NACIONALNI PARK ASINARA IN ALBINO OSLIČKI

Kaj je Asinara?

Asinara je nacionalni park in drugi največji otok Sardinije, velik 52 km2 in v celoti neposeljen. Nahaja se na skrajnem severu – zahodu Sardinije. Leta 2001 je bil na otoku zabeležen en prebivalec.

ZGODOVINA: 

To je otok z zelo barvito zgodovino, nekoč se je imenoval tudi “Isola del Diavolo” (Devil’s Island) – hudičev otok, saj je bil v času prve svetovne vojne tukaj zapor za 24 000 madžarskih in avstrijskih ujetnikov. Tudi v času terorističnega obdobja v 1970-ih letih je otok služil kot strogo varovan zapor, dokler niso leta 1997 ustanovili nacionalnega parka Asinara. Tega se še danes ne da spregledati, saj je večina stavb in majhnih vasi zapuščenih, nekdanji zapor pa danes služi kot hostel Ostello Sognasinara. Zapor je bil zgrajen leta 1885 skupaj s karanteno za okužence s kolero. Zapor je bil nekakšen italijanski Alkatraz, saj so bili tukaj zaprti najnevarnejši kriminalci (Raffaele Cutolo, Toto Riina,…). Redke hiše so obnovljene in služijo kot bari ali restavracije. Otok Asinara je bil dom zgolj zapornikom in ujetnikom vsaj 110 let.

Šele leta 1999 je Asinara postala odprta za turiste, ki so lahko otok obiskali v okviru organiziranih ogledov, s tem da je privez privatnih plovil prepovedan. Mislim, da je še danes prepovedano privezovanje katamaranov in čolnov, ampak pri Italijanih nikoli ne veš, ker ni nujno, da se držijo prepovedi. Leta 2002 je otok Asinara postal tudi morsko zavarovano območje, z 79 km zavarovane obale in 110 km2 zavarovanega morja. Poleg Asinare so na Sardiniji še 4 območja z zavarovanim morskim omrežjem: Sinis Peninsula, Capo Caccia, Tavolara in Capo Carbonara.

Zapuščena vas Trabuccato

ŽIVALSTVO IN RASTLINSTVO:

Površje otoka je hribovito, poraščeno s sredozemskim zimzelenim rastjem. Zaradi izoliranosti otoka tukaj najdemo številne endemične vrste. Tukaj uspeva 678 različnih vrst rastlin, od tega jih je 29 endemitov, živalskih predstavnikov je 80 različnih vrst; tukaj živijo mufloni, divji prašiči, konji in Asinara albino osli, ki so se na otoku prvič pojavili leta 1800.

ASINARA ALBINO OSLI:

Asinara je vsekakor najbolj prepoznavna po Asinara albino oslih. Asinara albino osli so pasma divjih oslov, ki je v celoti ali delno albino, manjše število sivih oslov, ki živijo na otoku je verjetno heterozigotnih nosilcev albinskega gena. Osli Asinara so eni izmed osmih avtohtonih pasem oslov, ki jih je priznalo ministrstvo delle Politiche Agricole Alimentari e Forestali za kmetijstvo in gozdarstvo.

Na otoku danes živi 120 predstavnikov albino oslov, drugi so v naravnem rezervatu Porto Conte, v Algheru, v Istituto di Incremento Ippico na Foresti Burgosu, nekateri pa so v Toskani. Osli Asinara verjetno izhaja iz naključne mutacije sardinskega sivega osla, ki so jih prebivalci zapustili na otoku, ko so bili leta 1885 prisilno izseljeni. Obstaja pa tudi možnost, da so Asinara albino osli potomci belih oslov, ki so jih je v 19. stoletju uvozili iz Egipta. Asinara osli so endemična vrsta, kar pomeni, da živijo samo tukaj in nikjer drugje.

Pri opisovanju otoka Asinara sem si pomagala z Lonely Planetom.

Asinara albino osel in navadni sivi osli

STAVBE NA OTOKU ASINARA:

• Na otoku najdemo nekaj cerkva: Chiesa di Cala d’Oliva, Chiesa di Cala Reale in Cappella Austro-Ungarica di Cala Reale
• Campu Perdu – nekakšna mini kmetija, kjer najdejo oslički svoje zavetje in hrano.

Oslički v senci na Campu Perdu

• Nekdanji zapor kjer je danes hostel Ostello Sognasinara
• Restavracija in bar Sogna Sinara (Cala Reale)
• Lokal L`asino bianco (Cala d`Oliva)
• Številne zapuščene stavbe v vasi Trabuccato, zapuščena policijska postaja in zapuščena Stazione sanitaria, ki se vidi že od daleč.

Zakaj na Asinaro?

Asinara je odlična ideja za enodnevni ali dvodnevni odmik v neokrnjeno sredozemsko naravo. Razlogi za ogled Asinare so številni:

• Asinara je primerna za vse tiste, ki vam niso všeč natrpani turistični kompleksi in za tiste, ki vam je ljubše poležavanje na bolj osamljenih plažah.

Sama na sanjski plaži

• Če želite opazovati naravo, endemične rastlinske vrste in širno morje, ki se stika s klifi.
• Poleg plaž in kopanja pa je Asinara tudi zelo primerna za vse pohodnike. Na Asinari je ogromno poti primernih za daljše ali krajše pohode. Med njimi so najbolj znane poti Sentiero del granito (granite path), Sentiero dell’acqua (water path) in Sentiero dell’asino bianco (white donkey path). Vse te poti pa je fenomenalno tudi prekolesariti.

Rekreacija na kolesu in neverjeten razgled

• Na Asinaro morate vsi tisti, ki želite videti Asinara albino osle, ki se lahkotno pasejo in počivajo po celotnem otoku.
• Asinara bo zanimiva za vse tiste, ki želite videti zapuščene stavbe in nekdanji zapor.
• Asinara je primerna tudi za tiste, ki bi se tukaj želeli potapljati. Najbolj primerne za potapljanje so: Cala Tumbarino, punta Agnadda in punta Pedra Bianca.

Plaže na Asinari

Za Asinaro so značilni klifi in kamnite plaže s skrivnostnimi zaobljenimi polotočki, kjer je snežno bela mivka. Za zelo lepi plaži veljata Cala d’Arena in Cala Sant’Andrea. Cala Sant’Andrea se nahaja bolj na jugu otoka Asinara. To plažo boste imeli možnost videti tisti, ki se boste na Asinaro odpravili iz Stintina. Cala d’Arena se nahaja na severu otoka s pogledom na aragonski stolp iz leta 1660. Na plažo se lahko odpravite z džipom ali avtobusom, s kolesom pa je predaleč za en dan.

Lahko pa na Asinari prespite v hostlu Ostello Sognasinara, ki je na polovici poti med Cala Reale (kamor prispete s trajektom iz Porto Torres) in plažo Cala d’Arena. Plaža je imenovana tudi pink beach, saj pesek na določenih predelih odseva roza barvo. Plaža je tudi v celoti zavarovana, saj na to območje prihajajo želve (glavate karete) valit svoja jajca.

Cala Sabina in Cala dei Ponzesi (Cala Giordano) se nahajata v bližini Cala d’Oliva, ki je nekakšna mini vasica. Obe plaži sta dosegljivi s kolesom v enem dnevu. Plaži Spiaggia di Cala Trabuccato in Cala delle Barche Napoletane se nahajata južno od vasi Trabuccato, vsaka na svoji strani polotoka s pogledom na aragonski stolp. Na plaži Spiaggia di Cala Trabuccato kopanje ni dovoljeno. Cala d’Oliva je majhna marina za privez čolnov, levo in desno pa se nahajata dve manjši plaži. Malo pred Cala d`Oliva se nahaja še majhna plaža Cala Murichessa, na kateri sva se kopala tudi midva.

Pogled na Cala d´Oliva

Cala Reale

Cala Reale je izhodiščna točka za raziskovanje Asinare. Sem boste prispeli s trajektom, tukaj si lahko najamete prevozno sredstvo za premikanje po Asinari, se ustavite v lokalu/restavraciji Sogna Sinara, obiščete lekarno/lepotni center ali se odpravite na Perdu kmetijo. Nekaj minut vstran od Cala Reale (proti zahodu) pa je tudi ne poimenovana plaža, kjer se lahko kopate.

Pot, ki vodi zahodno od Cala Reale proti Perdu kmetiji

Več o plažah na katerih sva se midva kopala na Asinara otoku si lahko preberete v članku NAJLEPŠE PLAŽE SARDINIJE.

Kako v Asinara nacionalni park?

• Iz Porto Torres vozi trajekt Delcomar na Asinaro vsak dan. Vožnja traja 1h in 30 min. Na uradni spletni strani Delcomar preverite vozne rede za posamezen mesec. V glavni sezoni trajekt vozi trikrat na dan (8.15, 11.30 in 16.30), v manj turistični sezoni pa samo dvakrat na dan in vsak drugi dan. Če imate namen na Asinaro, vam vsekakor priporočam, da tam ostanete cel dan ali dva dni. Midva sva bila en cel dan in se nama je zdelo premalo. Cena trajekta je 15 € + 5 € turistična taksa za nacionalni park v glavni sezoni, izven sezone pa je turistična taksa 2,5 €. Vozovnico lahko kupite na spletni strani Delcomar, tako kot je naredila večina potnikov. Midva tega nisva storila in sva vozovnico kupila kar na trajektu. Na trajektu je tudi bar, kjer lahko kupite nekaj za jest in za popit. Odhod trajekta iz Asinare je ob 13h in 18h v glavni sezoni.

Trajekt Delcomar

• Na Asinaro lahko pridete tudi iz mesta Stintino, ampak samo v okviru privat izleta s čolnom ali katamaranom. Cena je nekje 65 €, tako so nama rekli na agenciji v Algheru. Mogoče je možno direkt v Stintinu še kaj barantat. Če želite videti več otoka in več časa preživeti v vodi kot na otoku je ta izbira boljša. Midva te opcije nisva preverila, saj sva se odločila, da greva iz Porto Torres.

