalne sladoleda ob plaži. Kepica sladoleda je stala 2.5 €.

PLAŽE: 

Kamp ima 4 km dolge peščene in prodnate plaže. Celotno plažo so razdelili na manjše plaže in jih tudi poimenovali, tako se lahko v kamp Šimuni kopate na zlati plaži, briljantni, diamantni, biserni, plaži Belega galeba ali na plaži Dva mornarja. Kar mi je bilo zelo všeč je to, da kamp ponuja prezplačne ležalnike in senčnike za vse goste. Naravne sence pa je izjemno malo, saj so tako ob plaži že praktično mobilne hiške.

Velik minus zame je bila pasja plaža, ki niti približno ni tako lepa kot ostale plaže v kampu. Kamp ponuja 2 pasji plaži; ena je na koncu plaže Dva mornarja, druga pa na koncu biserne plaže. Mi smo hodili na pasjo plažo Dva mornarja. Pasja plaža je fizično (z nižjo ograjo) ločena od ostalega dela plaže.

Ni se mi zdelo lepo, da so nam s psmi (pa v kampu je bilo ogromno psov) namenili tako majhen del plaže, prav tako pa niso omejili dostopa do plaže gostom, ki nimajo psa. Tako smo prišli na pasjo plažo in nismo dobili ležalnikov in senčnika, saj je bilo že vse zasedeno od gostov, ki sploh niso imeli psa.

MOBILNE HIŠKE: 

Mobilnih hišk je v kampu Šimuni ogromno. Njihova uradna spletna stran ponuja 11 različnih tipov mobilnih hišk. Mi smo si izbrali mobilno hiško Dalmacija. Mobilna hiška je velika 32 m2 in vsebuje precej veliko kuhinjo z dnevnim prostorom, dvema spalnicama in dvema kopalnicama.

Hiška je bila res lepo opremljena, v kuhinji je bilo vse potrebno za pripravo samostojnih obrokov. Pred hiško je tudi ogromna lesena terasa, kjer se nahaja ogromna jedilna miza s šestimi stoli. Na drugi strani terase pa še velika sedežna garnitura za počitek. Zelo mi je bilo všeč, da so v hiški že zagotovili brisače, kuhinjske krpe, posteljnino, cet in wc-papir.

Za 10 dni za 2 osebi, dojenčka in psa smo plačali 1053 € v terminu od 9 – 18.9.2024. Za psa sva plačala 17 € na dan, zato sem bila še toliko bolj razočarana nad pasjo plažo in zasedenostjo le te.

ZA OTROKE:

V kampu je zelo dobro poskrbljeno za otroke. V kampu boste našli športno – rekreacijski park, ki vključuje adrenalinski park z zipline, mini golf, vadbeni prostor (nekakšen fitnes na prostem) in otroško igrišče. Na morju najdete aquapark z napihljivimi igrali, ob večerih pa raznovrstne animacije za najmlajše otroke do starosti treh let. Na večih mestih v kampu so postavljena tudi igrala za otroke.

Za otroke preko celega dneva v kampu potekajo različne animacije, zvečer pa mini disko. Kamp ponuja tudi pokrito otroško igralnico, kjer na 200 m2 tik ob morju otrokom omogočajo igranje tudi v času, ko je zunaj slabše vreme.

ŠPORT:

Za ljubitelje bolj aktivnega dopusta so v kampu Šimuni pripravili številne športne dejavnosti. Imajo urejena igrišča za odbojko na mivki, igrišče za tenis, badminton, košarko, rokomet, mali nogomet, namizni tenis,… V kampu pa lahko tudi najamete kolo, motor ali štirikolesnik, deluje pa tudi potapljaški center.

TRGOVINE: 

Kamp ima svoj mini market, kjer dobite praktično vse. V kampu pa se nahaja tudi ribarnica, prodajalna sadja in pekarna. Dejansko je poskrbljeno za vse, tako da praktično sploh ni treba iz kampa. Mene je kamp spominjal na mini mesto.

OSTALA PONUDBA:

Od ostale ponudbe mi je bilo najbolj všeč naslednje:

• žari za skupno uporabo (prostor, kjer je več žarov, da si lahko sami pripravite hrano. Zraven se nahajajo tudi mize, stoli in umivalniki)
• letni kino
• živa glasba ob večerih na različnih lokacijah
• pikniki kjer strežejo brezplačno hrano (v času našega obiska so npr. pekli odojka)
• center vodnih športov za najem vodnega skuterja, čolna, surfa, kajaka, pedolinota,…

Prednosti in slabosti kampa Šimuni

PREDNOSTI

Kamp ima zagotovo več prednosti kot pa slabosti in se bomo sem še zagotovo vrnili takrat, ko bomo na dopust šli brez psa. S psom pa v ta kamp zagotovo več ne bomo šli, saj je preslabo poskrbljeno za pse in lastnike psov. Kamp ima res široko ponudbo nastanitev, aktivnosti in restavracij. Šimuni kamp je precej velik kamp kar omogoča sprehajanje in raziskovanje več dni. Zaradi različnih aktivnosti vam tukaj zagotovo ne bo dolgčas. Zelo mi je bilo všeč tudi to, da nudijo brezplačne ležalnike in senčnike. Prav tako je plaža dolga in čudovita – posuta z drobnimi kamenčki.

