Kranjska Gora v 5 dneh je naš potopis doživetij, prepleten z uživanjem v naravi in počitkom. Ne morem ravno napisati, da gre za potovanje v Kranjsko Goro, saj ne razdalja in tempo raziskovanja tega ne opravičujeta. V Kranjsko Goro sva se odpravila s psom in 4 mesece starim dojenčkom. Tempo raziskovanja in vse aktivnosti so bile tako prilagojene njima.
V Kranjsko Goro smo se odpravili v jesenskem času, od 29.10 do 2.11. V nadajevanju prispevka preberi kako smo se organizirali, kje smo stanovali in kaj vse smo si ogledali.
Kranjska Gora v 5. dneh
Za krompirjeve počitnice smo si želeli enostavnega in kratkega odklopa nekje v Sloveniji. Z Juretom že dlje časa nisva bila v Kranjski Gori zato je odločitev, da gremo v Kranjsko Gora padla izjemno hitro. Ker najinega dojenčka Filipa večinoma prevažava v vozičku sva iskala tudi takšno lokacijo, kjer bomo lahko vozičkali. V nadaljevanju bom napisala kje smo stanovali in po dnevih kaj smo si ogledali.
1.DAN: Prihod v Kranjsko Goro
29.10.2024 smo se iz Maribora odpravili proti Kranjski Gori. Potrebovali smo skoraj pol dneva, saj Filipu ni bilo do vožnje in je po poti ves čas jokal. Posledično smo se ustavili na počivališču Lopata, kjer smo se previli in potem še v Lukovici, kjer smo jedli. Končno smo prispeli do Domžal, kjer so se ustavili na kosilo pri sorodnikih. Iz Domžal pa smo potem v Kranjsko Goro prispeli v 1 h in 20 minutah, saj je Filip spal.
Ob 15 h smo prispeli v Rateče, kjer se je nahajal naš apartma Jeršin. Naredili smo check-in in se razpakirali. Z malim otrokom in psom to traja kar nekaj časa, tudi če ne kompliciraš :). Za apartma smo se odločili iz večih razlogov; v primeru slabega vremena bi morali biti več notri in je z dojenčkom vseeno lažje, saj imajo apartmaji običajno več prostora.
Prav tako je izjemno težko najti soliden hotel, kjer so psi sprejeti. Potem pa je tukaj še hrana – v apatmaju si lažje pripravima hrano in pojeva takrat, ko Filip spi. V hotelu se mi zdi to težje izvedljivo. V restavracijah pa je prav težko s psom in dojenčkom, še posebej če je zunaj mrzlo.
Nastanitev v Kranjski Gori
Hoteli smo večji in lepo opremljen apatma z opremljeno kuhinjo za samostojno pripravo obrokov. Prav tako nismo želeli biti nekje natrpani brez travnatnih površin, zaradi psa, ki nekam pač mora lulat. V Kranjski Gori iz naštetih razlogov nismo našli nič primernega, zato smo pogledali v sosednje kraje. Tako smo našli res fantastičen apartma Jeršin. Že lesena zunanjost nas je izjemno navdušila. Od zunaj, pred apartmajem pa je tudi zelenica, manjša klubska mizica in večja miza.
Tudi notranjost apartmaja je v celoti lesena in res popolno in zelo lepo lično opremljena. Apartma je veliko 50 m2, ima kuhinjo z vso potrebno opremo, pomivalnim storjem, čajnikom, aparatom za kavo in mikrovalovno pečico. Nam je bilo to izjemno pomembno, saj smo si hrano večinoma pripravljali sami. Dnevni prostor je lepo razporejen in prostoren. Spalnica je izjemno lepa, celotna v lesu s praktično in ogromno omaro. Tudi kopalnica je opremljena v celoti. Na voljo so tudi brisače in kuhinjske krpe.
Na Bookingu smo rezervirali apartma za 5 nočitev, od 29.10 do 2.11. Za 2 osebi, dojenčka, pas in končnim čiščenjem smo plačali 590 €. Rateče so od Kranjske Gore oddaljene 6 km, kar pomeni, da si z avtom res takoj v centru Kranjske Gore. So pa Rateče tudi povezane s čudovito peš potjo s Podkornom in Kranjsko Goro.