OPOZORILO: Nama so na agenciji Alghero Concierge Tourist Assistance (Via G. Ferret, 54, 07041 Alghero SS) rekli, da linija Porto Torres ni redna in ni nujno da bo trajekt. Temu ni tako, trajekt Delcomar ima redno linijo in vozi po voznem redu. Vsaj v najinem primeru je bilo tako. Agentka nama je v bistvu želela prodati privat izlet, saj so že dogovorjeni koga poklicat.

Kako po nacionalnem parku Asinara?

• Najem kolesa 15 €/dan
• Najem električnega kolesa 30 €/dan
• Najem golf avta 50€/dan.
• Organizirana vožnja z vlakcem, busom ali džipom.

Najem koles, električnih koles in golf avtkov

Cesta po kateri se prevažajo vsa prevozna sredstva je betonirana in široka. Cesta je prav tako zelo primerna za kolesarjenje, tudi če nimate preveč kondicije. Otok je sicer hribovit, ampak cesta je večinoma speljana po ravnini, do Cala d’Oliva je samo en malo večji vzpon. Pot poteka ves čas ob morju in na višini, tako da je razgled res nepozaben.

RAZLIČNE UREJENE POTI PO NACIONALNEM PARKU ASINARA:

• Sentiero del granito = granite path (zelena pot)
• Sentiero del castellaccio (rdeča pot)
• Sentiero dell’acqua = water path (oranžna pot)
• Sentiero dell’asino bianco = white donkey path (bela pot)
• Sentiero della memoria = memory path (temno vijolična pot)
• Sentiero del leccio (rumena pot)
• Sentiero del faro ( roza-vijolična pot)

Zemljevid nacionalnega parka Asinara z označenimi potmi

Najina pot

Iz Porto Torres sva se odpravila ob 8:15 uri in uživala 1h in 30 min vožnji do otoka in nacionalnega parka Asinara. Midva sva ob prihodu na Cala Reale najprej najela kolo. Koles ni veliko, tako da priporočam, da se kar malo zagrebete. Nato sva se odpravila v lokal Sogna Sinara na kavo. Cene v lokalu/restavraciji so zelo nizke (cena kave je 1,5 €).

Na trajektu, v ozadju pa se že vidi Asinara nacionalni park

Po kavici sva začela z najinim raziskovanjem otoka, zapeljala sva se po osličkovi poti – white donkey path (bela pot). Najprej sva se peljala vzhodno od Cala Reale do prvega mesta Trabuccato, ki me je spominjalo kar na ameriško mesto duhov, saj je tukaj vse zapuščeno, stavbe pa so napol porušene. Na tej relaciji sva midva tudi srečala največ osličkov. Pot sva nadaljevala do Cala d`Oliva, kjer sva se v lokalu L`asino bianco ustavila na hladnem pivu. Prevozila sva še celotno rdečo pot.

Vasico Cala d´Oliva sva si tudi ogledala, saj je majčkeno bolj urejena in manj zapuščena od Cala Reale. Tukaj se nahaja majčkena cerkev Chiesa di Cala d’Oliva, potapljaški center in hostel Ostello Sognasinara, ki je bil včasih zapor. Pot od Cala Reale do Cala d`Oliva traja 1,5 h s presledki za slikanje. Midva poti nisva nadaljevala, ampak sva se na tej točki začela vračati, saj sva si želela ogledati še del otoka, ki se nahaja zahodno od Cala Reale. Ogledala sva si kmetijo Perdu in našla ne poimenovano plažo, ki sva jo imela kar dve uri samo zase. Zahodno od Cala Reale pa sva prevozila še celotno Sentiero della memoria = memory path (temno vijolična pot).

Sem se pretihotapila na sliko

Kaj vzeti zraven za na pot?

• Brisačo in kopalke
• Nahrbtnik (voda, fotoaparat, prigrizki, sončna očala, sončna krema,…)
• Prigrizke (midva sva imela študentsko hrano in rogljičke). Na otoku je restavracija Sogna Sinara v Cala Reale, ampak se zapre že ob 16 h, saj ob 18 h z zadnjim trajektom, vsi zaposleni zapustijo otok.

O najinem potovanju po Sardiniji v 10 – ih dneh in o nasvetih s potovanja si lahko prebereš v članku: SARDINIJA POTOPIS – 10 dnevni plan potovanja. O vseh znamenitostih, ki jih Sardinija ponuja (plaže, nacionalni parki, razgledne točke, mesta, glavno mesto Cagliari, jame in cerkve) pa si lahko na kratko več prebereš v članku ZANIMIVOSTI IN ZNAMENITOSTI SARDINIJE.

The post NACIONALNI PARK ASINARA IN ALBINO OSLIČKI appeared first on Strani Sveta.

30.4.2018 Škotsko višavje – škotsko nižavje in Stirling

Zjutraj sva v hostlu Aviemore Youth Hostel (25 Grampian Rd, Aviemore PH22 1PR) pozajtrkovali, imeli sva svoj zajtrk in kavo. V hostlu imajo ogromno jedilnico in kuhinjo, kjer si lahko pripraviš svoj zajtrk. Zajtrk imajo tudi sicer v ponudbi za 5,5 GBP (6,2€).

Pot sva nadaljevali proti jugu, ves čas pa sva se vozili znotraj nacionalnega parka Cairngorms. Na poti sva se nekaj krat ustavili, da sva lahko občudovali prečudovito pokrajino. Nastale so prečudovite slike.

Prečudovit pogled na Cairngorms nacionalni park in destilarno viskija Dalwhinnie

Grad Blair

Najina prva načrtovana postojanka je bil Blair grad (Blair Atholl, Pitlochry PH18 5TL). Iz Aviemore sva potrebovali 54 min (77 km). Želeli sva si ogledati samo zunanjost gradu, vendar sva ugotovili, da moreva plačati  visoko vstopnino. Ogled gradu in vrtov (to niso cvetlični vrtovi, ampak zelenica z drevjem) stane 12 GBP (13,6 €), samo vrtovi pa 7,5 GBP (8,5 €). Nisva se odločili za ogled gradu, na hitro sem uspela narediti eno sliko, preko visoke ograje ob poti, ki vodi do gradu.

Vohunski pogled na oddaljen grad Blair

Na poti do Blair gradu sva se ustavili še pri čudovitem starinskem kompleksu The Hause of Bruar (Pitagowan, Blair Atholl PH18 5TW), ki je dejansk mini nakupovalni center.

Stirling

Pot sva nadaljevali do Stirlinga. Od gradu Blair sva do Stirlinga potrebovali 1h in 15 min (123 km). V Stirlingu sva se najprej ustavili na William Wallace Monument (Abbey Craig, Hillfoots Rd, Stirling FK9 5LF).

Spomenik Willam Wallacu, Škotskemu heroju, se ponosno dviguje iz visokega vrha

Pot do tja je enostavna, saj visok spomenik, ki stoji na vrhu hriba opazite od daleč. Pred informacijskim centrom za obiskovalce je ogromno brezplačno parkirišče. V informacijskem centru sva tudi kupili vstopnice. Cena po osebi je 10,5 GBP (12 €). Vstopnice lahko kupite tudi preko spleta, na uradni spletni strani The National Wallace Monument, kjer preverite tudi odpiralne čase, saj so odvisni od letnega časa.

Od informacijskega centra se lahko odpravite peš v hrib do William Wallace spomenika ali se zapeljete z organiziranim mini kombijem, ki je že vključen v ceno karte. V informacijskem centru imate lepo restavracijo in kavarno. Midve sva se podali kar peš po strmi ovinkasti in asfaltni cesti. Na poti sva se večkrat ustavili, saj so bile številne predstavitvene table o ljudeh in pomembnih dogodkih, ki so vplivali na škotsko zgodovino.

“Lahko sprejmejo naše življenje, vendar nas nikoli ne bodo vzeli … Svoboda!”
– William Wallace (Mel Gibson, v Braveheart)-

Wallace Monument

Wallace Monument je ogromen spomenik, zgrajen leta 1869, ki stoji na hribčku malo iz mesta Stirling. Spomenik je visok 67 metrov in ima znotraj v enem predelu spiralasto zavite stopnice, po katerih prehajate v različna nadstropja. Spomenik ima tri nadstropja in teraso v samem vrhu, s katere je prečudovit razgled na celotno mesto Stirling. Od dna pa do vrha stolpa sva prehodili 246 stopnic, potem pa naju je čakala še pot navzdol. Spomenik je bil zgrajen v spomin na velikega škotskega osvoboditelja Williama Wallacea, ki ga vsi zelo dobro poznamo iz slavnega filma Braveheart.

Vzpenjanje do vrha se šele začenja

PRVO NADSTROPJE – The Hall of Arms:

V tej sobi je zbrano vse o heroju Willam Wallacu in o njegovi zmagi v boju proti kralju Edward I. Tukaj vam je tudi preko videa predstavljena zgodba Roberta Brusa, ki je bil Wallacov naslednik.

DRUGO NADSTROPJE – The Hall of Heroes:

Tukaj se nahajajo doprsni kipi znanih Škotov in izumiteljev. V članku POTOVANJE PO ŠKOTSKI V SEDMIH DNEH (pod zavihkom vsevednik) si lahko prebereš več o tem. Ta soba tudi razlaga, kako so številni škotski pesniki in pisatelji opisovali Wallacea in njegova dejanja ter ga na tak način spremenili v heroja in osebnost kot jo danes poznamo. Vse doprsne kipe so donirali ljudje. Najprej so leta 1886 v tem prostoru postavili doprsni kip Robert Burnsa in kralja Robert the Bruca. Od leta 1907 pa vse do danes, so v tej sobi postavili 16 doprsnih kipov znanih herojev, v prihodnosti pa želijo postavit še nekaj doprsnih kipov junakinji ženskega spola. Tukaj je Wallacev meč, ki  ga je baje držal v eni roki. Meč je visok 1,68 metra in s tem za 5 cm daljši od mene, sploh si ne znam predstavljati koliko je težek.