SLABOSTI

Sama si kamp izbiram na podlagi plaže, ker mi pomeni največ. Nimama rada skal, ježkov in trave v vodi. Ker smo bili tokrat na dopustu s psom in ker Šimuni navajajo, da so psom prijazen kamp sem resnično pričakovala lepšo in večjo pasjo plažo. Za plačilo 17 € za psa na dan bi lahko ponudili več.

Slabost je morda za koga tudi hrib, saj se kam ne nahaja na ravnem, temveč je nekoliko v hrib. Mene to ni tako zelo motilo. Prav tako je slabost ta, da ni promenade ob morju, ki bi vodila v sosednjo vasico Šimuni. Prav tako nikjer v kampu nisem opazila naravne sence na plaži.

Krajši izleti po otoku Pag

Mesto Pag

En dan smo se popoldan odpravili v staro mesto Pag. Parkirali smo takoj na začetku mesta in se peš odpravili čez most Katine. Takoj ko smo prečkali most smo zagledali ob morju zelo lepo promenado s pogledom na morje in številnimi lokali. Nazaj grede smo se ustavili v enem izmed lokalov in uživali na sončku. Sprehodili smo se po ulici Vela vse do Glavnega Gradskega trga, kjer se nahaja kamnita cerkev.

V mestu Pag smo preživeli približno 3 h. Ulice so super za vozičkanje, mesto je izjemno lepo urejeno, polno starih prodajaln, tržnic s spominki, restavracij in lokalov.

Novalja

Naslednji dan smo se odpravili na krajši izlet v Novaljo. Novaljo sva z Juretom že videla in nama ni nič posebnega, všeč nama je bila le promenada, tako da smo se tokrat z vozičkom počasi odpravili po promenadi. V septembru je še bilo nekaj stojnic s spominki. Na poti smo se ustavili v enem izmed lokalov in uživali v razgledu.

Kamp Šimuni (Camping Village Šimuni) je čudovit večji kamp namenjen družinam. Za otroke je res ogromno aktivnosti, bogata je ponudba restavracij in lokalov – dejansko kot nekakošno samooskrbno mini mesto. Zmotila me je le slaba pasja plaža in zasedenost pasje plaže z ljudmi, ki nimajo psa.

Za dopust s psom mi je še zmeraj najboljši kamp Kovačine na otoku Cres, kjer lahko psi bivajo brezplačno (mesec september). Sicer je pasja plaža manjša kot v Šimunih, ampak je kamp Kovačine tudi veliko manjši, prav tako pa je pasja plaža identična kot ostala plaža. Do sedaj smo bili na Cresu v kamp Kovačine 3x s psom, vedno v septembru in nikoli ni bilo problem dobiti prostora na plaži.

The post Otok Pag: Kamp Šimuni appeared first on Strani Sveta.

Pot iz Domžal do Osnabrücka je dolga, prevozili smo 1052 km, za kar bi brez ustavljanja potrebovali 11h in 40 min. S tako majhnim dojenčkom se mi je takšna pot zdela predolga, zato sem se odločila, da jo prevozimo v 2 dneh.

Pot v Osnabrück

Naš izlet je trajal od 21 – 26.8.2024. 21.8 smo se iz Domžal odpravili do Nuremberga. Prevozili smo 570 km, za kar bi potrebovali 6h, ampak mi smo se kar nekajkrat ustavili in tako potrebovali 7,5h. V Nuremberg si nismo praktično nič ogledali, saj smo prispeli pozno popoldan. Prespali smo v hotelu na obrobju mesta: Ramada Nurnberg Parkhotel.

Hotel je soliden, ampak malenkost starejši kot so slike na Bookingu. Za 2 sobi z zajtrkom za 4 osebe in dojenčka smo plačali 320 €. Okrog hotela je ogromno prostora, zraven je tudi večji park, kar je bilo zame idealno za voziček.

Naslednje jutro smo pot nadaljevali in okrog 15 h prispeli v Osnabrück. Iz Nuremberg do Osnabrück je 500 km (5h in 30 min brez ustavljanja), mi pa smo potrebovali eno uro več.

Osnabrück v 3 dneh

V Osnabrück smo prispeli popoldan in se najprej namestili v čudovitem hotelu Romantik Hotel Walhalla, ki se nahaja v strogem mestnem jedru. Kar hitro smo se odpravili na krajši sprehod po starem mestnem jedru vse do restavracije Alte Gaststätte Holling, kjer smo jedli res fantastični dunajski zrezek iz teletine z brusnično omako. 

Naslednji dan sva imela z Juretom delovni dan, tako da si nisva uspela veliko ogledati, tašča in sestra od Jureta pa sta v tem času čuvali Filipa. Zvečer smo imeli večerjo v stari tradicionalni nemški pivnici Rampendahl Brewery, kjer strežejo tradicionalne jedi z modernim pridihom.

Tretji dan smo v tempu malega dojenčka raziskovali staro mestno jedro s pisanimi hiškami z lesenimi oboki. Osnabrück je mesto izjemno naklonjeno kolesarjem in peščem, posledično pa smo se tudi z vozičkom na ulicah počutili zelo zaželjeno. Izjemno lepa je ulica Bierstrasse, ki poteka v bližini hotela Romantik Hotel Walhalla. Ulica je tlakovana in obdana s pisanimi hiškami, manjšimi lokali in rožicami v lončkih. 