2.DAN: Vozičkanje do Zelencev
Prvotni plan je bil tak, da smo želeli do Zelencev in v Kranjsko Goro, ampak smo bili prepočasni. Tako smo v tem dnevu obiskali le Zelence in res zelo uživali v lepem vremenu in čudoviti pokrajini. Šele ob 13h smo se praktično odpravili iz apartmaja in se odpravili po čudoviti asfaltirani potki (avtomobili tukaj praktično ne vozijo, je pa precej kolesarjev) v smeri proti Kranjski Gori.
Ta potka poteka vzporedno z glavno cesto in v Ratečah lahko vstopite na to pot pri parkirišču Ledine. Pot je izjemno široka in precej časa v senci. Nekaj časa smo hodili samo ravno po poti, nato pa smo zagledali tablo Zelenci in zavili leve nekoliko dol po hribu v gozd. Ta pot žal ni bila prava in smo se morali vrniti nazaj na glavno pot.
Ta napačna pot po gozdu je sicer lepa in primerna za voziček vse dokler poti ne zmanjka in ostane še samo razlit potok, ki teče do Zelencev. Mislim, da tudi brez vozička, suhi ne bi mogli nadaljevati poti. Ko smo se vrnili nazaj na glavno potko, smo s hojo nadaljevali vse do okrepčevalnive Karen’c, kjer pa smo ponovno zavili levo.
Po ozki in makedam poti smo prišli do mostu. Pot je prevozna z vozičkom, na enekm mestu mi je edino moral Jure pomagati zaradi korenin. Prečkali smo most in pot nadaljevali vse do glavne ceste. Ob glavni cesti vzporedno poteka ozka makedam pot do Zelencev. Sama pot od parkirišča Zelenci pa do “jezera” je resnično čudovita gozdna pot.
Uživali smo v modro zelenih odtenkih kristalno čiste vode, naredili nekaj fotk in se počasi odpravili nazaj na pot, ki povezuje Kranjsko Goro in Rateče. Pot smo nadaljevali v smeri do Podkorna, kjer smo se ustavili pri eni klopci in pojedli kosilo. Filipa sva malo dala ven iz vozička, da se je pretegnil in nadihal svežega zraka. Plan je bil, da nadaljujemo pot do Kranjske Gore, ampak ker je bila ura že 15:30 (sončni zahod pa ob 17h) sva se odločila, da greva raje nazaj do apartmaja.
Ta pot je sicer super, nima pa javne razstevljave. Zraven nisva imela baterije in iskreno si nisem želela vozičkati v temi. Včasih Filip ne mara tako zelo vozička in ga morem malo nosit, da se potolaži. Tega si res ne predstavljam, da bi delala v temi. Popoldan in večer smo preživeli v apartmaju, vsi 4 smo si malo spočili, nato pa sva si pripravila večerjo.
3.DAN: Pohod po dolini Tamar do planinskega doma Tamar
Ta dan smo bili nekoliko hitrejši in smo 11:30 že zapustili apartma. Od apartmaja smo se peš in z vozičkom odpravili do Tamar planinskega doma. Prehodili smo 5,6 km v eno smer, potrebovali pa smo 2h. Drugače pa bi potrebovali 1h in 30 min, tako da nismo bili tako zelo počasni. Iz Rateč do Planice je ves čas ob glavni cesti tudi dvosmerna kolesarska pot (na pešče so očitno pozabili), ampak vsi pešči hodijo tudi po kolesarski poti, ker drugje je praktično nemogoče.
Na pratko smo se ustavili v Planici in si ogledali vse mogočne skakalnice. Tukaj je tudi konec asfaltne poti in se začne široka makedam pot. Ta pot se kar hitro razcepi, mi smo se držali desne, ki naj bi bila lepša in bolj primerna za voziček. Kar hitro je sledil še en razcep pot, zopet smo se držali desne. Leva pot je gozdna pot in je primerna samo za pohodnike.