William Wallace meč

TRETJE NADSTROPJE – The Royal Chamber:

Ta soba razlaga zgodbo o tem, kako je bil zgrajen spomenik, po 500 letih od smrti Willam Wallacea. Spomenik je najboljši ohranjen primer škotskega baronial sloga, ki vključuje vse elemente tradicionalne škotske arhitekture; stolp, vhodno poslopje, kronski zvonik in kupolo. Zidovi spomenika so pri vrhu debeli 1,5 m, na dnu pa 5 m. Spomenik so gradili 8 let, za izgradnjo so porabili 13401 GBP (15156 €), na začetku še niso bila oblikovana vsa nadstropja, samo pritličje in vrh, drugo in tretje nadstropje so opremili v naslednjih letih. Leta 1888 so v spomenik prinesli še Wallaceov meč iz Dumbarton gradu. Spomenik je dizajniral John Thomas Rochead.

VRH – The Crown Spire: z vrha imate prečudovit razgled na pokrajino in začetek škotskega hribovja. Pogled imate tudi na Stirling stari most in Stirling bojno polje.

Več o vseh nadstropjih pa si lahko preberete na uradni spletni strani The National Wallace Monument.

Stirling stari most

Po ogledu spomenika sva se peljali še do Stirling starega mostu (Stirling Old Bridge) (River Forth, Stirling FK9 5AP), kjer je potekala zmagovalna bitka. Kamniti most kot ga vidimo danes je bil zgrajen v 15. stoletju kot nadomestilo za starejšega lesenega. Na lesenem mostu čez reko Forth je William Wallace leta 1297 porazil Angleže, ko je pri ozkem mostu obkolil njihove sile. Škotska vojska, ki sta jo vodila William Wallace in Andrew de Moray je čakala Angleže na severni strani mostu, dokler ni polovica angleških vojakov prečkala mostu, nato so Škoti obkolili in porazili Angleže.

Stirling stari most

Stirling – znamenitosti starega mestnega jedra

Pot sva nadaljevali v staro mestno jedro Stirlinga, kjer sva si najprej poiskali nekaj za jest. Našli sva zelo lep lokal Monterey Jack’s (4 King St, Stirling FK8 1AY), kjer so imeli v ponudbi samo solate in hamburgerje, zato sva že drugi dan zapored jedli hamburger, ki pa je bil obema v tej restavraciji zdaleč najboljši. Za dva hamburgerja in dve pijači sva plačali 20 GBP (22,6 €).

Burger, ki ga ješ v dveh delih

Po kosilu pa sva se še hitro sprehodili po starem mestnem jedru. Od zunaj sva si ogledali prezbiterijansko Allan Park South Church (Dumbarton Rd, Stirling FK8 2LQ), stavbe, trgovine in hiše, ki krasijo staro mesto jedro, centralno knjižnico (3 Corn Exchange Rd, Stirling FK8 2HX), ki je znotraj nadvse prečudovite starinske zgradbe in zanimiv Steeple z zvonikom in uro ter spomenikom William Wallacea (The Steeple, 65 King St, Stirling FK8 1DT), za katerega sem mislila, da je ohranil kakšen večji pomen ali zgodovinsko vlogo. Kasneje sem pobrskala in ugotovila, da je danes to dejansko normalna zgradba, s številnimi trgovinami v notranjosti. Ustavili pa sva se tudi pri kipu Rob Roya (Corn Exchange Rd, Stirling FK8 2HU), ki velja za nekakšnega škotskega Robin Hooda.

Grad Stirling

Najina zadnja postojanka v Stirlingu je bil grad Stirling (Castle Hill, Kippen, Stirling FK8 1EJ), ki se nahaja na vzhodnem robu Trossachov in stoji na vrhu vulkanske skale, straži osrednjo škotsko ravnino in je s treh strani zaščiten s strmimi pečinami, zato je za mnoge njegove osvajalce ostal trd oreh. Zaradi strateškega pomena je bil grad prizorišče številnih bojev od 12. stoletja naprej, ko so angleške sile v valovih prodirale na sever in bile prisiljene k umiku. Nadziral je pomembno strateško križišče trgovskih poti na vse konce Škotske oziroma nadzoroval vse glavne poti s severa na jug in z vzhoda na zahod. Prvi zapisi o gradu izvirajo iz 12. stoletja. V njem je bilo kronanih več škotskih kraljev in kraljic, vključno s kraljico Mary Stuart leta 1542. Današnji grad s kapelo in palačo je iz 16. stoletja. Grad letno obišče več kot 300 tisoč ljudi.

Midve nisva šli v notranjost gradu, saj ni bil na najinem planu prioritetnih gradov. Če se odločite za ogled gradu, imate pred gradom organizirano plačljivo parkirišče, vstopnina v grad po osebi pa znaša 15 GBP (17 €). Če želite obiskati številne gradove si lahko na GetYourGuide že vnaprej kupite kombinirano karto in prihranite. Grad je odprt od aprila do septembra od 9:30 do 18:00 ure; od oktobra do marca pa od 9:30 do 17:00 ure. Več o Stirling gradu si lahko preberete na uradni spletni strani Stirling Castle.

The Church of the Holy Rude

Na poti do gradu pa sva se ustavili pri cerkvi The Church of the Holy Rude (St John St, Stirling FK8 1ED), to je srednjeveška župnijska cerkev. Cerkev je bila ustanovljena leta 1129 v času vladanja kralja Davida I, vendar so najnovejši deli cerkve iz 15 stoletja, s tem je cerkev druga najstarejša zgradba v Stirlingu, takoj za Stirling gradom, ki sega v 14. stoletje. Med cerkvijo in gradom se nahaja še staro kraljevo pokopališče iz 16. stoletja.

Pogled z gradu na staro kraljevo pokopališče in na Holy Rude cerkev

Za tiste, ki vam ni z avtom v lastni režiji v Stirling, lahko na spletni strani STIRLING IZLETI najdete super kombinacije enodnevnih in poldnevnih izletov po mestu Stirling in v okolico iz Edinburgha in Glasgowa.

Pot v Edinburgh – glavno mesto Škotske

Grad je bil najina zadnja postojanka, od tukaj sva pot nadaljevali že proti Edinburghu. Iz Stirlinga do Hermiston Park and Ride (Riccarton Mains Rd, Currie EH14 4AT) sva potrebovali 43 min (58 km). Odločili sva se, da ne rineva v stari center Edinburga z avtom, da ga pustiva na P+R parkirišču in se z avtobusom odpraviva v staro mestno jedro Edinburgha, kjer sva tudi imeli rezervirano nočitev. Parkiranje na Hermiston P+R je brezplačno, enosmerna avtobusna vozovnica pa stane 1,7 GPB (1,9 €) po osebi. Vozovnico lahko kupite kar na avtobusu ali v P+R postaji. Z avtobusom sva se vozili 45 min do rezerviranega Cowgate Hostel (96-112 Cowgate, Edinburgh EH1 1JN), kjer sva ostale dva dni. Za dve nočitvi za dve osebi sva plačali 51,60 GBP (58,3 €).

Popoldan, 30.4.2018 sva že raziskovali Edinburgh. Več o najinem raziskovanju v ostalih dneh popotovanja po Škotskem si lahko prebereš v članku POTOVANJE PO ŠKOTSKI V SEDMIH DNEH.

The post Škotsko višavje – škotsko nižavje in Stirling appeared first on Strani Sveta.

29.4.2018: Škotsko višavje – škotski viski in mesto Aviemore

STRATSPEY RAILWAY – MESTO AVIEMORE

Ta dan sva se zbudili že zgodaj zjutraj, zajtrk sva imeli svoj iz trgovine, kava pa je bila brezplačna v hostlu. Iz Invernessa sva se napotili direktno proti mestu Aviemore, do katerega sva potrebovali 42 min (56 km).

Najina prva postojanka v Aviemore je bila železniška postaja, kjer sva vstopili na 40 let star vlak na paro, ki vozi po starinski železnici Strathspey Railway. Parni vlak je začel ponovno delovati leta 1978 s pomočjo skupine prostovoljcev. Vlak vozi po 30,6 km dolgem krožnem odseku, kjer so obnovili originalne tire železnice Višavja. To doživetje vam omogoča da se vrnete nazaj v preteklost, slišite zvok prave parne piščali, ritem tik-tak zvoka po katerem se vlak premika, zaznate vonj po premogu in se prepustite vožnji v starinskem sedežu ob mizici.

Starinska železniška postaja v Aviemore

Vožnja v obe smeri stane 15 GBP (17 €) po osebi v navadnem potniškem vagonu. Obstaja pa tudi možnost prvega razreda in kosila na vlaku. Izbirate lahko med nedeljskim kosilom, popoldanskim čajem, večerjo ali doživite degustacijo različnih viskijev na parnem vlaku. Na spletni strani Strathspey railway lahko preverite cene in proste termine.

Internetna stran glede zasedenosti terminov ni popolnoma vredna zaupanja. Tudi če piše, da za določen dan ni več kart, se vseeno splača vprašat na postaji in preverit, če informacije držijo. To se je zgodilo nama, na internetu sploh ni bilo možno kupiti kart za 29.4.2018, ko pa sva prišli na postajo, sva jih z lahkoto kupili. Strathspey Railway je neprofitna organizacija, ki se vzdržuje samo iz prodanih vstopnic in donacij.

Vlak je prispel na platformo 3, potrebno se je le še vkrcati

Železniške postaje

Pred železniško postajo je brezplačno urejeno parkirišče. Kupili sva vstopnice in že sva se s parnim vlakom s postaje 3 v Aviemore peljali po obrobju Cairngorms nacionalnega parka, katerega del so prelepe dvigajoče se gore, ki jih je še zmeraj prekrival sneg, neskončni gozdovi in še večja barja, ki ji tvori reka Spey.

Peljali sva se vse do prve postaje Boat of Garten, kjer sva izstopili in našli bar na vlaku. Naročili sva si kavo in se z njo vrnili v najin vagon E, ki je navaden potniški vagon. Zadnja postaja je bila Bromhill, kjer se je vlak obrnil in naju odpeljal nazaj v Aviemore. V Bromhill smo imeli možnost ogleda sprednjega dela lokomotive. Obema je bila izkušnja z vlakom zelo všeč, ravno prav dolga, hkrati lahko uživate na parnem vlaku in opazujete prelepe planote in gozdove nacionalnega parka Carngorms.