Nikakor ne pozabite na ogled mogočne cerkve Marienkirche in čudovitega trga pred njo. Tudi trg obkrožajo starodavne zgradbe in številne restavracije. Po skritih in valovitih uličicah pa se odpravite še do druge mogočne cerkve Dom St. Petrus. Meni izjemno lep trg pa je bil tudi Platz der Deutschen Einheit – kjer soo imeli v času našega obiska plažo in oder. Tukaj je bila ves čas glasba, različne nastopajoče skupine in aktivnosti.

Osnabrück pa je tudi idealno mesto za nakupovanje. Glede na majhnost mesta, imajo neverjetno veliko najrazličnih trgovin z oblačili. Največ trgovin se nahaja na Grosse Strasse, v bližini pa se nahaja tudi nakupovalni center Kamp-Promenade.

Osnabrück je zagotovo zelo zanimivo mesto in vsekakor priporočam postanek v primeru, da po Nemčiji potujete z avtom. Da začutite utrip mesta je dovolj en dan.

Osnabrück nastanitev

Romantik Hotel Walhalla je po mojem mnenju daleč najboljši hotel v Osnabrücku. Gre za prenovljeno staro hišo v strogem starem emstnem jedru. Sobe so čudovito opremljene, hodniki so obdržali stari pridih, del hotela pa je tudi čudovita restavracija s teraso, kjer strežejo izjemne jedi. Tudi zajtrk v hotelu je nadpovprečen. Za 4 nočitve z zajtrkom za štiri osebe smo plačali 1050 €. 

Pot domov in postanek v Ingolstadt

25.8.2024 smo se začeli vračati proti domu. Ponovno smo nekje na sredini poti naredili postanek; tokrat smo se ustavili v mestu Ingolstadt. Prispeli smo popoldan in se tako najprej namestili v hotelu v starem mestnem jedru Hotel Adler. V mestu Ingolstadt smo se sprehodili po starem mestnem jedru in se odpravili v eno izmed restavracij, ki so nanizane na ulici Theresienstraße.

Ingolstadt je vsekakor najbolj prepoznaven po Audi tovarni in muzeju Audi Forum Ingolstadt, ki pa ga mi z malim dojenčkom nismo obiskali, prav tako pa nismo imeli dovolj časa.

To je moj prvi zapis krajšega potovanja z dojenčkom. Priznam, da sem bila zelo skeptična, če sploh na pot s 1,5 mesecom starim dojenčkom, ampak sem vesela, da sem se odločila za ta korak. Tudi v bodoče si želim potovati z odraščajočim otrokom, zato se mi zdi pomembno, da smo naredili ta korak in se preprosto odpravili.

The post Izlet v Osnabrück appeared first on Strani Sveta.

Vsekakor je vas bolj živahna v poletnem času, saj je tukaj ogromno pohodnih poti in pa velika možnost aktivnosti na ogromnem jezeru Kilpisjärvi. V času najinega obiska je bilo seveda jezero zaledenelo, večina pohodnih poti pa ni bila primerna za pohod v zimskem času in pri -24 stopinjah.

Pa še ena stvar s katero sva se spopadala – je bila polarna noč. Polarna noč pomeni, da sonce nikoli vzide in temu je bilo res tako. Ker pa sonce vseeno vzhaja nekje blizu sva dva dni imela 3 – 4h slabe dnevne svetlobe, en dan (bilo je zelo oblačno) pa dnevne svetlobe nisva dočakala.

Takšne razmere so tudi poskrbele, da so bili najini dni v Kilpisjärvi nekoliko bolj umirjeni in, da sva več časa preživela v najini čudoviti leseni koči. Konec koncev pa nama je tak oddih tudi zelo ustrezal, preden sva se vrnila v decembrski živ-žav.

Kilpisjärvi sva obiskala v okviru najinega obiska Laponske. O celotni poti najinega zimskega potovanja si lahko več prebereš v prispevku: Laponska: Božičkova dežela in arktično potovanje.

Kilpisjärvi in iskanje severnega sija

Kot sem že napisala sva se v Kilpisjärvi odpravila zato, da bi videla severni sij. In res sva ga, oba prvič! Bilo je res nepozabno in oba sva bila presrečna. Sreča se nama je nasmehnila že prvi dan in nebo je zaplesalo pred nama v različnih odtenkih zelene barve.

Zelo pa sva si želela tudi bivati v tradicionalni finski leseni koči ob jezeru sredi bele snežne odeje in neokrnjene narave. Točno takšno koča sva našla v Kilipsjärvi, kaj je bil še dodaten povood za obisk tega majhnega kraja.

Kako v Kilpisjärvi

V vasico praktično vodi ena sama cesta in je vas oddaljena več kot 400 km severno od Rovaniemija. Midva sva nekaj dni najprej preživela v Rovaniemiju nato pa se nekje 5h vozila proti severu, da sva prispela v Kilpisjärvi. Več o Rovaniemiju si lahko prebereš v samostojnem prispevku: Rovaniemi potovanje in najboljši izleti.

Cesta pozimi od Rovaniemija do Kilpsijärvi ni najboljše splužena in sva se precej časa vozila po popolnoma zasneženi cesti. Ampak s finskimi zimskimi gumami (imajo notri nekakšne kovinske delce – ježevke) nisva imela nobenih težav. Omejitve na cesti se gibljejo med 80 in 100 km/h in lahko brez težav varno vozite po omejitvi.