Pot je večina časa ravna z manjšimi vzponi. Tudi tla so zbita, tako da večinoma nisem imela težav z vozičkom. Le na določenih predelih je nasut svež pesek z večjimi kamenčki, tam sva z Juretom nekoliko dvignila voziček, da smo prišli čez. Pot poteka po gozdu, tako da smo bili večino časa v senci. Ves čas pa nas je spremljala prekrasna pokrajina obdana z mogočnimi gorami in drevesi obarvanimi v jesenskih barvah.
Prispeli smo do naše končne točke – planinskega doma Tamar. Pred lepo urejenim domom se nahaja prostran iz zelen travnik, opazite lahko že tablo triglavski narodni park in slap Nadiža v ozadju. Planinski dom je bil do zadnjega zaseden, zato nismo dobili mize. K sreči smo zraven imeli airmax podlogo za na tla. Na travniku smo si naredili mini piknik, Filip se je dodobra raztegnil in naužil sončka, saj je večino poti do planinskega doma prespal.
Z Juretom sva si v planinskem domu naročila ričet in jabolčni zavitek. Oboje je bilo zelo dobro in odlično pripravljeno. Dobro uro smo uživali v našem mini zasebnem pikniku. Ob 14: 30 smo se začeli vračati, saj je postalo že precej hladno. Po poti nazaj smo se večino časa spuščali, zato smo bili 30 minut hitrejši.
Pozno popoldan in večer smo ponovno preživeli v apartmaju, Filip in Bond sta si privoščila počitek, midva pa sva si pripravila večerju in se prav tako zleknila na kavč. Že sva padla v debato kamo bomo šli jutri :).
4.DAN: Izlet na Belopeška jezera
Moja ideja je bila, da bi šli peš iz Rateč do Belopeških jezer. Pot v eno smer je dolga 8 km (normalne hoje 2h). Mi bi zagotovo potrebovali z vozičkom dlje časa, pa še pred 12h se nismo uspeli spraviti iz apartmaja, zato semo se odločili, da gremo raje z avtom in poskusimo raziskati okolico jezer. Nisem bila prepričana ali bomo lahko vozičkali ali bom potrebovala nosilko, zato smo vzeli zraven oboje.
Na Belopeških jezerih je bila izjemna gneča. Kak kilometer pred spodnjim Belopeškim jezerom so namestili rampo, kjer je potrebno plačati 5 € na avto za vstop v nacionalni park. Ker je bila taka gneča in so bila vsa parkirišča zasedena, sva parkirala tik pri tej rampi. Če bi parkirala pred rampo plačilo ne bi bilo potrebno, vendar tudi ni bilo prostora.
Z vozičkom smo se po asfaltni cesti odpravili do prvega jezera in ponovno so me navdušile svetlo modre in svetlo zelene barve jezera in odtenki jeseni v ozadju. Spodje Belopeško jezero je nekej do polovice prevozno z vozičkom, saj je narejena izjemno lepa in široks sprehajalna pot. Druga polovica ni primerna za voziček, saj je pot gozdna, ozka in polna korenin.
Mi smo se najprej sprehodili po prevozni poti nato pa smo se odpravili po makedam potki do hiške, kjer je restavracija Belvedere. Malenkost naprej je ob jezeru manjši in lepo položen gozdni rob/travnik, kjer je bilo idelano za mini piknik v naravi. Zraven smo ponovno imeli airmax blazino. Vse je bilo popolno, le preveč je bilo ljudi.
Vsaj kakšno uro in pol smo uživali v razgledu, zraku, sončku in družbi, nato pa sem Filipa prestavila v nosilko in tako smo raziskali še drugi del jezera, kjer ni bilo poti za voziček. Voziček in blazino smo pustili kar na travniku, kjer smo si naredili piknik. Vrnili smo se do vozička, Filip je bil že zelo zaspan, zato smo se vrnili na glavno cesto in se podali še do zgornjega Belopeškega jezera, ki je od spodnjega oddaljen 1 km.