Veselje na vlaku

ŠKOTSKI VISKI

Iz železniške postaje Aviemore sva se peljali bolj na sever Škotske do mesteca Keith, natančneje do Strathisla destilirne. Mestece Keith je od Aviemore oddaljeno 1h in 10 min (80 km).

Ni Škotske brez Škotskega viskija. Tudi če niste ljubitelj viskija, vsekakor morate vsaj v eno destilarno viskija na Škotskem, saj ne gre samo za pokušino ampak za doživetje. V destilarni vam bodo zaposleni z največjim veseljem in ponosom razkazali celotno proizvodnjo. Povedali vam bodo vse o zgodovini viskija in zgodovini destilarne in vas na koncu povabili v klet na pokušino različnih izbranih viskijev. Vsaj takšna je bila najina izkušnja v destilarni Strathisla.

Pogled na Strathisla destilarno

Na Škotskem je danes več kot 120 delujočih destilarn viskija, ki so razdeljene v pet regij: Campbeltown, Highland, Islay, Lowland and Speyside. Od lokacije nastanka je odvisen okus viskija. Na okus vpliva izvir vode in prisotnost šote na lokaciji, ki se bo izrazila skozi okus viskija. Strathisla Distillery, ki leži ob reki Isla spada v Speyside regijo, v kateri je več kot 50% vseh destilarn.

Kako se odločiti, katero destilarno obiskati? Pojma nimam :). Preveč jih je, da bi se dalo to raziskati in primerjati. Midve sva se za destilarno Strathisla odločili zato, ker tukaj proizvajalo single malt whiskey in Chivas Regal whiskey, ki ga obe kot nepoznavalki viskijev, vseeno zelo dobro poznava. Na spletni strani VISKI IZLETI  najdete številne kombinirane enodnevne izlete, ki vam omogočajo raziskovanje okolice in obisk večih destilarn.

Škotski viski – Strathisla destilarna viskija

V destilarni Strathisla ponujajo številne izlete, na uradni spletni strani Strathisla Distillery si lahko izberete željen ogled. Preverite tudi odpiralni čas. Destilarna je večinoma odprta od 9:30 do 18:00 ure, ampak vsake toliko so kakšne posebnosti ali pa je zaprta zaradi večjega dogodka. Midve sva si izbrali kar tradicionalni ogled. Vstopnino sva plačali pri pultu, zraven pa so nama ponudili še pet majhnih stekleničk, da sva si lahko vzele viski, ki ga nisva mogle popiti, domov. Cena stekleničk je 3 €. Cena tradicionalne ture je 15 GBP (17€). Pogoj za vstop je starost nad 18 let. V skupini je maksimalno 14 ljudi naenkrat, tako da ni prevelike gneče. Celoten ogled skupaj z degustacijo traja 1h in 15 min.

V destilarno sva prispeli ob 15. uri, naslednji ogled pa je bil ob 15:30, tako da sva imeli še pol ure časa. Usedli sva se v prelepi sobi za goste, opremljeni v moderno – starinskem stilu, zraven pa je še odprta trgovina, kjer si lahko kupite viski za domov.

Prodajalna viskijev ob vstopu v destilarno Strathisla

Pogostili so naju z brezplačno kavico in čisto novim inovativnimi viski – kavnim koktajlom. Vsi zaposleni so bili tako dobre volje in tako dobro razpoloženi (no, mogoče so že nekaj popili), saj so pred dvema dnevoma odprli prenovljen prostor za goste in trgovino. Tako je, imele sva čast sedeti v dva dni stari viski sobi za goste.

Midve pred ogledom destilarne, z viski-kavnim likerjem in mini stekleničkami v baru destilarne Strathisla

Ogled destilarne

Sledil je ogled celotne pridelave viskiji. Naš vodič nas je peljal skozi različna področja predelave viskija in nam pojasnil proces destilacije od začetka do konca. Naslednja postojanka je bil poseben, pravilno hlajen prostor, kjer imajo v tradicionalnih, modernih sodih spravljene različne viskije, ki se tukaj v miru starajo in izoblikujejo svoj okus.

Vodič nam je tudi povedal, da viski, ki v dolgih letih zorenja izhlapi iz sodov, je delež, ki pripada angelom.

Prostor za shranjevanje viskija v sodih kjer se skozi leta počasi stara

Za konec so nas peljali še v magično sobo kjer smo se posedli v krogu, vsak pa je ob stolu imel svojo mizico z že pripravljenimi štirimi vrstami viskija, kozarcem vode in stekleno kapalko. Midve kot nepoznavalki viskijev sva izvedeli, da s kapljico vode v viski, viskiju spremeniš okus. Cela čarovnija. Degustirali sva Strathisla single malt viski,  Chivas Regal 18, Chivas Regal 12 in Chivas Regal Extra, ki je imel prekajen okus in je bil daleč najmočnejši med vsemi viskiji.

Degustacija štirih različnih vrst viskija

Enosladni in mešani viski – Mali and blended

Pojasnili so nam tudi razliko med single malt (enosladni) viskijem in blended (mešanim) viskijem ter razkrili povezavo med njihovim single malt viskijem, ki se imenuje Strathisla in svetovno poznanimi blended viskiji Chivas Regal, izmed katerih vsak vsebuje določen delež Strathisle. Izvedeli sva tudi, kaj pomeni številka na steklenici viskija? Če ima viski npr: številko 18, pomeni da je najmlajši viski, ki je prisoten v steklenici star toliko, vsi ostali pa so lahko stari še veliko več.

Mesto Keith

Po ogledu destilarne sva bili obe sestradani, zato sva se hitro odpeljali do sosednjega večjega mesta Keith, ki je od destilarne oddaljen 1 minuto vožnje. Ko sva prišli v mesto je bilo večinoma vse zaprto, tako da nisva imeli pretirane izbire, našli sva The Royal Hotel (Church Rd, Keith AB55 5BR), ki je bil edini odprt in kjer sva si privoščili hamburger. Bili sva zelo pozitivno presenečeni nad porcijo in okusom hamburgerja. Za dva hamburgerja in dve pijači sva plačali 18,9 GBP (21,3 €).

Najino težko pričakovano kosilo

Mesto Aviemore

Pot sva nadaljevali proti Aviemore. Potrebovali sva 1h in 10 min, prevozili pa sva 80 km. V Aviemore sva imeli rezervirano nočitev v Aviemore Youth Hostel (25 Grampian Rd, Aviemore PH22 1PR), ki je ogromen hostel namenjen za večje skupine popotnikov in je odlično zasnovan za preživljanje aktivnega časa v naravi. Za eno nočitev za dve osebi sva plačali 45 GBP (51 €). Sobe so ločene za 2-4 osebe s souporabo stranišča in kopalnice. Imajo pa tudi ogromno sobo za druženje, ki je opremljena z zemljevidi in idejami za izlete, pohodi in aktivnostmi v Cairngorms nacionalnem parku. Tudi kuhinja je ogromna, kjer je vse potrebno za pripravo vseh obrokov. V bistvu je hostel odlično zasnovan in na odlični lokaciji, tako da je veliko popotnikov tukaj preživelo več dni in v teh dneh res maksimalno doživelo Cairngorms.

Nama je zmanjkalo časa za pohod ali izlet v notranjost Cairngorms nacionalnega parka. Zvečer sva se na hitro sprehodili po Aviemore mestu, ki ni nič posebnega, praktično ga sestavlja ravna cesta, posejana s trgovinami, lokali in turističnimi agencijami na vsaki strani. Našli sva lep lokal Mambos (Cafe Mambo, 12 Grampian Rd, Aviemore PH22 1RH), kjer sva se usedli na kavici.

S tem se je najino raziskovanje končalo, naslednji dan sva bili že namenjeni proti STIRLINGU in nato proti EDINBURGHU. Več o najinem potepanju v ostalih dneh pa si lahko prebereš v članku POTOVANJE PO ŠKOTSKI V SEDMIH DNEH.

The post Škotsko višavje – škotski viski in mesto Aviemore appeared first on Strani Sveta.

28.4.2018: Škotsko višavje in jezero Loch Ness

V hostlu Skye Backpackers (Kyleakin, Isle of Skye IV41 8PH) imajo v ponudbi zajtrke za 3 GBP (3,4 €), kava, čaj in vroča čokolada pa je brezplačna. Za zajtrk sva dobili dva toasta, en scone, različne namaze, sok, kosmiče in sadje. Vse to je že pripravljeno in nastavljeno v skupni kuhinji, kar pomeni, da gostom zelo zaupajo, saj bi si praktično vsak lahko vzel zajtrk, brez da bi ga plačal.

Še zadnji pogled na Skye bridge, preden sva zapustile mestece Kyleakin

Škotsko višavje – EILEAN DONAN GRAD

Najina prva postojanka tega dne je bil grad Eilean Donan (Dornie, Kyle of Lochalsh IV40 8DX). Iz Skye Backpackers do Eilean Donan gradu sva potrebovali 17 min (17 km). Pred gradom je brezplačno in veliko parkirišče. Ta grad velja za najbolj fotografiran grad, z razlogom, saj bi lahko rekla, da gre za zelo fotogeničen grad. Stoji dejansko na ploščadi od obrobju morja, zjutraj pa na njega pada tako lepa svetloba, da so slike prav magične.

Odpiralni čas gradu je od 10. do 18. ure. Pozimi je delovni čas krajši, vstopnina za odraslo osebo znaša 7,50 GBP (8,50 €). Na uradni spletni strani Eilean Donan Castle najdete še vse ostale podatke. Midve si nisva ogledali notranjosti gradu, saj sva imeli v planu obiskati grad Urquhart, grad Blair in Edinburški grad.

Midve in grad Eilean Donan v ozadju v jutranji svetlobi

Škotska je že na splošno zelo znana po številnih gradovih, vsak grad ima svojo vstopnino, ki so kar zasoljene, tako da sva se morali odločiti kateri gradovi imajo za naju prioriteto. V primeru, da na Škotskem nimate najetega avta lahko vseeno z lahkoto pridete do Eilean Donan gradu. Avtobusi prevozi so organizirani iz Edinburgha, Glasgowa in iz Invernessa. Na tej spletni strani lahko preverite vse ponudnike: http://www.eileandonancastle.com/visit/bus-tours/. Na strani EILEAN DODAN IZLETI pa najdete vse organizirane in kombinirane enodnevne ter poldnevne izlete iz Invernessa in Edinburgha, ki vključujejo tudi ogled Eilean Donan grad.