Midva sva se na poti do Kilpsijärvi ustavila še v mondenem letovišču Levi na kavici. Malo sva se sprehodila tudi po glavni ulici in si ogledala smučišče. Zagotovo odlična lokacija za vse smučarje, ki želijo res uživati v adrenalinu in celotni zimski podobi.

Nastanitev v Kilpsijärvi

Kot sem že omenila sva si midva zelo želela koče ob jezeru in v Kilpsijärvi sva jo tudi našla. Kočo sva najela preko finske strani lomarengas.fi. Res da je spletna stran bolj namenjena Fincem, ampak midva sva vse uredila in tudi vnaprej plačala in je bilo vse tako kot smo se dogovorili.  Za 4x nočitev v koči kjer bi lahko bivalo 10 ljudi sva plačala 601,30 €.

Koča pa je res sanjska. Postavljena ob zaledenelem jezeru, v celoti iz lesa. Koča ima ogromen lesen balkon in zunanjo pokrito teraso, ki je midva v zimskem času nisva uporabljala. Notranjost koče ima odprto dnevno sobo s kaminom, kavči in preprogami. Iz dnevne sobe se prostor nadaljuje v kuhinjo, ki je neverjetno dobro opremljena. Del kuhinje pa je tudi jedilnica, ki je v celoti obdana s steklenimi okni.

V dnevni sobi je tudi ogromen in čudovit kamin, ki sva si ga midva vsako popoldan zakurila. Spodaj sta še dve spalnici, kopalnica in tuš s savno. Savna je precej velika in nudi res veliko zasebnosti, saj je s hodnikom odmaknjena od ostalih prostorov. V drugem nastropju pa je še ena soba, kjer so še 4 ležišča.

Tudi zunanjost je izjemno lepo urejena. Imava zunanje kurišče za peko finskih klobasic in tudi notranje (pokrito) kušišče. Pred hišo je ogromno prostora za parkiranje. Sva pa opremljena tudi z zimskimi stvarmi; pred hišo imava dereze in dvojne sanke.

V Kilpsijärvi je kar nekaj koč, ki se oddajajo preko lomarengas.fi ali pa preko AirBnb. Je pa tudi nekaj hotelov, če bi želeli raje bivati v hotelu. Tukaj so naslednje možnosti:

Tundrea Holiday Resort – tudi tukaj bivate v manjših lesenih hiškah

Cahkal Hotel – čudovit hotel sredi narave

Santa’s Hotel Rakka – čudovit hotel sredi narave

Kaj si ogledati v Kilpsijärvi

Kilpsijärvi je prava destinacija za vse ljubitelje narave, ampak v zimskem času tukaj ni izjemno veliko za počet, saj so dnevi izjemno kratki, temperature pa izjemno nizke. V decembru sva npr. midva imela le 3 – 4h zelo slabe dnevne svetlobe, saj sva bila v Kilpsijärvi v času polarne noči. Temperature pa so se gibale med -24 in -27 stopinj. Pogoji žal niso takšni, da bi lahko človek, ki na takšne razmere ni navajen, zunaj preživel veliko ur.

POHOD NA GORO SANNA

Želela sva na pohod na sveto goro Sanna, ki je res fascinantna saj je zelo težko pojasniti kako je ta osamljena in visoka gora, ki ni del večjega gorovja, sploh nastala. Še najbolj me Sanna spominja na Uluru v Avstraliji. Sanna leži na nadmorski višini 1026 m.

Pot od vznožja do najvišje točke Sanne je dolga 6 km v eno smer. Kako dolgo bi to v zimskih razmerah trajalo, ne vem, saj se na pohod nisva podala. Ko sva prišla do začetka poti, sploh ni bilo uhojene poti in gora je res visoka (višja kot sem mislila, da bo).

Blizu najine koče pa se je nahajal tudi en hribček Salmivaara, s kjer je čudovit razgled na gorovje Sanna. Ampak goro Sanna vidite od vsepovsod, saj je vso ostalo območje ekstremno ravno.

IZLET NA NORVEŠKO

Kilpsijärvi je tudi odlična iztočnica za obisk severa Norveške. Midva sva se zapeljeva do 38 min oddaljenega kraja Skibotn na Norveškem. Kraj je izjemno majhen ob fjordu Lyngen. Tukaj sva se na hitro ustavila in se sprehodila ob fjordu.

Moram pa napisati, da se je pokrajina tukaj čisto spremenila. Že ko sva se vozila proti Norveški je bilo vedno manj snega, ko sva prispela v Skibotn pa so bile ceste že popolnoma brez snega in suhe. Tudi fjord ni bil zaledenel ali zmrznjen. Bilo je le -12 stopinj in je zelo pihalo, tako da naju je bolj zeblo kot pri -24.

V Skibotn sva želela na kavico, vendar žal nisva našla nobene kavarne ali lokala, ki bi bil odprt v dopoldanskem času. Pot sva zato nadaljevala ob fjordu proti Skibotndissa – gugalnica s pogledom na fjord in mogočno gorovje. Tale razgledna točka je zares vrhunska. Tukaj tudi ni pihalo zato sva se zadržala dlje časa.

Nato pa se zapeljeva po panoramski poti po drugi strani fjorda Lyngen in uživava v čudovitih razgledih. Šla sva v smeri proti Pollen, vendar kraja nisva dosegla, saj sva se prej obrnila in začela vračat. Ker sva bila še severneje je to pomenilo še manj dnevne svetlobe.