Do zgornjega jezera smo prišli okrog 15h, ko je sobce že skoraj zašlo za gorami, zato jezero ni imelo tako lepih barv. Pri tem jezeru smo se ustavili zgolj na hitro, saj nas je že malo priganjal čas. Tukaj se nahaja ogromno parkirišče, večji travnik in gostilna. Kar hitro smo se začeli vračati proti avtu, potrebovali smo cca 20 min.
Pozno popoldan in večer smo ponovno preživeli v apartmaju, z Juretom sva ponovno uživala v slastni večerji, Bond in Filip pa sta ponovno omagala.
5.DAN: Sprehod iz Rateč do Kranjske Gore
Tokrat pa smo se resnično odpravili pes iz Rateč do Kranjske Gore. Več kot polovico poti smo še prehodili 2. dan, vendar smo se takrat v Podkornu obrnili. Tokrat pa nam je uspelo priti v Kranjsko Goro. Med Ratečami in Kranjsko Goro vodi asfaltirana peš pot dolga cca 6 km za katero potrebujete 1 h in 20 min. Mi smo seveda potrebovali nekoliko več časa, in sicer 1h in 45 min.
Ko smo prispeli v Kranjsko Goro smo se sprehodili čez staro mestno jedro, ki smo se ga seveda zelo hitro ogledali, saj je izjemno malo. Ustavili smo se tudi v edin izmed številnih gostiln na kavici in uživali na sončku. Okrog 15 h smo se začeli vračati proti Ratečam. Še pred tem smo se ustavili v čudovitem parku v Kranjski Gori, ki se nahaja nasproti Mercatorju.
V parku sem nahranila Filipa, midva z Juretom pa sva pojedla malico. Prvotna ideja je bila, da se ustavimi nekje v piceriji na pici, ampak se na koncu za to nismo odločili, saj bi z Juretom zelo težko karkoli pojedla.
Priznam, najtežje mi je v gostilni s psom in dojenčkom. Psi običajno tako ali tako niso nikje zaželjeni in potem zmeraj pazim, da je Bond “neviden in neslišen”. Potem pa je tukaj še Filip, ki se običajno v gostilni vedno zbudi in noče biti več v vozičku ali pri miru v naročju. Da bi v vsem tem kaosu lahko razmišljala še o hrani, žal ne gre.
Tako smo se po postanku v parku odpravili po isti poti nazaj do Rateč. Prispeli smo malo pred 5 h. Slabost tega jesenskega časa je zagotovo kratek čas sonca. v Kranjski Kori je sonce zašlo za gorami že ob cca. 14h, posledično je postalo izjemno mrzlo. Tudi ko smo se vračali, je bila celotna pot že v senci.
6.DAN: Jezero Jasna in pot domov
Zjutraj smo začeli s pakiranjem in se tako nekje ob 10 h odpravili iz apartmaja Jeršin v Ratečah. Ker nam v prejšnih dneh ni uspelo, smo se ta dan odpravili še z avtom do jezera Jasna. Vreme žal ni bilo sončno, ampak smo se vseeno na hitro sprehodili po eni strani jezera. Okrog jezera je makedamska pot, srednje primerna za voziček.
Po sprehodu pa smo se ustavili še v lokalu Alpska plaža, ki se nahaja tik ob jezeru, kjer sva si z Juretom privošila kavico in zajtrk. Nekje ob 12h pa smo se začeli vračati proti domu.
Celotna Kranjska Gora je bila za naju pravi oddih, saj smo imeli izjemno počasen tempo, veliko časa pa smo preživeli v naravi. Všeč, mi je bilo, da sva se odločila za apartma, saj sva zaradi dojenčka več časa preživela notri in je apartma vsekakor bolj prostoren kot hotelska soba. Prav tako je lokacija Kranjska Gora in okolica izjemno primerna lokacija za družine. Ogromno je ravnih poti, kjer lahko vozičkate, tako da se da kar nekaj početi, tudi z dojenčkom.