Panoramske ceste v Škotskem višavju do jezera Loch Ness

Pot sva nadaljevali proti severu, ves čas po cesti A890, ki jo obkrožajo prečudoviti Glenn (doline), Loch (jezera) in gorovja. Na poti so urejena majhna parkirišča, tako da se lahko ustavite na razglednih točkah. Meni osebno najlepša postojanka je bila ob jezeru (ali zalivu) Loch Carron. Na poti sva našli tudi zelo redko bencinsko črpalko, kjer sva natočili gorivo. Zapravili sva 39 GBP (44,4 €) za skoraj poln rezervoar goriva. En liter bencina na Škotskem stane 1,219 GBP (1,392 €).

Cesta A890 se na koncu razcepi, midve sva zavile levo in tako prišli na cesto A832. Ta cesta je na določenih predelih zelo ozka, valovita, s številnimi postojankami, ves čas pa sva se vozili v naravi ob rekah in jezerih ali ob železniški progi s panoramskim razgledom.

Postanek ob cesti A832, nekje ob reki Bran s pogledom na zasnežene gore

Škotsko višavje – mesto INVERNESS

Zgodaj popoldan sva prispeli v Inverness. Od Eilean Donan pa do centra Invernessa sva porabili 2 h (z ustavljanjem vred), prevozili pa sva 123 km. Inverness je bilo najino prvo večje mesto, šteje 61.000 prebivalcev in je sedmo največje mesto Škotske. Mesto leži ob reki Ness na vrhu Great Glena in je izvrstno izhodišče za raziskovanje Škotskega višavja. Inverness velja tudi za največje mesto Višavja, mesto izvira iz 19. stoletja, celo grad je bil zgrajen šele med leti 1834 in 1847. Drugače pa velja Inverness za eno izmed najstarejših mest Škotske in datira v leto 585, ampak s tega obdobja se skoraj ni nič ohranilo.

Na spletni strani INVERNESS IZLETI najdete vse organizirane izlete iz Invernessa po Škotskem višavju, do gradu Eilean Donan, do gradu Urquhart in jezeru Loch Ness, degustacije viskija, organizirane izlete po mestu Inverness in izlete na Black Isle.

Pogled na mesto Inverness in reko Ness

Najprej sva se odpravili do izbranega hostla:Inverness Student Hotel (8 Culduthel Rd, Inverness IV2 4AB). Za eno nočitev za dve osebi sva plačali 39 GBP (44,54€). Hostel je postavljen na zelo lepi lokaciji, na vrhu hriba s katerega je prelep razgled na celotno mesto Inverness. Spali sva v sobi s štirimi nadstropnimi posteljami. Sobe so zelo lepe, ampak niso najbolj funkcionalne, primanjkovalo je vtičnic in to je kar problem, ko si hoče osem žensk naenkrat napolnit telefone in fotoaparate. Meni osebno je bila najbolj všeč ogromna starinska dnevna soba s starimi naslonjači za druženje in ogromna kuhinja. Ponovno sva imeli kavo, čaj in vročo čokolado brezplačno.

Raziskovanje mesta Inverness

Odpravili sva se iz hostla v stari mestni del, ki je zaprt za avtomobile. Takoj mi je padlo v oči, da nimajo nikjer narisanih prehodov za pešce in, da ljudje poljubno prečkajo cesto. Bili sva lačni, zato sva najprej poiskale primerno restavracijo za najino kosilo. V centru mesta sva našle Caledonian restavracijo (9 High St, Inverness IV1 1HY), kjer so imeli res pestro in zanimivo ponudbo različnih jedi, le način naročanja je bil malo čudaški. Še zdaj ne vem točno v čem je bila fora, ampak pol ure si lahko naročal, ko pa se je napolnila kvota z naročili, zopet ni mogel nihče naročit.

Ko so raznosili vso hrano pa so zopet sprejemali naročila. V glavnem cela zmešnjava. Nihče v restavraciji ni točno vedel kdaj in kje lahko naroči. Naročevalo in plačevalo se je izključno pri šanku. Moram pa zelo pohvalit okus hrane, jedle sva hamburger in slavni fish&chips ter pile kavo in kokakolo. Za vse skupaj sva plačali 17,72 GBP (20,15€).

Fish & Chips v Caledonian restavraciji

Znamenitosti mesta Inverness

Po kosilu sva naredili še daljši sprehod po mestu. Ogledale sva si:

• Tržnico Victorian Market
• Številne tipične idilične hiške, grajene iz rjave opeke s stolpičastimi dimniki, vse so štirikotne oblike in postavljene v vrsti
• Grad Inverness (Inverness Castle)
• Kip Flora Macdonald, ki stoji pred gradom (Flora Macdonald statue)
• Inverness East Church of Scotland
• Free Church of Scotland
• Mary’s Roman Catholic Church
• Andrew’s Cathedral
• The Steeple
• Inverness Mestna hiša (Inverness Town House)

GRAD URQUHART, ŠKOTSKO VIŠAVJE IN JEZERO LOCH NESS

Po sprehodu sva se z avtom odpravili do gradu Urquhart, ki se nahaja direktno ob jezeru Loch Ness. Do gradu sva potrebovali 29 min (27 km). Vstopnina za grad je bila 9 GBP (10,2 €) po osebi. V vstopnino je bila vključena krajša video predstavitev o gradu Urquhart in klanih, ki so ga imeli v lasti, nato pa je sledilo samostojno raziskovanje ruševin gradu, ker je to praktično vse kar je od gradu do danes ostalo.

Ob vstopu na grad so nama ponudili nakup kombinirana karte za vse tri gradove: Urquhart, Stirling in Edinburgh za 34,5 GBP (39,2 €), s tem bi prihranili 8 GBP, če bi obiskali vse tri gradove. Če želite obiskati številne gradove si lahko na GetYourGuide že vnaprej kupite kombinirano karto in prihranite. Na spletni strani INVERNESS IZLETI pa lahko najdete številne kombinirane izlete, ki vključujejo ogled gradu Urquhart z vključeno vožnjo z ladjico po jezeru Loch Ness.

Pogled na grad Urquhart in jezero Loch Ness

Midve sva si v visitor centre, kjer je tudi trgovina s spominki, ogledali video o gradu Urquhart, nato pa sva pot nadaljevali do gradu in se po njem sprehodili. Ogledali sva si vse prostore in stolpe, ki so se ohranili, žal nisva imeli časa še za vožnjo z ladjico po jezeru Loch Ness, saj so vsi ponudniki voženj prenehali z delom že ob 17. Na splošno za Škotsko velja, da imajo zelo kratke odpiralne čase, vse stvari se zaprejo že med 17 in 18 uro.

Čakanje pri jezeru Loch Ness, da se prikaže pošast Nessie

Jezero Loch Ness

Po ogledu gradu pa sva še za kratek čas postali in občudovali jezero Loch Ness. Nemogoče je opazovati to skrivnostno jezero, ne da bi s kotičkom očesa iskali legendarno pošast Nessie. V tako ogromnem in temnem vodovju ni težko razumeti, kako se lahko tako ogromna žival uspešno skriva pred sonarjem znanstvenikov. Nessie je bila prvič omenjena v zgodbi o irskem misijonarju in opatu sv. Columbi med leti 521 in 597. Pogosteje pa so začeli Nessie opažati po izgradnji ceste A82 v 30. letih 20. stoletja. Takrat so tudi prvič nastale nejasne in pod vprašaj postavljene fotografije. Raziskave z najsodobnejšo tehnologijo obstoj pošasti niso potrdile, so pa zbrali ogromno podatkov o življenju v jezeru Loch Ness.

Globino in življenje v jezeru Loch Ness si lahko ogledate v avdio-vizualnem prikazu v uradnem centru, namenjenemu pošasti iz Loch Nessa (Loch Ness Centre & Exhibition) (Drumnadrochit Hotel, Drumnadrochit, Inverness IV63 6TU).  Center je bil ustanovljen leta 1890, Adrian Shine pa je zasnoval razstavo, ki je prikazana v obliki sedmih tematskih območij. Vstopnina za razstavo je 7,95 GBP (9€). Na uradni spletni strani Loch Ness Centre & Exhibition lahko dobite še več informacij o razstavi, jezeru Loch Ness in pošasti Nessie. Midve sva bili tudi za obisk centra prepozni, saj so ga zaprli ob 18. uri, sva pa bili še dovolj hitri, da sva se lahko odpravili v sosednjo zgradbo – trgovinico z Loch Ness in Nessie okraski.

Loch Ness Centre & Exhibition

Pred razstavnim centrom pa si lahko ogledate še starinsko podmornico Viper Fish za eno osebo, ki jo je leta 1969 v Loch Ness pripeljal Dan Taylor.

Starinska podmornica Viper Fish

BLACK ISLE IN CHANONRY POINT

Proti večeru sva se odpravili nazaj proti Inverness, vendar še nekoliko bolj severno, na Black Isle, do katerega sva iz razstavnega centra Loch Ness potrebovali 50 min, prevozili pa sva 47 km. Na Black Isle sva se odpravili v mestece Fortrose do Chanonry Point (Fortrose IV10 8SD), ki je odlična točka za opazovanje delfinov in tjulnjev. Midve tjulnjev nisva videli, sva pa videli nekaj delfinov (velike pliskavke), ki se sramežljivo dvigujejo nad gladino vode.

Pogled na vzhodno – severno morje Škotske iz Chanonry Point

Škotska vzhodno-severna obala je dom več kot 200 delfinom. Ti delfini veljajo za največje predstavnike znotraj svoje vrste, v dolžino merijo 4 m, večji pa so zato, ker so se morali adaptirati hladnim življenjskim pogojem. Chanonry Point mi je bil zelo všeč, zaradi prečudovitega razgleda na obširno morje in starinskega svetilnika na obali. Midve sva se sprehodili po plaži, se naužili tišine in narave in pot nadaljevali do naslednje postojanke – Culloden Battlefield (Culloden Moor, Inverness IV2 5EU).