POHOD NA NORTHENMOST THREE-COUNTRY CAIRN

To je točka, kjer se stikajo Finska, Švedska in Norveška. Iz Kilpsijärvi traja pohod do te točke v eno smer 11 km, kar je absolutno preveč v zimskem času. Pot sicer naj ne bi bila zelo strma, je pa izjemno dolga. Pozimi to pomeni hojo v trdi temi. Že v naprej sva vedala, da peš ne bova mogla do te točke, sem pa si vseeno želela it.

Že doma sem našla eno in edino osebo (domačina), ki z motornimi sankami po jezeru pelje turiste do te točke. To je njegova spletna stran: https://www.graylingland.com/winter.

Po mailu smo se tudi že vse dogovorili in potem še potrdili termin en dan pred odhodom. Žal pa sva na dan odhoda od njega prejela mail, da je zbolel in, da naju do tromeje ne more peljati. Še zdaj sem razočarana, saj sem si to res želela, ampak žal nisem našla nobene druge možnost, tako da na koncu nisva šla. Včasih žal ne gre vse po planih.

Možnosti za severni sij

Če boste na spletu brali je na Finskem je največja verjetnost, da vidite severni sij, bo Kilpsijärvi zagotovo napisan med temi kraji. V Kilpsijärvi naj bi bila kar 75% za opazovanje severnega sija. Midva sva severni sij iskala že v Rovaniemiju, vendar ga nisva videla.

Se pa nama je nasmehnila sreča ravno v Kilpsijärvi in to že prvi dan. Za severni sij mora biti jasno nebo brez megle in oblakov. Prvi in drugi dan sva imela takšno vreme in vsa zares dolgo lahko opazovala severni sij.

Tretji in četrti dan pa sva imela slabo in megleno vreme, zato severnega sija nisva mogla opazovati. Še posebej četrti (zadnji dan) je bilo izjemno slabo vreme in sva bila praktično cel dan brez dnevne svetlobe.

Kilpisjärvi restavracije

Midva sva si večino obrokov pripravljala v najini koči, kjer sva imela res odlično kuhinjo. Večino živil sva kupila že v Rovaniemi, saj je v Kilpisjärvi le ena trgovina (K – Market), ki pa je malenkost dražja. Ima pa Kilpisjärvi tudi nekaj restavracij, midva sva šla enkrat na kosilo v Ravintola Kilpis – Kilpishalli, ki se nahaja zraven trgovine. Glavne jedi stanejo med 20 in 25 €. Tukaj pa lahko jeste tudi meso severnega jelena.

The post Kilpisjärvi in iskanje severnega sija appeared first on Strani Sveta.

Rovaniemi je manjše mesto na severu Finske in velja za prestolnico regije Laponska. Rovaniemi se nahaja 6 km južno od začetka severnega tečajnika. Mesto ima le 65 000 prebivalcev in je v zimskem času precej turistično zaradi direktne povezave z Božičem. Tam kjer se začne arktični krog je namreč postavljena božična dežela, kjer se nahaja pravi božiček.

Mesto pa ima tudi precej žalostno moderno zgodovino, saj je bilo v 2. sv. vojni popolnoma uničeno. Iz tega razloga v samem mestu tudi ni večjih znamenitosti, saj so vse stavbe bolj kot ne nove.

Rovaniemi potovanje in najboljši izleti

Midva sva v Rovaniemi potovala v decembru. Najina pot se je začela na Dunaju, s kjer sva letela v Helsinke. V Helsinkih sva najela avto in se zapeljala v Rovaniemi. To sva naredila v dveh dneh, eno noč sva prespala v kraju Pihtipudas. Dejstvo je, da Finnair pozimi nima direktnih povezav Slovenija – Rovaniemi, tako da je potrebno letalsko karti iskati iz sosednjih letališč.

Midva sva našla ugodno varianto iz Dunaja do Helsinkov za 230 € na osebo. Avto sva pustila na parkirišču Vienna Airport (oznaka C). Za parkirišče sva plačala 180€ (10min peš od letališča). Če bi si vzela vezan let do Rovaniemija bi za letalsko karto odštela več kot 500 € na osebo, prav tako pa nisva našla nobene pametne povezave.

Na letališču v Helsinkih sva najela tudi avto. Avto sva rentala preko DiscoverCars in plačala 240€ za 12 dni z zavarovanjem pri Sixt. Najino vozilo za naslednjih 12 dni je bila Toyota Aygo X. Cene bencina so se gibale med 1,8 do 2 €/l.

Namesto najema avta v Helsinkih bi se lahko odločila tudi za hitri vlak iz Helsinkov v Rovaniemi. Vlak vozi od 8 do 12 ur, cene pa se gibljejo od 130 € naprej. Midva sva potem preračunala, saj sva v Rovaniemiju vsakem primeru želela najeti avto, ker sva se potem odpravila na skrajni sever Finske.

V glavnem bolj se nama je splačalo vzeti avto že v Helsinkih kot plačati za vlak. Tukaj pa najdete vse vlake Helsinki – Rovaniemi: https://www.finlandtrains.com/helsinki-to-rovaniemi.html.

Kaj si ogledati v Rovaniemi?

Samo mesto Rovaniemi je nič posebnega, saj je bilo v 2. sv vojni v celoti porušeno. Je pa mesto odlična iztočnica za številne izlete in zimske aktivnosti. Prav tako pa je v bližini kar nekaj pohodnih poti, ki so prilagojene tudi zimskim razmeram.

V samem mestu pa si lahko vseeno ogledate naslednje manjše znamenitosti:

• Osrednji trg Lordi’s Square, kjer je tudi manjši božični sejem. V teh stojnicah prodajajo oblačila in ročne izdelke. Na trgu je samo en tovornjaček s hitro hrano. Tako da v Rovaniemiju ni tistega tipičnega božičnega sejma.

• Ulica Koskikatu, ko poteka čez Lordi’s Square je v celoti božično okrašena z novoletno jelko. Ta ulica je tudi zaprta za promet, na njej pa se nahaja veliko restavracij in lokalov.
• stavba Arktikum je muzej, v času od 8.12 do 10.12 pa se je tukaj odvijal The Arctic Market Days. Tukaj so se številni lokalci predstavili z ročno narejenimi izdelki. Je pa Arktikum tudi odlična izbira za kosilo, saj je cena bufe kosila tukaj 15 €. Za stavbo se nahaja tudi manjši park in pa ogromno jezero, ki pa je bilo v decembru v celoti zamrznjeno, zato sva se odpravila na sprehod po zaledenelem jezeru.

Ker sva midva stanovala nekje 3 km iz strogega centra, sva se vsakič z avtom zapeljala do centra Rovaniemija. Parkiranje je izjemno enostavno. Ob nedeljah je parkiranje brezplačno. Ostale dni pa je brezplačno po 18 h. Našla pa sva tudi brezplačno parkirišče Free 24h public parking na lokaciji: Poromiehentie 4, 96200 Rovaniemi.

Zimske pohodne poti v bližini Rovaniemija

Meni so zimski pohodi eni izmed boljših, saj na tak način res doživiš tisto pravo zimsko idilo. Midva sva se zato podala kar na dva krajša pohoda.

Ounasvaara Winter Trail, ki se nahaja 1,6 km južno do Rovaniemija. 15 min hoje je do razglednega stolpa Ounasvaara Observation Tower. Pot je izjemno lahka skoraj ravna, ampak se sprehajate po gozdu iglavcev, ki jih je pokrila težka in debela zimska odeja. Tukaj je zima res snežno bela, sneg je lahek in puhast, tako da vidite vsako snežinko kot, da bi jo narisali.

Na poti je tudi čudovita koča, ki celotno pot naredi še bolj idilično. Žal pa je bila koča v času najinega pohoda še zaprta. Žal nama je bilo, da nisva mogla skočit na en glogi (kuhano vino).

Arctic Circle Hiking Area je čudovito območje z različno dolgimi pohodnimi potmi. Tukaj so vse poti: https://www.nationalparks.fi/arcticcircle/trails/.

Midva sva se odpravila po Könkäänsaari Accessible Nature Trail, ki je krožna pot, ki traja le 1h. Na poti sva našla tudi čudovito kurišče, kjer sva zanetila ogenj in si spekla slavne finske klobasice, ki sva jih imela zraven. Na Finskem imate ogromno takih kurišč, ki so namenjena pikniku v naravi.

Zraven kurišča je bila hiška, kjer so bila spravljena drva. V hiški je tudi sekira, tako da si lahko drva nasekate na manjše trske. Okrog kurišča so klopi, kurišče pa je železen boben, tako da je skoraj nemogoče zanetiti ogenj izven tega. Nad bobnom je še rešetka, na katero položite klobasice. Klobasice so že v naprej kuhane, tako da jih je treba samo lepo osmodit na žaru.

Najboljši izleti v Rovaniemi

Izletov v naravo, ki jih ponuja Rovaniemi je mali milijon. Prav nemogoče je, da bi lahko obdelali vse, zato je potrebno narediti selekcijo. Moj nasvet je, da stvari ne združujete, saj boste tako vse doživeli napol. Določeni izleti namreč ponujajo vleko s huskiji, vleko s severnimi jeleni in vožnjo z motornimi sankami v enem dnevu. To vam res odsvetujem, saj vse skupaj izgubi čar.

Na GetyourGuide boste našli res številne izlete in si tako lahko izberete aktivnost, ki vam je najbolj všeč.

IZLET S HUSKIJI

Midva sva si res želela doživeti vleko sani s huskiji. Iz tega razloga sva si izbrala 4h izlet, ki je vključeval predstavitev njihovega podjetja, predstavitev psov, izobraževanje kako voziti sani in 2h vožnje s huskiji. Preden se podate izlet, poskrbijo tudi za ustrezno zimsko opremo; tako da dobite še dodaten kombinezon in zimske škornje.

Ti huskiji so delovni psi, ki tekmujejo tudi na svetovnih prvenstvih vleke sani. Največje prvenstvo je na Aljaski, kjer psi pretečejo 1600 km, drugo največje pa na Norveškem, kjer psi pretečejo 1200 km v 5 dneh. Ti huskiji, ki tekmujejo na tem tekmovanju, so bili tudi naši huskiji.

Naša pot je bila dolga cca 15 km, na poti pa smo se večkrat ustavili, tako da je vodič pregledal pse. Vodič je imel svojo ekipo 5 psov, sledili pa smo mu še 3 pari (vsega skupaj 6 ljudi) in 15 psov, saj je vsak par imel svojo ekipo 5 psov.