Svetilnik na Chanonry Point

Culloden battlefield

Iz Chanonry Point do Culloden Battlefield sva potrebovali 35 min (31 km). Culloden Battlefield je ogromno ravno polje, kjer je potekala bitka zadnjega Jakobitskega upora, 16. aprila 1746 pod vodstvom princa Charles Edward Stuart (po domače Bonnie Prince Charlie). V Jakobitskih uporih je šlo za boj med protestanti in katoliki. Jakobiti so bili krvavo poraženi, na polju pa je obležalo več kot 2000 bojevnikov, sama bitka pa je trajala manj kot eno uro. Bitka je potekala med 9000 vojaki angleške vojske pod vodstvom Villama Augustusa (vojvode Cumberlanda) in 6000 jakobiti. Na polju so vsepovsod opozorila, da se iz spoštovanja do umrlih ne smeš sprehajati po travi. Center namenjen obiskovalcem je bil v času najinega prihoda že zaprt, vstopnina pa znaša 11 GBP (12,5 €). V centru si lahko ogledate ponazoritev bitke. Na spletni strani National Tust of Scotland si lahko preberete več o Culloden Battlefield.

Culloden Battlefield Visitor Center in pogled na bojno polje

To je bila najina zadnja postaja, odpravili sva se proti hostlu Inverness Student Hotel (8 Culduthel Rd, Inverness IV2 4AB), potrebovali sva 12 min, prevozili pa 9 km. V hostlu sva se pogrele z vročo čokolado, naslednji dan pa naju je že čakala nova pustolovščina v Aviemore in Cairngorms nacionalni park. Več o ostalih dneh najinega raziskovanja Škotske pa si lahko prebereš v članku: POTOVANJE PO ŠKOTSKI V SEDMIH DNEH.

The post Škotsko višavje in jezero LOCH NESS appeared first on Strani Sveta.

BRATISLAVA IN NJENE ZNAMENITOSTI

29.3.2018: VEČERNI PRIHOD V BRATISLAVO

Zvečer sva iz Dunaja prispela v BRATISLAVO. Iz centra Dunaja do centra Bratislave sva porabila 1 h in 30 min (67 km). Odločila sva se, da greva po regionalni cesti, da nisva rabila kupiti še slovaške vinjete. Bratislava leži tako blizu avstrijske meje, da je vseeno če greš po regionalni cesti ali po avtocesti. Vinjeta drugače stane 10€ za 10 dni in je v elektronski obliki, kupi pa se lahko na bencinskih servisih in na spletni strani: Národná diaľničná spoločnosť, a.s, kjer najdete tudi vse ostale informacije in prodajna mesta. Ampak preden zavijete na avtocesto, boste ugotovili, da nikjer ni opozoril, da je potrebna vinjeta, tako da midva sploh nisva bila sigurna, če jo res potrebujeva.

Pokrajina neskončnih vetrnic na av.strijski strani, tik ob meji s Slovaško

Hoteli v Bratislavi

Najprej sva se ustavila na agenciji, pri kateri sva imela rezerviran apartma. Preko Bookinga sva imela rezerviran Ambiente Apartments. Sam apartma se nahaja na naslovu: Tallerova 4/8, 811 02 Bratislava. Ključe pa se prevzame na recepciji teh apartmajev, ki pa je oddaljena kakšne 3 minute vožnje od apartmaja. Recepcija se nahaja na naslovu: Suché mýto 4808/6, 81102 Bratislava. Čeprav se recepcija nahaja drugje, nisva imela nobenih težav s prevzemom ključev. Še preden sva prispela do recepcije, sva bila po sms obveščena o lokaciji in delovnem času recepcije. Osebje je bilo res zelo prijazno in ustrežljivo.

Apartma se nahaja v centru Bratislave in je prečudovit, prostori so ogromni, imela sva dnevno sobo in spalnico posebej, kopalnica je bila velika, zelo moderna s kadjo. Skratka, apartma je bil res fenomenalen in ga toplo priporočam, namenjen in primeren pa je tudi za daljše bivanje. Za 3 nočitve za dve osebi, brez zajtrka sva plačala 135€. Ob prijavi pa so si na kartici rezervirali še 100€ varščine, ki so jo nama ob odhodu vrnili.

Parking Bratislava

Parkirno mesto bi morala še posebej doplačat 20€ na dan, ampak se nisva odločila za to, saj so bili v času najinega obiska Bratislave prazniki in so bila vsa javna parkirišča brezplačna. Okrog apartmaja je bilo polno parkirišč, tako da nisva imela težav. Drugače pa parkiranje v mestnem jedru Bratislave stane okrog 1,2 € na uro, plačati pa ga je potrebno od 8 do 16 ure. Več o parkiranju si preberite na spletni strani Bratislava.

Tradicionalna hrana Bratislava

Zvečer sva se odpravila ven, saj sva iskala poceni in tradicionalno restavracijo. Našla sva restavracijo Slovak Pub (62 613, Obchodná, 811 06 Bratislava), ogromno restavracijo z zelo dobro tradicionalno slovaško hrano. Jedla sva tipično česnovo juho, postreženo v ogromnem okroglem kruhu, sir Hermelín na žaru, mesne kroglice v krompirjevem testu v kislem zelju, za sladico pa sva si privoščila še makovo potico. Za vso hrano in štiri pijače sva plačala  30€.

Česnova juhica v kruhovi posodici za pojest

30.3.2018: BRATISLAVA IN NJENE ZNAMENITOSTI

Zjutraj sva se odpravila v staro mestno jedro Bratislave.

Primatial palača

Najprej sva se opravila do Primatial palače, ki je že del starega centra. Midva sva si palačo ogledala od zunaj se za trenutek ustavila na trgu in z začudenjem opazovala prečudovito umetnino. Če vas zanima notranjost palače, dvorana ogledal in galerije so vam vrata odprta ob plačilu vstopnine 3 €. Palača pa je odprta od torka do nedelje med 10 in 17 uro.

Primital palača zgrajena v klasičnem stilu

Zraven Primital palače pa je še galerija angleške tapiserije iz 17. stoletja. To je zelo lepa stavba z zeleno streho in rumenimi rožicami, ki se vijejo vzdolž strehe. Del zgradbe so tudi ogromna polkrožna vrata, ki vodijo naravnost v staro mestno jedro.

Galerija angleške tapiserije

Zajtrk v Bratislavi in plačilo postrežnike v restavracijah

Na starem mestnem trgu sva najprej poiskala res srčkan lokal Le Papillon Restaurant (Rybárska brána 2, 811 02 Bratislava), ki nudi odlične zajtrke in odlično kavico. Bila sva zelo lačna, zato sva si privoščila en angleški zajtrk, ene kruhke z zeliščno avokadovim namazom in omlete s špinačo. Za zajtrk sva plačala 16 €, od tega postrežnino 1,4 €. Ja, prav ste prebrali, v skoraj vseh restavracijah in barih v Bratislavi si kar po svojem občutku zaračunavajo postrežnino. Sva pa v tej restavraciji dobila tudi 15% popusta pri naslednjem obisku, tako da sva šla tudi naslednji dan sem jest. Zunaj se je že naredil sonček, zato sva kar posedela kakšni dve urci, se sončila, pogovarjala in opazovala dogajanje na trgu.

Kruhki z zeliščno avokadovim namazom in omleta s špinačo (vrhunsko)

Stari mestni trg

Po zajtrku sva se odpravila na ogled Bratislave in njenih znamenitosti. Stari mestni trg je naravnost prečudovit, je pravokotne oblike z Ronaldovo fontano v sredini, obkrožajo pa ga lepo okrašene kamnite stavbe. Na trgu se nahaja muzej mestne zgodovine (Museum of the City History) iz katerega se potem lahko odpravite na stolp, ki mene spominja na zvonik katoliške cerkve. S stolpa imate panoramski razgled nad celotnim starim mestnim jedrom Bratislave. Vstopnina v muzej znaša 5 € na osebo. Muzej pa je odprt od torka do petka od 10:00 do 17:00 ure, v soboto in nedeljo pa od 11:00 do 18:00 ure.

Z BRATISLAVA CARD vstopnine ni. Prav tako preverite še ostale popuste, kartica ponuja 250 popustov na znamenitosti in restavracije, 14 muzejev, ki so s kartico brezplačni in neomejen javni prevoz. Enodnevna kartica stane 15 €, dvodnevna 18 €, tridnevna pa 20 €. Midva si Bratislava card nisva kupila, saj sva se raje sprehajala, prav tako pa si nisva ogledala veliko muzejev in na koncu se nama nakup ne bi splačal. Če pa želite obiskat več muzejev, pa vam vsekakor priporočam nakup kartice.

V starem mestnem jedru pa boste tudi opazili zanimiv vlakec: Prešporáčik Oldtimer, ki vas zapelje po mestnem jedru in do vseh glavnih znamenitosti. Vožnja traja eno uro, cena pa je 10 €.

Skrivnostni kipi po Bratislavi

V starem mestnem jedru sva si ogledala različne kipe (skulpture) ljudi v naravni velikosti, ki kraljujejo ulicam in s tem dajejo staremu mestnemu jedru modernejši pridih. Našla sva Čumila, imenovanega tudi opazovalec, ki kuka iz kanalizacijske jame že vse od leta 1997.

Jaz tolažim Čumila

LEGENDE O ČUMILU:
Prve govorice, ki krožijo o Čumilu govorijo, da je bil Čumil komunističen delavec, ki mu je bilo vseeno, kakšno delo opravlja. Druge govorice pa trdijo, da gleda pod krila žensk. Čumil je najbolj fotografiran kip v Bratislavi, tako da sva se tudi midva mogla poslikat z njim, za spomin seveda. 