Huskiji so vlekli naše sani po gozdu in po zaledenelem jezeru. Večinoma je bil teren raven, kjer pa so bili hribčki pa je voznik psom vedno pomagal pri vzponu. Izlet nama je bil zelo všeč, saj sva dan preživela v naravi, uživala v vožnji, na koncu pa lahko še preživela nekaj časa z najino ekipo psov.

VOŽNJA Z MOTORNIMI SANKAMI

En celoten dan sva preživela na motornih sankam, naredili smo več kot 40 km v 2h. Izbrala sva si organiziran 4 h izlet pri agenciji Wild about Lapland, kjer organizirajo vožnjo z motornimi sankami v manjših skupinah (maksimalno 8 ljudi). Izlet sva kupila na GetyourGuide – Snowmobile Adventure in Lapland.

Res priporočam, da vzamete izlet v manjši skupini, ker velika skupina pomeni tudi več kot 50 motornih sank. Postopek vožnje je tak, da vodič vozi prvi, vsi ostali pa za njim v koloni. Vodiču je seveda v interesu, da vsi pridejo na cilj, tako da nihče ne more naprej in nikogar se ne pusti od zadaj. Manjša skupina iz tega vidika pomeni manj prilagajanja in imate tako več od izleta.

Na začetku najinega izleta nas je vodička seznanila s tem tako voziti motorne sanke, nato pa smo šli lepo za njo v koloni, najprej počasi, da smo dobili občutek, nato pa smo šli tudi hitreje. V skupini nas je bilo 7 (torej 4 motorne sanke). Vozili smo se po gozdu in tudi po zaledenelem jezeru, kjer je vodička tudi zakurila ogenj in pekli smo finske klobasice.

Z nama v skupini so bili 4 ljudje iz Singapurja in res si niso upali voziti več kot 20 km/h. Vodička nas je zato razdelila v dve skupini, midva in še en francoz smo potem lahko za njo vozili hitreje. Maksimalna hitrost, ki sva jo midva dosegla je bila 60 km/h. Vsake toliko pa smo potem na poti počakali še preostale ljudi. Je pa samo ena zvožena pot, tako da se težko izgubiš.

IZLET S SEVERNIMI JELENI

Tudi vprega severnih jelenov, ki vlečejo sani je zelo pogosta aktivnost v Rovaniemiju. Midva se za ta izlet nisva odločila, saj nisva imela v Rovaniemiju še enega dodatnega dneva, da bi lahko šla na daljši izlet.

V Božičkovi vasi sicer nudijo izlete s severnimi jeleni, kjer lahko izberete, da vas peljejo 400 m, 600 m ali 3 km (vsaj mislim, da imajo tako). Ko sva prišla do teh jelenov in videla to gnečo ljudi in jelene, ki vozijo ljudi v krogu, naju je minilo, da bi v Božičkovi vasi šla na ta izlet.

Menim pa, da samostojen izlet s severnimi jeleni, nekje v naravi, kjer je za jelene tudi malo lepše poskrbljeno in ni masovnega turizma, zna biti nepozabno doživetje. Na GetyourGuide severni jeleni najdete ogromno samostojnih in večurnih izletov s severnimi jeleni.

Rovaniemi in Božičkova dežela

Nekje 6 km izven Rovaniemija, kjer se začne tudi arktični korg, se nahaja božična dežela. Predstavljajte si to kot nekakšen tematski park, kjer se lahko slikate z Božičkom, ga. Božičko, se vozite z jelenčki, konji, huskiji in motornimi sanmi.

Znotraj vasi je tudi ogromno hotelov in teh slavnih steklenih iglujev. Nočitve tukaj so seveda med najdražjimi, je pa tukaj od turistov največ Američanov. Božičkova vas je tudi precej oblegana, tako da tukaj pričakujte gnečo.

Za ogled vasi potrebujete minimalno 6 h, ampak bi priporočala, da si vzamete kar cel dan, ker je gneča in zunaj mraz, zato so postanki v različnih hiškah, restavracijah in pri kuriščih nujno potrebni.

Midva sva bila v vasi cel dan. Tukaj je zemljevid: https://santaclausvillage.info/wp-content/uploads/2023/05/santa-claus-village-map-1.pdf

V tej vasi na glavnem trgu poteka tudi Arctic Circle, ki sva ga tudi prestopila. Severni tečajnik (arktični krog) je območje, kjer pozimi sonce vsaj en dan ne vzide in poleti sonce vsaj en dan ne zaide. Božičkova vas je odprta od 10 do 16h. Generalne vstopnine ni, se pa vsaka stvar plača znotraj posebej. Božičkova vas je res mesto zase, kjer je vse povezano z božičem.

Ogledala sva si naslednje stvari:

• Central Square je osrednji trg obdan s številnimi lično okrašenimi hiškami. Tukaj poteka tudi začetek arktičnega kroga.