Nasproti najine restavracije sva zagledala tudi kip Schone Naci, ki je edini kip narejen po resnični osebi. Njegovo originalno ime je Ignac Lamar, ki je živel v Bratislavi konec 19. stoletja. Našla sva tudi kip Napoleonovega vojaka, ki zdolgočaseno sloni čez klopco. Napoleon in njegova vojska so bili v Bratislavi leta 1805. Eden izmed vojakov naj bi se zaljubil v lokalno dekle, zato je ostal v mestu in postal proizvajalec penine. Njegovo ime je bilo Hubert, enako ime pa še danes nosi najboljša penina Bratislave.

Katedrala sv. Martina

Po fotografskem krožku pa sva se sprehodila do katedrale sv. Martina. Katedrala je največja in najstarejša v Bratislavi, v njej pa so tudi okronali Marijo Terezijo. Katedralo si lahko ogledate tudi od znotraj, vstopnina je 2,50 € po osebi. Odpiralni časi pa se razlikujejo glede na letni čas, preverite jih na spletni strani: The St. Martin´s Cathedral.
Zraven katedrale stoji tudi doprsni kip Franza Liszta, svetovno znanega madžarskega skladatelja in pianista.

Katedrala svetega Martina

Sprehodila sva se tudi do Mozartove hiše in čez Mihaelova vrata vse do Grassalkovich palače, ki jo obkroža ogromen park in številni vrtovi. Žal še v času najinega prihoda park ni bil v popolnem razcvetu.

Michaelova vrata

Michaelova vrata so edina ohranjena vrata srednjeveškega mestnega obzidja, ki so hkrati tudi najstarejša zgradba v Bratislavi (iz prve polovice 14. stoletja). Na vrhu 51 m visokega stolpa stoji kip sv. Mihaela, ki se bori proti zmaju, danes pa je v njem muzej  razstave orožja. Služi tudi kot razgledna točka, vstopnina v muzej znaša 4,50 € z Bratislava card pa je vstop brezplačen.

Predsedniška palača – Grasslkovich palača

Predsedniška palača (Grassalkovich palača) je od leta 1996 uraden sedež predsednika Slovaške, nekoč pa zbirališče habsburške in avstro-ogrske aristokracije. Danes tukaj potekajo številne slovesnosti in zasedanja. Zgradil jo je grof Anton Grassalkovich leta 1760, ki je bil med drugim tudi svetovalec Marije Terezije. Pred palačo pa se nahaja tudi prečudovita fontana miru. Palača ni odprta za javnost, razen en dan v letu, ki se ponavadi vrši v mesecu juniju. Sprehodila sva se tudi čez Hurbanovo námestie, ogromno prometno starodavno stičišče s katoliško staro katedralo sv. Janeza Mathe in sv. Feliksa iz Valoisa.

Bratislava – grad

Bratislavski grad. Nemogoče ga je spregledat, saj s svojo belo fasado in svetlo rdečo opečnato streho kraljuje mestu.

Bratislavski grad, visoko nad mestom

Na poti do gradu sva se ustavila še v zelo lepi restavraciji Modrá Hviezda (Beblavého 292/14) pred katero je pisalo najboljše slovaško pivo. Mislila sva da je pivnica, ampak ko sva vstopila sva ugotovila,da sva zašla v zelo prestižno restavracijo, kjer so nama sicer postregli samo pivo, prijazni pa niso bili. Očitno sva premalo zapravila. Na splošno sva v dveh dneh Bratislave ugotovila, da zaposleni v lokalih niso pretirano ustrežljivi in prijazni, od turista bi na vse možne načine radi iztržili čimveč. K temu spada tudi, da ti zraven na računu zakasirajo kar med 10 in 15% postrežnine, hkrati pa pričakujejo, da jim boš pustil še napitnino za neprijaznosti.

Prispela sva na grad, kjer sva uživala v prečudovitem razgledu na staro mestno jedro in na novi blokovski del mesta, ki leži na drugi strani reke Donave. Vsi bloki so grajeni še v socialističnem stilu, srednje visoki, škatlasti in brez balkonov. Sprehodila sva se po grajskem dvorišču in pokukala tudi v notranjost gradu. Vstop na grad je prost, plačajo se samo posamezne razstave.

Struktura gradu v Bratislavi

Bratislavski grad je pravokotna zgradba, ki stoji na osamljenem hribu malih Karpatov neposredno nad reko Donavo sredi Bratislave. Sestavljen je iz štirih stolpov (na vsaki strani je eden), dvoriščem, 80 m globokim vodnjakom in dvema vrtoma. Največji stolp je jugozahodni stolp – Kronski stolp. Visok je 47 metrov in je bil zgrajen v 13. stoletju. Bratislavski grad je zgrajen na griču, kjer so nekoč že stale keltska, rimska in slovanska utrdba ter gotski in renesančni grad, grad z današnjo baročno podobo pa je nastal leta 1649.

Vrt na grajskem dvorišču

V času Marije Terezije je bil na gradu sedež kraljevega guvernerja, nato galerija in duhovniška šola, na koncu pa vojašnica. Leta 1811 je bil porušen, obnovili pa so ga v 50. letih 20. stoletja. V drugem nadstropju so razstave v Slovaškem nacionalnem muzeju (SNM Bratislava). Leta 1988 so prav tako v drugem nadstropju odprli zakladnico, ki hrani dragocene arheološke najdbe, vključno s prazgodovinskim kipom Venera Moravske.

V preteklosti je bil grad več kot 200 let kraljeva zakladnica Madžarske, kjer so hranili meč, krono in globus s križem. V tretjem nadstropju je muzej Slovaške zgodovine. V prvem nadstropju, v južnem krilu se nahajajo prostori slovaškega parlamenta – Državni svet Republike Slovaške. V severnem krilu stavbe se nahaja nekdanja baročna kapela in hiša glasbe.

Midva pozerja na klopci pred gradom

Na grad lahko vstopate iz štirih strani: skozi Sigismundova vrata JV, ki so bila zgrajena v 15. stoletju, skozi Dunajska vrata na JZ, zgrajena leta 1712, Nicolasova vrata na SV, zgrajena v 16. stoletju in skozi Leopoldova vrata.

Gotska cerkev reda sester klaris

Ko sva se vračala iz gradu sva se še malo sprehodila po uličica, naključno sva našla prečudovito gotsko cerkev reda sester klaris. Cerkev je bila zgrajena leta 1302 na mestu, kjer je prej stal samostan. Notranjost so kasneje preuredili v baročnem slogu. Zunanjost cerkve ima značilno rebrasto strukturo z izstopajočim gotskim heksagonalnim zvonikom.

Gotska cerkev reda sester klaris z gradom v ozadju in Prešporáčik Oldtimer na delu

Razgledni stolp UFO in SNP most

Pot sva nadaljevala na razgledni stolp UFO. UFO je zgrajen na SNP mostu (most Slovaške narodne vstaje), ki se je včasih imenoval tudi Novi most. Most so začeli graditi leta 1967 in so ga zgradili v petih letih. Lahko bi rekli, da je zgrajen v dveh etažah, na zgornji je štiripasovnica za vozila, malo nižje na vsaki strani pa je sprehajalna pot za pešce. SNP most je zgrajen čez mogočno reko Donavo, ki teče skozi Bratislavo in jo deli na stari in novi del – Petržalka.

Most SNP in stolp UFO v daljavi

UFO je pravzaprav sedmi najvišji stolp na svetu, s prekrasno obliko in panoramskim razgledom nad mestom. Nanj sva se povzpela z dvigalom, do vrha pa sva prišla 45 sekundah. Na njega se lahko pride tudi po 430 stopnicah. Čisto na vrhu si na prostem s prečudovitim panoramskim razgledom na stari del mesta in na bratislavski grad, na drugi strani pa vam pogled seže daleč na nove bloke mesta Bratislava.

Malo nižje (na 95 m višine) pa je stolp zastekljen s prijetno kavarno in restavracijo, vsekakor priporočam krajši postanek tukaj, čeprav je nenormalna gneča. Midva sva kar 20 min čakala na mizo. Cena na UFO znaša 7,4 € po osebi za enkraten obisk, lahko pa tudi kupite karto za 12 €, za dvakratni obisk in tako doživite še večerni pogled na razsvetljeno Bratislavo. Midva sva popila panoramsko kavo in uživala ob razgledu ter si malo odpočila od dolge hoje.

Prečudovit razgled iz UFO stolpa na strani del mestnega jedra Bratislave

Blue Church Bratislava

Najina zadnja postojanka je bila Blue Church oziroma cerkev sv. Elizabete, ki je bila zgrajena med leti 1909 – 1913. Zgrajena je bila kot šolska kapela. Cerkev je zelo zanimiva na pogled, saj je v celoti modre barve, gradi jo modra fasada, modra streha in modri mozaiki. Tudi če pokukate v notranjost je vse v modri barvi. Zgrajena pa je v slogu madžarske secesije (Jugendstil oz. Art Nouveau, ki je močno prisoten tudi na Dunaju).

Blue church ali cerkev sv. Elizabete v Bratislavi

Kosilo v Bratislavi

Za kratek čas sva se vrnila v apartma Business & Family Ambiente Apartments nato pa sva pot nadaljevala do sosednje restarvracije Unity street (Štúrova 12), ki nama je takoj padla v oči, saj je bila v kleti. Želela sva nekaj pojesti, ampak so imeli v ponudbi samo štiri različne hamburgerje, zato sva se odpravila dalje in našla restavracijo Verne (Hviezdoslavovo námestie 175/18), ki je bila zelo poceni, hrana je bila odlična in zelo okusna, kelnarji pa katastrofalni. Vse so nama narobe prinesli ali pa nama sploh niso prinesli. Ne vem kaj je huje. Za gobovo tortiljo, zrezek z mozzarelo, pivo in coca-colo (nisva dobila sicer coca-cole ampak neko njihovo različico – KOFOLA, ki ni bila najboljša) sva plačala 15€.

Get Directions

From

To

Add Waypoint

For Driving Walking Transit Bicycling

show options hide options

Avoid Tolls Avoid Highways Avoid Ferries

Print directions Reset directions

Fetching directions......

Reset directions
Print directions

Najine postojanke v starem mestnem jedru Bratislave

Kako po Bratislavi?