• Arctic Circle Husky Park – sva se samo ustavila, vendar jih nisva videla, potrebno bi bilo plačilo vstopnine.
• Elf Hat Academy – bolj za otroke, kjer lahko ustvarjajo magične poskuse skupaj z božičnimi škrati.
• Elf’s Farmyard Tallitontum Piha – tukaj imajo jelene in alpake, kot nekakšen mini zoo, kjer je potrebno plačilo vstopnine za vstop.
• Glass Resort – zazidani stekleni “igluju#; nekakšen snežni resort.
• Mrs. Santa Claus Christmas Cottage – vstopnina za slikanje z ga. Božička je nekje med 20 in 30 €. V hiši od gospe Božičke je tudi kavarna in slaščičarna, kjer sva se tudi midva ustavila.
• Roosevelt Cottage – prva zgradba v Arctic Circle, od leta 1950
• Santa Clause Gift House – trgovine s spominki in restavracija, kjer prodajajo tudi slaščice. Tukaj prodajajo tudi Mumine (za vse tiste, ki se spomnite risanke).
• Santa Claus Main Post Office – tukaj sva napisala božične kartice domačim, da jih tako dobijo iz božičkove vasi.
• Santa Claus Office – v Santa Claus Office se je bilo potrebno nekako naročit, tako da so ob urah spuščali skupine ljudi v ta predel stavbe. Midva v ta del nisva stopila, mislim da se se tukaj lahko ponovno slikate z božičkom. V enem delu stable pa je tudi trgovina Marimekko.
• Christmas House Meet Santa – tukaj sva se midva slikala z božičkom. Slikanje je brezplačno, če pa želiš imeti sliko pa so cene od 40 – 60 €.
• Santa Claus Reindeer – božičkovi jeleni se nahajajo zdraven hiše gospe Božičke. Tukaj se lahko peljete s severnimi jeleni 400 m, 800 m ali 3 km (vsaj tako se mi zdi).

Severni sij Rovaniemi

V Rovaniemiju je možnost vedeti Northen Lights (severni sij), ampak mora biti jasno vreme in še vsi ostali pogoji morajo biti idealni. Midva v 4 dneh žal nisva imela sreče in nisva videla Aurora Borealis. Že preden sva odšla na pot sem zbrala lokacije v bližini Rovaniemija, kjer so že videli severni sij:

• V Rovaniemiju: Arctic Garden za stavbo Arktikum, pri jezeru
• Ounasvaaran Lookout: 1,6 km južno od Rovaniemija
• Syväsenvaara Fell (Observation Tower): v smeri prti božični vasi
• Aurora Hunting Olkkajärvi: pri jezeru Olkkajärvi Lake, kamor vozijo tudi agencije. Midva sva bila 2 dni zaporet tukaj, pa žal nisva videla nič.
• Okrog jezera Norvajärvi
• Vaattunkiköngäs: to je Arctic Circle Area
• Alakorkalon laavu: tukaj je tudi gorišče, 5 km iz Rovanjemija
• Jezero Napapiiri, Vietonen: ta lokacija je imela največ priporočil, vendar nama ni uspelo do nje.
• Ob jezeru Koyry: koordinate: 66°34’23.5″N 26°34’44.8″E

Restavracije v Rovaniemi

Spodaj je seznam restavracij, ki so nama bile všeč. Žal nisva dobila prostora v nobeni, saj je potebno vse vsaj kak dan prej rezervirati. Želela sva iti v Nili restaurant, ampak bi morala 7 dni prej rezervirat, kar seveda nisva in zato nisva dobila prostora.

• Gustav Kitchen & Bar na Lordi’s Square, od zunaj imajo tudi dva ogrevana steklena igluja, ki jih lahko rezervirate za posebno večerjo.
• Nili restaurant – laponska tradicionalna restavracija, želela sva na 3 hodni božični meni, vendar nivsa dobila prostora.
• Roka Kitchen & Wine Bar – tudi laponske jedi s pridihom Italije. Tudi tukaj nisva dobila prostora
• Restaurant Gaissa – se nahaja v prvem nadstropju, to restavracijo sva našla po naključju in celo dobila sva prosto mizo. Naročila sva si 3 hodni meni in vse je bilo več kot odlično. Za predjed sva imela divjačinsko pašteto in divjačinski karpačo, glavna jed je bil divjačinski steak v lisičkini omaki in piri krompirjem. Sladice sva jedla različne, nebeško puhasto čokoladno torto in nekakšen osvežilni limonin mouse.

Nastanitev v Rovaniemi

Midva sva svojo nastanitev tokrat našla na AirBnb, saj je Booking ponujal le hotele, kjer pa so bile cene vrtoglave vsaj za najin budget. Izbrala sva Grandmother’s Quiet CitY Home with Sauna. Za 4x nočitev v stanovanju s savno sva plačala 710 €. Od centra Rovaniemi sva oddaljena 5 min z avtom ali 21 min peš.

Nastanitev je presegla vsa najina pričakovanja, saj je bilo vse veliko lepše kot na slikah. Bivala sva v lepo opremljenem dvosobnem stanovanju. Kuhinja je vsebovala vse potrebno za pripravo vseh obrokov. Savna pa se je nahajala v kopalnici. Pred nastanitvijo (manjši blok) sva imela tudi svoje parkirišče. Tudi gostiteljica je bila izjemno prijazna ter odzivna, ki nama je pomagala s številnimi nasveti.

Parkirišče je bilo opremljeno tudi z grelnikom za avto. Najin rentan avto pa je tudi imel kabel, za priklop avta na grelnik, saj avti ne vžigajo radi pri takšnem minusu, zato je pomembno, da preko tega kabla avto vsaj malo segrejemo.

The post Rovaniemi potovanje in najboljši izleti appeared first on Strani Sveta.