Bratislava in njene znamenitosti vas nestrpno pričakujejo, da si jih sami ogledate. To najlažje naredite kar s sprehodom po starem mestnem jedru. Če pa si zaželite panoramske vožnje z Prešporáčik Oldtimer, številne vodene sprehode po starem mestnem jedru in številna doživetja povezana z degustacijo hrane, slovaškega piva in vina pa obiščite stran BRATISLAVA IZLETI, kjer najdete številne ideje in popuste. Tukaj pa boste našli tudi izlet do Dunaja z ladjico.

Devinska Kobyla

Popoldan sva se z avtom odpravila na hrib Devinska Kobyla, s katerega se vidi grad Devin. Iz Bratislave do Devinske Kobyle sva potrebovala 28 min (13 km). Z avtom se nisva mogla peljati do vrha, saj nama je pot preprečila rampa. Do vrha sva se podala peš, potrebovala sva 30 min. Sprehajala sva se po gozdu, polnem cvetočih zvončkov in žafranov. Opazila sva, da je na tem območju tudi ogromno zapuščenih stavb in bunkerjev. Gospa Google je povedala, da je tukaj bilo vojaško jedrsko oporišče v času hladne vojne. Vsekakor si nisva imela namena ogledat tega, hotela sva le razgled na grad Devin, ki pa ga nisva doživela, saj ko sva prišla na vrh, sva ugotovila da je vse okrog naju zaraščeno, tako da je nemogoče videti meter pred seboj, kaj šele grad, ki stoji na sosednjem hribu. Prisiljena sva bila odnehati in se podati nazaj v dolino.

Zvečer sva prispela nazaj do Bratislave, podala sva se v stari center v lokal Barrock (Sedlárska 366/1) na pijačo, nato pa sva našla še en simpatičen lokal Urban Bistro (Michalská 5). Pozno zvečer sva se odpravila proti apartmaju.

31.3.2018: GRAD DEVIN, MALI KARPATI IN DEGUSTACIJA SLOVAŠKIH VIN

Ta dan sva imela namenjen za raziskovanje gradu DEVIN in MALIH KARPATOV. Več o zelo razburljivem dnevu si preberite v članku GRAD DEVIN V MALIH KARPATIH.

Pogled na zgornji Devinski grad, ki je ravno v času renovacije

Večerja v Bratislavi

Zvečer istega dne sva prispela nazaj v Bratislavo, odpravila sva se na pivo in manjšo večerjo. Našla sva restavracijo Starosloviensky Pivovar (Vysoká 4260/15), kjer so imeli res odlično domače pivo. Glavno jed, krompirjeve knedle, polnjene s skuto, v smetanovi omaki pa sva si delila in je bilo ravno dovolj za dva, za nekaj malega prigriznit. Plačala sva 17,5 €. Plačala sva natakarju, ki naju sploh ni stregel z 20 €. Preostanek denarja nama ni imel namena vrnit, se je sam odločil da je to njegova napitnina. Po denar sva šla sama do pulta, saj nihče ni bil preveč prijazen, pa še najprej so naju napačno postregli. Tako da še enkrat opozarjam, natakarji znajo biti precej ošabni, zaračunavajo si postrežnino in še sami si dodelijo napitnino, čeprav te sploh niso oni stregli.

Krompirjevi knedli, polnjeni s skuto v smetanovi omaki z ocvrto čebulo

1.4.2018: VRNITEV DOMOV IN OGLED SPOMENIKA SLAVIN

Pojedla sva zajtrk v apartmaju in si skuhala res dobro slovaško kavo. Počasi sva se začela odpravljati proti domu. Še preden pa sva popolnoma zapustila Bratislavo in Slovaško, pa sva se ustavila še pri spomeniku Slavin. Spomenik Slavin se nahaja v bližini mestnega jedra Bratislave. Z avtom se peljete po res zelo slabi cesti v hrib 4 km (10 min) in prispete do spomenika.

Spomenik Slavin

Spomenik Slavin je postavljen vsem sovjetskim vojakom, ki so se borili proti nacističnim frontam, pri osvobajanju Bratislave in zahodne Slovaške, spomladi leta 1945. 6845 vojakov rdeče armade je pokopanih v šestih ogromnih grobovih in 317 – ih individualnih grobovih, s skupno površino 10 000 m2. Leta 2015 ob 70. obletnici osvoboditve Bratislave izpod nacistične okupacije, so postavili granitne spominske plošče z imeni padlih vojakov in oficirjev rdeče armade. Leta 2016 pa so dodali še 100 imen žrtev, ki so umrle v bolnišnicah rdeče armade.  Osrednji del Slavin spomenika je sestavljen iz slovesne dvorane z 37 m visokim spomenikom, ki spominja na obelisk. Zraven je še 7 m visok kip sovjetskega vojaka, ki ponosno dviguje zastavo, z nogo pa drobi simbol kljukastega križa. Na tak način je simbolično prikazana zmaga nad fašizmom.

Spomenik Slavin

S tem se je najino magično popotovanje, ogled Bratislave in njenim znamenitosti zaključilo. Vrnila sva se nazaj čez Dunaj v Domžale. Za pot nazaj sva potrebovala 440 km (nekje 4h).

The post BRATISLAVA IN NJENE ZNAMENITOSTI appeared first on Strani Sveta.

Znanstvena različica nastanka Ko Ta Pu pravi, da je bil v obdobju perma ta otok pregradni greben. Nato se je zaradi tektonskih gibanjih porušil, njegovi deli pa so se razporedili po območju, nakar jih je poplavilo morje. Vetrovi, vodni tokovi in plimovanje je postopoma erodiralo nastale otoke in ustvarilo nenavadne oblike, kot je Ko Ta Pu.

TAJSKA OTOKI – James Bond otok (Phang Nga)

8.2.2018 sva imela rezerviran izlet v nacionalni park Phang Nga, katerega del je tudi James Bond Island, otok znan iz filma James Bond iz leta 1974: The Man with the Golden Gun. Nacionalni park ima vstopnino 200 THB (5,20€) po osebi, ampak pri nama je bila že všteta v ceno izleta. Okrog 8 ure naju je mini kombi pobral pred hotelom Sea Beach Paradise **, seveda so zopet zamujali.

Eno uro in pol sva se vozila do pristanišča Ao Po Pier, kjer ima sedež agencija Seahi Andaman Tour, s katero sva potovala v nacionalni park. Agencija je bila super, vodička, ki je tudi lastnica agencije pa zelo odštekana, zabavna in prijazna. Na začetku izleta smo imeli uvodno predstavitev in pogostitev s kavico in piškoti.

Midva na trdnih tleh, pred vkrcanjem na gliser za nacionalni park Phang Nga (James Bond otok)

Hong Island

Najprej smo se z gliserjem peljali na Hong Island. Imela sva srečo, ker sva bila med prvimi na gliserju, tako da sva se lahko usedla čisto od spredaj in sva tako imela fantastičen razgled na vse dvigajoče se otočke.

Vožnja proti Hong otoku, midva pa sva uživala na sončku, na valovih in vetru

Zasidrali smo se na Hong otoku in šli po nekakšnem skalnatem tunelu peš, v temi, po vodi do kolen v notranjost tega otoka. Notranjost deluje kot nekakšna jama oziroma votlina in se lahko do nje pride samo v času oseke, saj je v času plime tunel napolnjen z vodo in neprehoden. V votlini rastejo mangrove, tukaj pa je tudi nekakšno blatno močvirje z zelo malo slane vode, kjer je ogromno ribic, ki hodijo po plavutih – ribe sprehajalke.

Midva v rudarski opremi, pripravljena na vstop v jamo

TAJSKA OTOKI – James Bond otok (Phang Nga)

Pot smo z gliserjem nadaljevali do 15 min oddaljenega James Bond otoka, ki je precej turistično oblegan, ampak v primerjavi z Maya Bay, lahko rečem, da je James Bond zelo miren otok. V bistvu smo šli na otok Khao Ping Gan, s katerega se najlepše vidi James Bond otok (Ko Tapu), na katerega pa se sploh ne more. Na Khao Ping Gan otoku smo ostali 30 min, nisva se kopala, časa je bilo dovolj le za sprehod po otoku in za čudovite fotografije otoka, s katerega je padel James Bond v filmu.

Na otoku Khao Ping Gan, s katerega ne najlepše vidi na James Bond otok (Ko Ta Pu)

Panyee Island

Naša tretja postojanka je bil otok Panyee Island, kjer smo se ustavili na plavajoči muslimanski vasici za kosilo. Kosilo je bilo vrhunsko, najboljše do sedaj. Na voljo je bil ruski bife, ki je ponujal riž, riž z jajčko, ocvrte rakove repke, pad-thai, polno zelenjave in sadja.

Vstop v muslimansko vasico Panyee Island, ki je postavljena na stebričkih

Po kosilu sva se sprehodila še po mestecu, ki deluje kot nekakšen labirint, zaradi vseh prepletenih lesenih poti, ki vodijo med hišami. Veliko je tudi prodajaln suvenirjev, med katerimi so najbolj značilni ˝pravi˝ biseri. Del mesta je tudi ogromna in veličastna mošeja. Ampak vso to lepoto zakrije svinjarija in odpadki, ki ležijo vse povprek. Mislim, da je običaj, da vse česar ne potrebujejo, preprosto odvržejo v morje.

Raziskovanje muslimanske vasi in sprehod po številnih lesenih mostičkih

Panak Island

Četrti otok, ki smo ga obiskali je bil Panak Island. Peljali smo se okrog in okrog tega otočja in tudi v notranjost z napihljivimi kanuji. Veslala nisva sama, ampak sva imela profesionalnega šoferja. Super doživetje, veliko nas je bilo v kanujih, zato smo se še malo zaletavali med seboj in se škropili z vodo. Tukaj sva si tudi ogledala Ice Cream jamo in James Bond 2 otok.

Naka Island

Zadnji postanek je bil Naka Island, kjer sva se kopala in sprehodila po prelepi peščeni plaži. Ob 17 uri sva prispela nazaj v pristanišče in se še eno uro in pol vozila do Patonga.

Prečudovita plaža na Naka Island

Več o najinem potovanju pa v članku TAJSKA – POCENI PLAN POTOVANJA.

The post TAJSKA OTOKI – James Bond otok (Phang Nga) appeared first on Strani Sveta.